Poleg obvezvnosti, ki so izhajale iz dejstva, da se je Zavod 
Zlata leta na 9. festivalu proslavil kot medijski pokrovitelj, je bilo potrebno poskrbeti tudi za naš razstavni prostor. Slednji je bil poln zanimivosti, nagradnih iger in promocijskega materiala, kar je privlačilo številne obiskovalce različnih generacij. Poleg tega smo vsak dan festivala uspešno izpeljali vsaj eno brezplačno računalniško delavnico in tako na številne obiskovalce prenesli vsaj delček tistega navdušenja, ki ga nad modernimi tehnologijami čutimo ‘zlatoletniki’.
Ob vsem tem se je še enkrat več potrdilo, da smo na pravi poti – čeprav nas vodi zgolj navdušenje in velika želja, delamo dobro in kvalitetno, ljudje pa to čutijo in prepoznajo.
Seveda pa naša ekipa ni bila edina, ki je v Cankarjev dom prišla z željo pustiti pečat in 9. festival narediti še večji kot je bil njegov osmi predhodnik. Pravzaprav se je podobnomisliečih posameznikov in skupin vse tri dni v prostorih Cankarjevega doma kar trlo. Pozitivna energija se je čutila v zraku, kresala so se mnenja, rojevale so se velike in male ideje, švigale so misli, hkrati pa smo slišali tudi poročila in zgodbe o bridkih izkušnjah posameznikov, ki so se na stara leta znašli na margini družbe.
O slabem položaju starostnikov so govorili tudi številni gostje festivala. Politiki, akademiki in kulturniki so tako ali drugače opozarjali, da je slab odnos do starejših odraz duha celotne družbe. In imeli so prav.
Nekaj njihovih misli smo povzeli tudi na portalu Zlata leta; naslovi kot so “Dogaja se nam najhujša mora starejših”, “Več je depresivnosti!”, “Lahko bi prišlo do hude politične krize!” ali “Dostojanstvo upokojencev je ogroženo” pa našim bralcem ne dajo slutiti nič dobrega.
Seveda je problem preširok, da bi ga lahko reducirali zgolj na starejše pripadnike družbe. Gre za medgeneracijski problem, nekateri so govorili celo o medgeneracijskem konfliktu. Že nekaj časa se zdi, da mladi in stari nikakor ne najdemo skupnega jezika. Najpogosteje takrat, ko je govora o pokojninah.
Na eni strani se starejši počutijo v breme družbi, čeprav so si svoje pokojnine v največ primerih krvavo zaslužili, na drugi strani pa imamo cele generacije mlajših, ki vestno vplačujejo v pokojninsko blagajno, a so hkrati izgubili vsakršno zaupanje v pokojninski sistem. 
Zavedajo se, da v kolikor slednji ne bo doživel korenite spremembe, po upokojitvi ne bodo deležni niti takšnih pokojnin, kot jih imajo starejši danes. Smo torej za medgeneracijski konflikt krivi mladi, stari ali zgolj – politika? Dejstvo je, da je slednja v zadnjem času še povečala prepad med generacijami.
A kljub temu, da smo na okroglih mizah ter razpravah družno ugotavljali, da smo se tako stari kot mladi našli v zelo težkih časih, je po hodnikih in avlah Cankarjevega doma večino časa odmeval – smeh.
Ozračje je bilo sila pozitivno, popestrili so ga tako starejši, kot tisti najmlajši. Nekateri so to počeli z zborovskim petjem, drugi so zaplesali, tretji pa so medtem opozarjali na težave, ponujali odgovore ter iskali rešitve, da bi vsi skupaj v prihodnje živeli lepše in bolj složno.
Ravno ti ljudje, ki sem jih v treh dneh festivala srečal ogromno, mi vlivajo upanje, da bomo že jutri premostili težave, ki so se včeraj zdele prevelike. Ob tolikšnem številu pozitivnih ljudi, posameznikov in skupin, ki se trudijo propagirati pozitivne strani medgeneracijskega sodelovanja in svoje ideje delijo z vsakim, ki jim želi prisluhniti, ne dvomim, da nam bo nekoč tudi zares uspelo.
In morda bom čez mnogo let, ko bom star in siv, lahko sedel za isto mizo s sinom in vnukom ter vedel, da se vsak od nas zaveda, da nihče od trojice drugemu ne dolguje prav nič drugega kot zgolj ljubezen in spoštovanje.
Moram priznati, da me je na Festivalu presenetilo mlado dekle, ki me je spraševalo, kaj mi je prva asociacija na besedno zvezo Medgeneracijsko sodelovanje. In me je spravila v hudo zadrego, da sem kar nekaj začela jecljati. Končno sem izdavila, da sem pravzaprav na Festivalu zato, da vidim, na kaj me to asociira. Ker prav zavestno o tem nisem premišljevala, razen tega, kar se nam dogaja znotraj družine, ko imamo več generacij. Obljubila sem ji, da se malo sprehodim po Cankarjevem domu in ko me prešine, se vrnem k njej in ji povem. Obljube nisem držala, ker sem nanjo pozabila. Sedaj pa sem se spet spomnila nanjo in lahko tukaj povem, na kaj me asociira “medgeneracijsko sodelovanje”: na nekaj, čemur bom v bodoče posvečala več pozornosti, predvsem pa na ljubezen in spoštovanje, kot je zapisal Jaka.
Moram priznati, da me je na Festivalu presenetilo mlado dekle, ki me je spraševalo, kaj mi je prva asociacija na besedno zvezo Medgeneracijsko sodelovanje. In me je spravila v hudo zadrego, da sem kar nekaj začela jecljati. Končno sem izdavila, da sem pravzaprav na Festivalu zato, da vidim, na kaj me to asociira. Ker prav zavestno o tem nisem premišljevala, razen tega, kar se nam dogaja znotraj družine, ko imamo več generacij. Obljubila sem ji, da se malo sprehodim po Cankarjevem domu in ko me prešine, se vrnem k njej in ji povem. Obljube nisem držala, ker sem nanjo pozabila. Sedaj pa sem se spet spomnila nanjo in lahko tukaj povem, na kaj me asociira “medgeneracijsko sodelovanje”: na nekaj, čemur bom v bodoče posvečala več pozornosti, predvsem pa na ljubezen in spoštovanje, kot je zapisal Jaka.