Ljubo Pipan: Internet uporabljam selektivno

Ime in priimek: Ljubo Pipan
Poklic oz. dejavnost: upokojeni univerzitetni profesor računalništva
Starost: 71 let

Predstavite se v 200 znakih: Rojen v Mariboru, sem po več kot 50 letih bivanja v Ljubljani že dobil plavalno kožico med prsti. Celotna moja poklicna pot je vezana na Univerzo v Ljubljani. Sem pa vse od leta 1987 naprej ubiral nekoliko posebno pot. Na fakulteti sem ostal zaposlen samo polovično, preostalo do celote in več sem oddelal na različnih mestih v razvoju v industriji. Moj prehod med prave upokojence je bil zelo tekoč in sem šele lani (2009) postal tudi de facto upokojen.

Naštejte tri asociacije na pojem ‘medgeneracijsko povezovanje’.
Modrost, podjetnost, različnost.

Kaj bi lahko vi, ali vsak od nas, naredili za boljše medgeneracijsko sožitje?
Najprej v lastnem krogu in potem od človeškega odnosa do vseh do tega, da se ne zapiraš med štiri stene.

Kateri je vaš najljubši spomin na babico ali dedka?
Po koncu druge svetovne vojne sem imel naenkrat ob eni sami stari mami (omica) naenkrat še drugo (nona) in celo dedka (nonota). Nekaj posebnega je bila nona, ki je odlično kuhala, lepo pela in igrala na citre in se predvsem prisrčno smejala mojim norčijam (te so mi prepovedovali, ker je imela hudo astmo).

Katera je največja dragocenost, vrednota ali nauk, ki ste ga prejeli od babice, dedka ali druge starejše osebe?
To je še drugi stari oče, ki sem ga spoznal šele kot odrasel. “Poglej človeka v oči in stisni njegovo ponujeno roko.”

Moja babica je skuhala/spekla najboljše/i/o:
Ena babica sploh po mojem ni znala kuhati, zato pa je druga kuhala odlično. Kot rojena Tržačanka je imela v Mariboru pred hišo majhen vrtiček in v njem čudo različnih dišavnic. Ko sem prišel v njeno kuhinjo, sem bil sit že od neštetih vonjav, ki so prihajale iz majhnih lončkov in kozic na štedilniku.

V čem so glavne razlike med odraščanjem danes in časom, ko ste bili vi otrok?
Mi smo odraščali v mnogo bolj trdnih socialnih strukturah: družina, širše sorodstvo, okolica. Naš vsakdan je bil tudi mnogo bolj poln druženja z vrstniki. Čeprav sem zgodnje otroštvo prebil v majhnem zaselku na Pohorju, je moj dan minil v družbi otrok. Bili smo skupaj od mene in še ene deklice (manj kot 5 let) do 15 letnikov. Tudi po preselitvi v mesto so bili vrstniki glavni vir informacij. Družili smo se iz nekaj ulic (vedno bistveno več kot 10) in ne kot danes, ko vidim, da se najstniki družijo v zelo majhnih stalnih skupinah (2-3).

Kaj vam pomeni internet, za kaj ga uporabljate?
Uporabljam ga zelo selektivno kot vir informacij. Nisem ga pa pripravljen uporabljati za socialne stike. Sem pač konzervativen.

Kako gledate na starost, vas je kdaj strah zrele dobe?
Sem že pošteno zrel, pa me zaenkrat ni strah. Želim si le, da me ne bi zadele kakšne bolezni, ki bi počasi črpale mojo življenjsko moč. Želim si polno živeti do zadnjega diha!

Kako vidite sebe v zlatih letih – s čim se ukvarjate, če zavrtite čas v prihodnost?
Predvsem vzdržujem telesno in umsko kondicijo. Šport je še vedno moje zdravilo (kljub poškodovani nogi), spremljam stroko, pridno berem. Od pasivnih zabav obožujem samo filme (vendar ne vse počez!).

Ponosen sem na:
Sina, ki mu je uspel podvig vrnitve v normalno življenje po zelo težki poškodbi.

Povezava do lastne spletne strani, bloga:
Stran imam (obvezna dolžnost vsakega profesorja), bloga ne pišem in ga tudi ne bom!

Gospod Ljubo Pipan sodeluje z Zavodom Zlata leta tudi pri projektu Računalniška pomoč na domu.