Preberite tudi: Kakovostno staranje in poti do njega
Staranje ni stanje, ko je človek siv ali slabo gibljiv ali dementen, ampak je dogajanje, ki poteka od spočetja do smrti z enako hitrostjo šestdesetih minut na uro. Seveda pa človek začne svoje staranje doživljati in jemati bolj resno, ko mu mlajši odstopajo sedež v avtobusu. Morda se imajo danes ljudje za mlade tudi v zelo visoki starosti, ker se mlad in star človek redko lahko res pogledata v oči, kaj šele, da bi skupaj sedela in si pripovedovala svoje zgodbe. V mladih in starih rastejo medsebojni predsodki, lastna življenjska praznota in odpor do starosti.
Kakorkoli kdo sprejema zgodbo o človeškem staranju, vsi so enoglasni, da morajo biti v družbi dobri programi za kakovostno staranje. Zadnja leta znanosti in politika ugotavljajo, da se evropska družba naglo stara in bo v naslednjih letih naloga poskrbeti za kakovostno staranje prebivalstva zasenčila obe drugi nalogi trajnostnega razvoja: ohranitev okolja in preskrbo z energijo. Pri tem se kaže tudi edina možna rešitev: za kakovostno staranje in za krepitev solidarnega sožitja med generacijami je treba poskrbeti obenem. Danes je razvidno, da ni mogoč nikakršen program za katerokoli generacijo, ki bi istočasno ne prispeval nečesa koristnega tudi obema drugima generacijama. Nič smiselnega ni mogoče narediti za mlade ali za zaposlene, kar bi ne koristilo tudi upokojencem in obratno. Enostranske koristi za katerokoli generacijo na malo daljši rok škodljive tudi zanjo.
V nadaljevanju bomo torej pregledali nabor glavnih programov za kakovostno staranje in solidarno sožitje med generacijami v sodobni evropski družbi.
Programi za materialno varnost
Ko rečemo v sodobni evropski družbi, se moramo z veseljem in ponosom zavedati, da so njena prizadevanja za rast znanja, proizvodnje in družbena organiziranost omogočili prebivalstvu tako visoko materialno blaginjo, kakor je ni bilo nikdar v zgodovini človeštva in je ni danes nikjer drugje na svetu. Programi za ohranjanje materialne blaginje v starosti so osnova, saj so že Rimljani v zgodnjem obdobju razvoja evropske kulture dejali, da je treba najprej jesti, šele nato se lahko filozofira.
Osnovni evropski programi za materialno varnost v starosti so pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje; za tiste, ki jim ti sistemi in lastno premoženje ne zadoščajo, pa socialno varstvene pravice. Ob naglem večanju starega prebivalstva so Nemci in nekateri drugi previdnejši evropski narodi že uvedli novo zavarovanje za dolgotrajno oskrbo in nego v onemoglosti. Ostali ga moramo čim prej, sicer bodo se bodo v naslednjih desetletjih sedanji sistemi materialne varnosti podirali. Pri vseh teh zavarovanjih je treba imeti pred očimi, da delujejo od začetka, ko jih je pred dobrimi sto leti vpeljal Bismarck, na principu medgeneracijske solidanosti: zavarovanci odvajajo od svojega dohodka dobršen del za ta zavarovanja in vloženi denar se sproti porablja za izplačila upravičencem; sedanji zaposleni bodo torej prejemali kot svoje pokojnine denar, ki ga bo tedaj plačevala generacija sedanjih otrok, ko bo zaposlena. Solidarnostna zavarovanja so zaveza med generacijami, ki nas dela veliko medgeneracijsko soodvisne, kot si to mladi, zaposleni in upokojenci priznavamo.
Če bi se medgeneracijska solidarnostna pogodba podrla, bi nastala katastrofa brez primere. Ker ima sedanja srednja generacija pol manj otrok, kot šteje sama, bo treba v naslednjih letih uvajati številne nove programe (zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, dodatna osebna zavarovanja …) in skrbne ukrepe za ohranitev stabilnosti sedanjih zavarovanj, da bomo ohranili materialno varnost in blaginjo v razmerah številčnega neravnotežja med generacijami.
Raziskovalni podatki kažejo, da je tri četrtine upokojenske generacije v vsakdanjem življenju povsem samostojne; ne skrbijo le sami zase, ampak delajo za mlajši dve generaciji več kakor oni dve zanje. Tretja generacija je zelo delovna, vendar pa na tak način, da je ob robu ali celo izključena iz družbenih sistemov, ki so se oblikovali pred sto in več leti, ko je bilo starih ljudi desetkrat manj kakor sedaj. Zelena knjiga EU o odzivu na demografske spremembe Nova solidarnost med generacijami (2005) in vsi drugi trendi kažejo v smeri daljše zaposlenosti; delne, bolj gibljive in prilagojene sposobnostim starajočega se človeka. Podobno velja seveda tudi za mlade kot edina smer rešitve: čim prejšnja zaposlitev, toda prvih deset let delna ob nadaljevanju študija in rojevanju otrok v obdobju, ki je za to še ugoden. V prihodnjih letih se bodo torej oblikovali novi programi za primerno zaposlenost tretje generacije, ki bodo veliko prispevali k materialni varnosti v tretjem življenjskem obdobju obenem pa uspešneje vključili izkušnje, spoznanja, voljo in druge njihove sposobnosti v družbi, kot je bilo to doslej.
Programi izobraževanja
Že v prejšnjem prispevku smo dejali, da sodi h kakovostnemu staranju vseživljenjsko učenje. Tem bolj to velja, če hoče biti človek čim dlje vključen v delovni proces in družbeno dogajanje. Izjemno uspelo delovanje univerze za tretje življenjsko obdobje v Sloveniji in drugod po Evropi kaže, da to potrebo in možnost doživljajo danes mnogi upokojenci in jo samoiniciativno uresničujejo za vsako ceno v svoje zadovoljstvo in v splošno družbeno korist.
Danes je posebej aktualno računalniško opismenjevanje upokojenske generacije. Pri tem je najbolje učinkovito medgeneracijsko prostovoljstvo: mladi med dvanajstim in šestnajstim letom, ki jih najprej usposobimo za boljše razumevanje starosti, ter upokojenci, ki jih naprej usposobimo za boljše razumevanje mladih ljudi in za komuniciranje z njimi, so eni drugim izjemni inštruktorji – mladi starejšim v računalništvu, starejši mlajšim v slovenščini, matematiki, zemljepisu …
Programi za razvedrilo
Po delovnem tednu pride praznična nedelja – torej je vrsta, da omenimo programe za razvedrilo upokojencev: izletništvo, športi, potovanja, počitnikovanje … Slovensko društvo upokojencev organizira vsak mesec stotine zanimivih izletov, iz dneva v dan pa številne športne dejavnosti. Čedalje bolj vstopajo tudi turistična podjetja na to tržno področje programov za tretjo generacijo.
Z veseljem lahko govorimo tudi o številnih kulturnih programih, ki jih organizirajo sami zase upokojenci: zbori, folklora, gledališče … Še več sodelujejo v kulturnih programih z mlajšima generacijama. Mnogo kulturnih organizacij in njihovih dejavnosti deluje po zaslugi prostovoljskega dela upokojencev.
Slovenska Strategija varstva starejših do leta 2010 – solidarnost, sožitje in kakovostno staranje prebivalstva, sprejeta jeseni 2006, govori o vseh teh in številnih drugih programih za kakovostno staranje in sožitje med generacijami, med drugim tudi o mnogih, ki so zelo potrebni, pa jih še ni.
Mednje sodijo zlasti programi za pomoč družini s starim družinskim članom, uvajanje pouka in vzgoje za lepo medgeneracijsko sožitje v šolanje od vrtca naprej, zlasti v srednje šole, vzgoja novinarjev in lastnikov občil, da bi pisali pozitivno o staranju in sožitju med generacijami, raziskovanje starosti in medgeneracijskega sožitja, ki je bilo v preteklosti skoraj povsem zanemarjeno, prilagajanje prometa čedalje večjemu številu starih voznikov, prav tako tudi proizvodov (od velikosti številk na mobilnem telefonu naprej), čedalje bolj so potrebni programi, ki bi preventivno usposabljali tretjo generacijo za samozaščito in lastno varovanje pred nasiljem in zlorabami, ter uvajanje učinkovite javne zaščite starejših pred tem, zagovorništvo starih ljudi in podobni programi, ki pomagajo v praksi uresničevati vsakdanje pravice.
Priprava na obdobje po upokojitvi
Eden od bistvenih programov, ki omogoča kakovostno staranje in lepo sožitje med generacijami, je priprava na tretje življenjsko obdobje po upokojitvi. Na Inštitutu Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje smo razvili za to kratek 3-dnevni tečaj, ki se zelo obnese. Podobno se obnese še deset ali več drugih tečajev, ki usposabljajo mlade ljudi, srednjo generacijo, starejše, zaposlene v domovih za stare ljudi, vodstva ustanov, organizacij in občin in druge za boljše razumevanje med generacijami in za lepše sožitje med njimi.
Dejstvo je namreč, da se je v današnji družbi potrebno kakovostnega staranja in sožitja med generacijami naučiti in zanj zavestno skrbeti, tako kakor se je treba naučiti vožnje z avtom in nato zavestno skrbeti za varno vožnjo. V tradicionalni družbi so se ljudje vsega potrebnega za preživetje in sožitje naučili spontano v družini in soseski, danes pa se mora posameznik odločiti in naučiti vsega tega v primernih učnih programih. Staranje in sožitje med generacijami ni manj zahtevna niti manj pomembna zadeva v življenju, kot je vožnja z avtom in vse drugo, česar se z veseljem naučimo in zavestno skrbimo, da nam nato uspeva.
Programi prostovoljstva
Že nekajkrat smo omenili prostovoljstvo starejših in mlajših. Danes se odpira vrsta novih oblik medgeneracijskega prostovoljstva, tako da v prihodnje ni mogoče misliti na kakovostno staranje in lepo sožitje med generacijami brez razvitega prostovoljstva. Upokojenska društva v Sloveniji razvijajo pomemben prostovoljski program Starejši za starejše. Na Inštitutu Antona Trstenjaka pa razvijamo predvsem medgeneracijsko prostovoljstvo; izšolali smo že nad tisoč ljudi vseh treh generacij za organiziranje, vodenje in izvajanje skupinskega medgeneracijskega prostovoljstva, ki pomaga rešiti marsikatero vsakdanjo nalogo starejšim in mlajšim. Glavno poslanstvo medgeneracijskega prostovoljstva pa je premoščati prepad med generacijami, učiti vse generacije lepe medgeneracijske komunikacije, preprečevati osamljenosti starih ljudi, prenašati temeljne socialne vrednote iz roda v rod.
Četrtina tretje generacije potrebuje zaradi bolezni ali starosti pomoč drugih pri opravljanju vsakodnevnih opravil: dobra polovica od njih le nekaj pomoči, ostalo zmorejo sami, vsak deseti star človek pa potrebuje veliko oskrbe in nege, nekateri popolno.
Programi oskrbe starejših
V preteklosti so za onemogle stare ljudi skrbele družine in sosedje. Tudi danes je več starih onemoglih ljudi doma, kakor v domovih za stare ljudi. Za prihodnost je cilj, čim več ljudem omogočiti življenje doma do konca. To pomeni, da bo družina morala dobiti javno pomoč pri skrbi za starega človeka, npr. usposabljanje družinskih članov za razumevanje in negovanje starega človeka, javno organizirano pomoč in nego na domu, po uvedbi zavarovanja za dolgotrajno oskrbo pa tudi oskrbni denar, ki bi sicer pripadal domu za stare ljudi ali tujemu človeku, ki oskrbuje starega človeka.
Po letu 1970 je bilo v Sloveniji zgrajenih ali obnovljenih nad petdeset domov za stare ljudi. Naši domovi sodijo po materialni kakovosti v svetovni vrh. Razvoj pa gre tudi na tem področju naprej in po letu 2000 gradijo v razvitem delu Evrope domove, ki so organizirani v obliki gospodinjskih skupin. Ti domovi so veliko prijetnejši in primernejši za življenje v njih, bistveno zboljšajo življenje tudi dementnim in najbolj nebogljenim starim ljudem, ki se počutijo tako zgubljeno v velikih domovih, kjer je delo organizirano po načelu oskrbe v bolnišnici ali zavodu.
Dom za stare ljudi pa še zdaleč ni edina oblika sodobne oskrbe v starostni onemoglosti. Pred njim in ob njem kot alternativa je vrsta drugih programov: dovoz hrane in druga servisna dejavnost na domu starega človeka, zlasti oskrba in pomoč, telefonska pomoč na daljavo (»rdeči gumb«, varna hiša …), varovana stanovanja, dnevno varstvo, začasno varstvo za oddih domačih (par dni ali kak teden), nastanitev v tuji družini, ki je za to usposobljena in pooblaščena podobno kakor so rejniške družine za vzgojo tujih otrok.
Program kakovostnega umiranja
Na koncu še tako kakovostnega staranja pride umiranje – pomemben del življenja, kakor je pomembno rojstvo. Rojstvu se sodobna družba že dalj časa skrbno posveča. Pri umiranju je tradicionalna pomoč odpovedala in za njo nastala praznina, zanje čase pa se v razvitem svetu razvija sodobna pomoč, da tudi umiranje ni več zanemarjen in zapuščen dogodek. Sodobne programe za spremljanje umirajočih in pomoč svojcem razvija zlasti Hospic. Zdravstvo razvija paliativno ali blažilno oskrbo, ki poskrbi, da bolnik v tem obdobju ne trpi bolečin. Po odhodu bližnjega ostane med svojci praznina. Izguba ljubljenega človeka, pa naj je še tako star, je ena od najglobljih izgub in pretresov v življenju. Edino sredstvo za premoščanje takih izgub je žalovanje. Hospic organizira in vodi tudi skupine za žalujoče, kjer se ti globoki človeški procesi zdravo odvijajo med ljudmi, ki doživljajo podobne izkušnje.
Prejšnji prispevek smo končali s spoznanjem, da je kakovostno staranje potovanje po treh nogah: telesne, duševne in sožitne svežine, ki poteka po trdni poti duhovne svežine in smiselne orinetacije. Ali obstajajo tudi programi za kakovostno staranje na duhovnem in osebnem bivanjskem področju, ki pomagajo pri iskanju smisla starosti vse do praga smrti in čeznjo; da ostane za človekom svet nekoliko lepši in boljši, kakor bi bil, če ne bi živel – kot je dejal psiholog Viktor Frankl, ki se je najbolj posvečal vprašanju smisla? Na to vprašanje lahko odgovorimo dvoje. Prvič: vsi programi, ki smo o njih govorili, lahko človeku pomagajo tudi pri iskanju globlje duhovne poti do smisla staranja in življenja. To se dogaja, če človek pri njih odgrne povrhnjo plast.
Če doživlja svoje relativno zdravje kot samoumevno zmožnost, je to dovolj, da lahko dela; če je svojega zdravja tudi vesel in z njim živi v lastno dobro in dobro drugih, je tudi duševno in sožitno svež in trden; če pa doživlja ob vsem tem še neko globljo hvaležnost in trdnejši smisel zdravja in možne bolezni, dela in tega, da je oskrbovan, osebnega zorenja in sožitja z drugimi …, če doživlja pod vsem nek trden temelj – pa naj je ta njegova skrivnostna trdnost brez imena ali z imenom, če je veren človek , potem je ta človek lahko vesel in hvaležen tudi za svojo duhovno svežino in trdnost v starosti. Drugo, kar lahko odgovorimo o programih za krepitev duhovne trdnosti starajočih se ljudi je dejstvo, da so v zgodovini človeštva skrbele zanje skrbele zlasti religije, zato je na te človeške potrebe v starosti in ob smrti v današnji družbi težje odgovarjati, kot je bilo v preteklosti.
Preberite tudi: Kakovostno staranje in poti do njega
