V okviru festivala za 3. življenjsko obdobje je bil tudi letos razpisan medgeneracijski natečaj. S tem želijo organizatorji vzpodbuditi sodelovanje in povezovanje vseh generacij v družbi. Predvsem pa na tak način širimo v javnosti vedenje o tem, da se med nami dogajajo dobre stvari in da živi med nami mnogo takih, ki imajo široko srce in odprte dlani. Prav gotovo takih ljudi ni malo. Živijo in delajo s srcem in ne iščejo pozornosti. Le peščica izmed njih je bila prijavljena in le dva sta bila izbrana. Zaslužita si vse čestitke in našo pozornost. To sta Ana Cimerman in Domen Lukman.
Prijavnica na natečaj je prispela iz vrtca Ig. Predlagali so gospo Ano Cimperman. Že vrsto let jo v vrtcu dobro poznajo, pa ne le kot mamo, ki zjutraj pripelje v varstvo sina, pač pa tudi kot gospo, ki z veseljem pride, kadar vidi, da bi bila lahko koristna: kot spremljevalka otrok na izletu, pripravila je posebne piškote za otroke, nastopala kot Pehta. Otroci so na njenem domu imeli kostanjev piknik, videli kako se peče kruh in še kaj. Ko sem Ano spraševala o tem, kako živi vsakdanje življenje, sem šele videla, da je sobivanje z vsemi generacijami njen stil življenja.
O vas vem samo to, da živite na Igu, lahko poveste kaj več o sebi?
Moj dom je bil na obrobju Ljubljane, temu predelu smo domačini rekli »mojland«. To ime je zdaj je ta predel pozidan in popolnoma spremenjen, to ni več tisti kraj, dom, kjer sem se rodila in preživljala otroštvo. Potem sem se poročila in preselila v vas v bližini Iga, Kot, kjer živim že več kot 40 let.
Niste se preselili ravno daleč, pa vendarle je bila to sprememba za vas.
Poročila sem se na kmetijo. Prej smo imeli doma le toliko, da smo nekoliko lažje preživeli, dve kravici in dva pujska navadno, potem pa sem prišla na kmetijo. Na srečo sem bila tega dela vajena. Oče je bil kmet, je rad delal dokler je lahko. No, kasneje se je mož preusmeril v lesno panogo in to nadaljujejo tudi sinovi tako, da zemljo obdelujejo drugi kmetje. Jaz sem hodila v službo. Zdaj pa sem že dobrih deset let upokojena.
Ali vas je bilo več otrok?
Doma nas je bilo osem otrok. Šest nas je še živih, dva sta pokojna, prav tako tudi starša. Smo zelo povezani. Tudi mož je iz številne družine. Jaz imam pa tri sinove.
Kaj pa vnukov?
Da, zdaj pa imam vnučke. Trije so že veliki; petnajst, osemnajst let, deset let. Trije pa so bolj majhni, štiri leta, eno leto in devet mesecev.
Najmlajši je bil rojen lani na sveti večer. Je Lovro, tako je bilo ime tudi mojemu očetu in bratu in bilo mi je zelo všeč, da so se odločili za to ime.
Mislila sem vas vprašati kaj o medgeneracijskem sožitju, pa vidim, da je to pri vas čisto naravno vsakodnevno življenje.
Res živimo skupaj tri generacije. Midva z možem sva v enem nadstropju domače hiše, v gornjem in spodnjem sta sinova z družinama, mlajši sin pa se je odselil v večje stanovanje. Tudi prej sem živela s starši, s taščo, tastom. Z njim sva bila 19 let skupaj in sva bila velika prijatelja.
Danes se pogovarjava zato, ker vas je ravnateljica ižanskega vrtca predlagala na natečaj »Plemenito zrelo srce za nasmeh mlajših«.
Naš vrtec je čudovit, ravnateljica, cel kolektiv. Imajo res veliko aktivnosti in kolektiv je zelo homogen. Včasih jim seveda pride prav, če pride kakšna mama in kaj pomaga. Biti pa mora pripravljenost za sodelovanje na obeh straneh.
Velikokrat »obiščete« otroke v vrtcu?
Ko so bili ta veliki otroci v vrtcu smo bili zelo prijatelji. Jaz sem dobila res tak dober občutek v tem vrtcu. In še zdaj ga imam. Otroci radi hodijo. To največ pove. Še ko sem bila v službi sem rada hodila v vrtec. Imela sem občutek, da sem bila vedno dobrodošla.
Nekaj prav posebnega je bila generacija moje vnukinje Zale. Ti otroci so šli potem skupaj v šolo in so ostali zelo povezani, prav tako starši teh otrok. Jaz ne bom nikoli pozabila vzgojiteljic, ki sta mi po nevem kolikih letih rekli, da nikoli ne prej ne potem niso imeli take skupine. Tudi kasneje, ko so bili v osnovni in srednji šoli so ostali povezani. Res lepo.
V kakšne aktivnosti ste se pa vključevali?
Težko bi se vsega spomnila. Morda tisto, kar mi pride najprej na misel. Šli smo v Zaplano, v živalski vrt, pa sem šla poleg, pa kostanjev piknik smo imeli pri nas. Pekla sem kruh. Otroci so gledali, ko sem mesila, delala kruh. Enkrat sem bila botra Pehta. Bili so na Zapotoku, na večdnevnem bivanju. Napravila sem v Pehto in nabirala rožice kar precej daleč stran od otrok. Samo od daleč so me videli. Tudi nisem želela, da bi me vnukinja spoznala. Ampak tale naša Zala je gledala Pehto in rekla: »Tale Pehta ima take superge kot naša mama« Vidite, kako dobro je opazovala in kako daleč je zagledala superge. Bila je tako majhna. Bila je res mojster v prepoznavanju.
Letos je imel naš pevski zbor koncert v vrtcu. Tudi sicer smo zelo povezani, kar nekaj vzgojiteljic poje v zboru.
Kaj imate otrokom dati?
Če drugega ne imajo otroci lepe spomine za vse življenje. Na vrtec, na pravljice in zgodbe, ki sem jim jih pripovedovala. Vse vedo, kako smo se skupaj igrali in se lepo imeli.
Kaj vam otroci dajo?
A moji?
Mislila sem na vse otroke s katerimi ste bili skupaj na vaših obiskih. Verjetno tam ne vidite samo svojega vnuka.
Otroci so enkratni. Otrok čuti. Jaz sem bila tam z vsemi, za vse. Enega sem vprašala, kako mu je ime. Vsi so se postavili v vrsto in so hoteli povedati, kdo je kdo. Vsak je hotel iti z mano, mene držati za roko, ker sem bila nova. Imam lepe spomine na to. Veselim se že, ko bomo imeli spet malega vnuka v vrtcu in bom bolj pogosto zahajala med otroke.
Domačnost. Naši otroci niso imeli nikoli težav s privajanjem na vrtec. Zelo majhni so šli in res je tudi, da so navajeni drugih ljudi tudi od doma.
Tudi doma delate na tem da živite skupaj.
Najbrž si bo enkrat vsak spletel svoje gnezdo. Če, ko bodo šli, bo grozno. Vem, da bo enkrat tudi to in prav je tako.
Zadnjič so bili zgornji na morju, spodnjih ni bilo, dva tri dni je bilo krasno, z možem sva uživala, a ne dolgo. Potem sva jih začela pogrešati in zelo rada sem videla, da so prišli domov. Moram pohvaliti ta mlade, tudi oni imajo svoj delež pri tem, da se dobro razumemo. Normalno, da moramo kdaj tudi malo potrpeti. Treba se je ustaviti pravi čas. Moj mož specialist za homogenost. Bolj kot jaz. On bolj zna z otroci. Tudi pri vzgoji treh fantov je imel pravo besedo in roko za to. Spoštujejo ga in ubogajo..
Najbrž nekaj tega občutka za sobivanje z drugimi prinese človek s seboj tudi iz mladosti.
Še ko sem bila jaz otrok, se spominjam, kako se je mama obnašala do starejših, kako je negovala svojo mamo. Nikdar ni dala slabega zgleda. Pa ne da bi to nekako narejeno, zavestno počela. Ne, do starejših je imela spoštovanje. Upam, da tudi naši otroci to imajo.
In to vi prenašate naprej, svojim otrokom, vnukom.
Otrok ne more slabo pobrati, če slabo ne vidi. Spozna, kaj je prav, kaj ni. Zgled je prva stvar. Brez besede. Napši imajo zelo veliko spoštovanja do naju. Vsi, tudi otroci. Ne poznamo prepirov z grdimi besedami in žaljivkami.
Nič nisva rekli o vaši drugih hobijih,zanimanjih.
Z veseljem in zagnanostjo rešujem križanke, rada sem na vrtu, na njivi … Hodim tudi k dvema pevskima zboroma. Vedno je kaj.
Domen, fantič iz okolice Vranskega tudi zagotovo ne razmišlja, da opravlja neko posebno delo, ko obiskuje strica Franceljna, soseda. To je njegov vsakdanjik, samoumevno opravilo. Ko sem želela obiskati Domna je bil v šoli v naravi. V soboto pa ga tudi še ni bilo doma ob mojem prihodu. Zato so mi o njem in stricu Franceljnu veliko povedali Domnovi starši in stara mama.
Domen obiskuje osnovno šolo v Braslovčah, mama Damjana pa je učiteljica na braslovški podružnični šoli, in pogovarjali sva se o prijavi na natečaj.
Na naši šoli se zelo veliko prijavljamo na razne razpise in natečaje. Predvsem so to likovni, literarni in podobno. Ko sem prijavljala Domena niti nisem pomislila, da bi bil izbran. Zdi pa se mi, da si je zaslužil, da ga prijavim.
V prijavi ste zapisali, da Domen obiskuje starejšega gospoda v vaši soseski in da tudi na nek način skrbi zanj.
Res je. Domen že od malega vsak dan, tudi večkrat na dan gre k stricu Franceljnu. Tako kličemo soseda, ki živi v bližnji hiši. Prej je prihajal sem na vikend, zdaj pa že kar nekaj let živi stalno tu. Vedno smo bili v dobrih odnosih. Je zanimiv človek, dober, življenje ga je preizkušalo. Prej nam je tudi pomagal pri kakšnem kmečkem delu, zdaj pa je že ostarel in včasih tudi on rabi našo pomoč.
Domen se že od malega rad zadržuje pri njem, od vedno se razumeta. »Grem malo strica Franceljna pogledat.« in že ga ni bilo več. Na poti iz šole je včasih ostal kar pri njem. No, to ni bilo prav. Včasih sta sedela na klopi, stric je prinesel sok, gledala, ko smo mi delali na njivah in se pogovarjala. Tudi ko je bil stric bolan in sem jaz šla k njemu, da sem mu kaj postorila, je vedno šel z mano.
Imam občutek, da sta si kot vnuk in dedek.
Naš Domen je tak, da ima zelo rad stare ljudi. Je najmlajši od otrok v družini, sestra in brat sta bila že starejša, ko se je rodil in vedno je v družbi odraslih. Tudi k drugim starejšim v vasi gre na obisk in nikoli mu ni težko, če je treba prinesti drva, pomagati kaj drugega ali pa se samo pogovarja.
Na obisku pri stricu Franceljnu se nama je pridružil tudi Domen, ki je povedal, kako je bilo, ko je stric padel.
Z bratrancem sva se igrala pred hišo. Bila je že skoraj tema in mama naju je klicala, naj greva v hišo. Jaz sem ugovarjal, da grem še k stricu pogledat. Kljub temu, da mami ni bilo prav, sva z bratrancem vseeno šla in ob stopnicah sem zagledal strica Franceljna, ki je ležal z okrvavljeno glavo na tleh. Nisem se zelo ustrašil, a vseeno sem hitel domov in povedal, kaj se je zgodilo. Poklicali so reševalce in sami prišli pomagati stricu. Takrat bi se res lahko hudo končalo. Še sreča, da sem šel pogledati.
Baje, da si včasih na poti iz šole namesto domov zavil kar semle?
Bilo je bližje, če sem šel kar čez grič ne pa po glavni poti. Potem sem se pa ustavil tu in sva s stricem klepetala. Doma so me kregali, da moram priti iz šole naravnost domov, zato tega ne delam več.
Ali poznajo tega tvojega strica tudi sošolci, se kdaj v šoli pogovarjate o tem, kaj počnete doma.
Ja, enkrat smo imeli celo športni dan in smo prišli vsi sem, k stricu Franceljnu. Spraševali smo ga o njegovem življenju in povedal nam je veliko zanimivega.
Verjetno takega fanta zanima še veliko drugih stvari.
Ja, motor, traktor. Pa rad delam zunaj in rad imam živali. Doma imamo veliko živine, imam dve mucki in seveda psičko Kalo. Rad imam počitnice, ko gremo na morje, peljali smo se z letalom.
Vidim, da se Kala kar naprej vrti okoli tebe. Se tudi z njo dobro razumeš?
Ja, vedno je za mano. Je taka prijazna in pridna. Dobili smo jo v zavetišču. Zdaj je stara eno leto in pol in je zrasla v pravega psa. Le lajati ne zna. Zelo redko zalaja.
Preden smo odšli proti hiši me je Domen povabil še k studencu. Pravi, da je to najboljša voda in ko je žejen se zapelje do izvira. Z veseljem sem mu sledila in nastavila dlani, da se je vanje natekla studenčnica.
Ustaviti sem se morala še na malici in ko smo sedeli za mizo so v kuhinjo prišli še ostali družinski člani. Domen raste ob starših, stari mami, bratu, sestri in še mnogih drugih. Ne manjka računalnik, vsak dan pa je na vrsti tudi kmečko delo. Pa da si ne bi domišljali, da pišem o vaški idili, pač pa o življenju, v katerem se prepletajo delavniki in prazniki in mnogi ljudje, ob katerih mladi rastejo in se učijo živeti.
