V uspeh je dvomil celo odvetnik!

Izhajam iz družine, kjer nam doma pridelana hrana, ki ni vzgojena s kemičnimi pripravki, veliko pomeni. Zelo sem se razveselila, ko sem izvedela za eko tržnice in ko so se tudi v večjih trgovinah pojavili ekološki izdelki. Kot učiteljica biologije sem občutljiva na dogajanja v naravi, predvsem pa na to, kaj ljudje s svojimi dejavnostmi z njo počnemo. Kot učiteljici gospodinjstva mi ni vseeno, kaj jemo, predvsem kaj jedo otroci, saj so majhen organizem, ki ga vsi kemični dodatki bolj obremenjujejo kot odrasle.

Tako je v meni že nekaj časa tlela želja, da poskušam »spraviti« ekološke pridelke v šolsko in vrtčevsko prehrano. K sreči sem pri uresničitvi moje zamisli imela podporo tako pri vodstvu šole kot pri sodelavcih.

Ko smo pisali razpis za javna naročila, je bil o uspehu skeptičen celo odvetnik. S pomočjo kolegice Romane Dolenc, ki je bila takrat zaposlena kot tajnica na Zvezi ekoloških kmetov osrednje Slovenije, nam je uspelo dobiti dobavitelja. V razpisu sem naredila posebne skupine ekoloških izdelkov (npr. ekološko sadje, ekološka zelenjava, ekološko meso, …) in nisem pretiravala s številom različnih artiklov.

Trenutno vidim oviro predvsem v tem, da je v Sloveniji ekoloških kmetov premalo in da večino svojih pridelkov uspešno prodajo na domu ali tržnicah. Zato pri njih še ni interesa po večjem pridelku ali organiziranju v »zadruge« (kot npr. v sosednji Italiji), kje bi skupina posameznikov zagotavljala proizvode za javne ustanove, npr. šole, vrtce. V šolah in vrtcih interes po ekološko pridelanih izdelkih narašča. Vendar ne kmetje, ne javni zavodi zaenkrat nimamo še nobene podpore pri uresničitvi svojih želja.

Ekološki izdelki so tudi dražji v primerjavi s konvencionalno pridelanimi. Ekološko prehrano v našem zavodu ponudimo enkrat mesečno, ker nismo želeli dvigniti cene obrokov. Kot možno spodbudo za kmete in javne zavode vidim v subvencioniranju javnih zavodov pri nakupu ekoloških izdelkov. Tako bi ekološke kmete motivirali z zagotovljenim odkupom, otroci pa bi bili deležni kvalitetnejše prehrane.

Prvi ekološki dan smo imeli 19. marca 2009. Pred tem sem o novosti obvestila učence, sodelavce in starše. V kolektivu je bila novost lepo sprejeta. Med učenci večinoma tudi. Staršev pa je bilo na predstavitvi bolj malo, prišli so bolj ali manj tisti, ki ekološko hrano že poznajo in jo uporabljajo.

Sem pa zelo vesela, ko mi kuharji rečejo, da so končno dobili peteršilj, ki diši, maslo, ki ima pravi okus, domača jajca ipd. Torej je razlika opazna. Le ljudi, ki poznajo okus doma pridelane zelenjave, je vedno manj.

V šolah in vrtcih interes po ekološko pridelanih izdelkih narašča. Vendar ne kmetje ne javni zavodi zaenkrat nimamo še nobene podpore pri uresničitvi svojih želja.

Jedilnik naključno izbrane osnovne šole:

Jedilnik Osnovne šole Matije Valjavca Preddvor: