Gospod Urbar, kot tajnik ZDUS-a in tudi kot vodja projekta Festival za tretje življenjsko obdobje, ste zelo povezani s starejšimi ljudmi. Vsak, ki malo opazuje našo družbo, vidi, da generacije nismo več tako zelo povezane, kot so bile včasih. Kaj je po vašem mnenju vzrok, da smo različne generacije vedno bolj oddaljene druga od druge? Ali mislite, da to starejše ljudi moti ali imajo radi svoj mir?
Najprej se je treba vprašati, ali imajo starejši mir ali osamljenost. Jaz trdim, da imajo osamljenost. V prid tej trditvi govorijo tudi podatki, s katerimi se srečujemo. Poleg tega se moramo zavedati, da se je način življenja bistveno spremenil, s čimer se je spremenil tudi način komunikacije. Ko ima moj sin rojstni dan, sta dva na televiziji, dva na računalniku in na koncu pravijo, da je bila to odlična zabava. To seveda ni način zabave, ki jo lahko srečamo pri starejših, za katere vemo, da se zabavajo z druženjem, petjem in družabnimi igrami, kar lahko srečamo tudi na festivalu.
Politika zagovarja napačen stereotip in o starejših govori kot o nekom, ki je potreben pomoči. Na primer; na ZDUS-u moramo sestanek končati do pol četrte ure, ker večina takrat odide po svoje vnučke v vrtce. To pomeni, da so starejši še kako aktivni. Drugo je, koliko te aktivnosti družba prizna.
Na Festivalu za tretje življenjsko obdobje, pri katerem tudi sodelujem, imamo vsako leto več skupin, ki so medgeneracijsko sestavljene. Pred dvema letoma je na festivalu nastopila 83-letna gospa iz skupine stanovalk Doma za starejše Tabor. Z vnuki, najstarejši je imel 12 let, so izvedli igrico. Letos bo podobnih skupin še več, kar kaže na obstoj različnih oblik povezovanja med generacijami. V teh oblikah je sicer precej izvzeta srednja generacija, kar zaradi obremenjenosti in ostalih zadev srednje generacije ni nič nenavadnega. Tako družba kot politika pa tega ne priznata kot primer dobre prakse. Ker želimo organizatorji to preseči, bomo letos na festival povabili vse učitelje družbene morale in etike, ker menimo, da je to tisti predmet, ki bi v sodelovanju z lokalnimi društvi upokojencev lahko bil eden od temeljev neke resne politike na tem področju.
Pomembni so tudi številni medgeneracijski centri, ki že delujejo in ki vse bolj spoznavajo, da nimamo ne definicije medgeneracijskih centrov ne sodelovanja.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=ZaqpWF15NVg[/youtube]
Ravno na spletni strani Festivala za tretje življenjsko obdobje www.f3zo.si je zapisano, da se življenje po 50. letu ne ustavi in da so starejši ljudje veliko bolj dejavni, kot pa na to namigujejo razni stereotipi. Na katerih področjih se vam zdi, da so starejši še najbolj dejavni oz. kje so stereotipi najbolj zgrešeni?
Naj odgovorim z retoričnim vprašanjem. Kje niso? Stereotipe lahko zavržemo že samo z navedbo nekaterih številk. Zveza društev upokojencev ima 496 društev v 12 pokrajinah in približno 239.000 upokojencev, kar je približno polovica te populacije. V lanskem letu je na raznih športnih prireditvah v devetih športnih panogah sodelovalo 57.000 upokojencev.
218 upokojenskih pevskih zborov je imelo leta 2008 nekaj čez 1000 nastopov, koncertov in ostalih prireditev. Društva so lani opravila 4883 avtobusnih prevozov v obliki izletov, srečanj, odhoda na letovanje v naš hotel Delfin v Izoli ali v naš dom v Rogaški Slatini.
Na pohodništvu, ki ga šele organiziramo kot skupinsko, je lani sodelovalo okoli 18.000 pohodnikov. Če ti podatki ne kažejo na aktivnost populacije, potem bi težko našli kaj drugega.
Vedeti moramo, da je Zveza upokojencev v principu nastala kot cehovsko združenje po drugi svetovni vojni. Njen osnovni namen je bila preskrba upokojencev s premogom, ozimnico in ostalimi stvarmi, kar so drugi dobivali preko sindikatov. V teh časih pa je slovenska javnost presenečena, ker je ta organizacija začela izražati tudi svoje politično mnenje. Nobena politika namreč ni navdušena, če četrtina prebivalstva začne usklajeno nekaj govoriti.
Poleg vsega je to tudi populacija, bodimo pošteni, ki je to državo ustvarila in ki je ustvarila pogoje tako za nastanek države, kot za njeno lastninjenje. Vse do trenutka, ko se je politika začela neresno obnašati do nekaterih ključnih točk njene eksistence, je ta populacija molčala. Ker je politika rada zelo »fijakarska«, se lahko po nepotrebnem zgodi, da bo prišlo do neprijetnih zgodb pri pokojninski reformi.
Povedati moram tudi to, da smo imeli o zakonu o javnem zdravstvu 46 okroglih miz. To je prvi primer, da je ministrstvo sprejelo sodelovanje populacije starejših že na samem začetku. Ko smo posredovali poglede in sklepe, je bilo ministrstvo nad nekaterimi predlogi navdušeno, ker so bili tako strokovno utemeljeni. Ta populacija ima ogromen strokovni potencial. Daleč od tega, da gre za ljudi, ki zjutraj vstanejo in čakajo večer.
Nenazadnje v projektu Starejši starejšim deluje 1700 upokojencev, ki letno obišče 68.000 svojih kolegov, prijateljev.
Vse našteto govori o tem, da je stereotip o socialno ogroženih in potrebnih popolnoma napačen. Seveda so tukaj tudi revni ljudje, ki jih je med to populacijo največ. Vendar so ravno zaradi te revščine naša društva izjemno pomembna.
V Zavodu Zlata leta smo zelo povezani s sodobno tehnologijo in internetom, ki se nam zdi še posebej koristna pridobitev, s pomočjo katere med drugim lahko prihranimo tudi veliko časa. Se vam zdi, da bi uporaba interneta starejšim ljudem ravno tako lahko olajšala jesen življenja?
Uvedba novih tehnologij pri starejših je v časovni komponenti premosorazmerna od uvedbe pri mlajših. Ko se letak za nov mobilni telefon še ne posuši, moj sin že zahteva, roti, prosi, da ga gremo pogledat, potipat, če ne celo kupiti. Pri starejših je dolgo trajalo, da se je v njihovih glavah strl odpor do mobilne. Danes vidimo, da že skoraj vsi starejši uporabljajo mobilne telefone. Trenutno smo v fazi, ko se počasi stira tudi odpor do računalnikov. Obstajajo primeri, ko so ljudje šli na tečaje računalništva po 8-krat, ampak znanja, ki so jim ga posredovali, niso mogli uporabiti.
Velikokrat se tudi zgodi, da ljudje imajo računalnik, a ne vedo kaj bi z njim počeli. Strah jih je, da bodo naredili kaj narobe. Vnučka vprašajo enkrat, dvakrat, trikrat, njegovi odgovori pa so odvisni od njegove tolerance, dnevnega razpoloženja in morda žepninskih prilivov. Zaradi takih in drugačnih razlogov veliko ljudi obupa.
Drugi problem pa je, da ljudje nimajo računalnika, saj je to velikokrat prevelik strošek za upokojence, ki imajo že tako nizke pokojnine.
Zato smo se z državo že začeli pogovarjati in razvijati koncept ROJ (Računalniško opismenjevanje javnosti), ki bi imel 4 korake. Prvi korak bi bil izdelava enotnega kurikuluma A in B. A je osnovno opismenjevanje, B pa vse nadgradnje, ki sledijo in zajemajo tudi internetno opismenjevanje. Drugi korak je bil predvidena izdelava tiskanih gradiv, ki morajo biti namenjena starejšim. Tretji korak bi bilo usposabljanje vsaj dveh inštruktorjev za vsako društvo, ki bi pomagala upokojencem pri uporabi interneta. Zadnji korak pa je, da bi v enem letu usposobili 15.000 upokojencev in invalidov, s katerimi smo ustanovili skupen konzorcij, v katerem je trenutno 30 organizacij. Zaenkrat se z državo še vedno prepričujemo, da bi izpeljali ta projekt.
