Saj veste, kaj je to evangelij, kajne? Danes jih je okrog petintrideset, sedemindvajset del Nove zaveze (del Svetega pisma, ki opisuje Jezusovo javno delovanja, zavezo z Bogom in delovanje njegovih prvih učencev). Štirje med njimi so del verskih oziroma cerkvenih pravil oziroma kanonskega prava. Zapisali so jih evangelisti. Izražajo Božje oznanjanje o odrešenju v Jezusu Kristusu ali Božje odrešenje po Jezusu Kristusu.
Gre za združeno, v enotno besedilo povezano obliko sporočila, s posebno strukturo ali zgradbo, ki sporoča, kako otroke v neki kulturi skozi socializacijo naučimo misliti in dojemati svet.
Človek ob rojstvu ni popolnoma »opremljen« za razmišljanje. Na takšen način je poskrbljeno, da se možgani “programirajo”.
Vanje se vgradijo logični algoritmi – možganske povezave, ki omogočijo način povezovanja zaznav, ki je za vsako kulturo nekoliko specifičen. Ravno zato, ker konstitutivni miti predstavljajo okvir in ne vsakokratni dejanski pomen razmišljanja, pri njih ni pomembna dobesedna vsebina, ampak tisto, kar le-ta sporoča o načinu dojemanja sveta.
Zato si mora vsaka generacija ustvariti lastno intimno razlago pomena teh mitov, ki ustreza njenim razmeram in njenemu času.
VPRAŠANJE KRIVDE ALI CENE INDIVIDUALNOSTI
Vprašanje krivde ali cene individualnosti preveva židovsko-krščansko kulturo. Začne se že pri drugi svetopisemski generaciji. Kajn in Abel sta bila sinova Adama in Eve. Abel je bil živinorejec – se pravi vzoren, povprečen predstavnik načina življenja, ki je bil Judom najbolj domač. Kajn si je privoščil biti drugačen. Namesto da bi se selil s čredami za pašo in vodo, se je za stalno naselil in obdeloval zemljo. Oba sta darovala žgalno daritev Bogu. Toda medtem, ko se je dim Abelove daritve vil naravnost v nebo, kar je v tistih časih veljalo za znak, da je Bog daritev sprejel, se je dim Kajnovega ognja vlekel pri tleh – očiten dokaz, da Bog njegovo daritev zavrača.
Kajna je prevzelo žgoče čustvo ljubosumja.Očitno ni bil neumen, saj ga Sveto pismo predstavlja kot izumitelja poljedelstva. In vendar se je začel spraševati: “Mar sem slabši od svojega brata?” Čeprav mu je glava jasno govorila, da je način, kako se preživlja, vreden enakega spoštovanja kot bratov, je šlo vseeno samo za razumsko razmišljanje. A človek je celota misli in čustev. Problem je bil samo v tem, da si je Kajn želel priznanja. Biti sprejet, kot človek in to, kar delaš.
Zato se je v srcu počutil zavrnjenega, nevrednega in to doživljal kot krivico. Zato je sovražil svojega brata.
Ustavimo se za trenutek pri tej bolestni želji po priznanju.
Vsa židovsko-krščanska tradicija je naravnost obsedena s tem, da mora vsak posameznik svojo vrednost šele dokazati.
S človekom je seveda mišljen moški. Ker se izhaja iz moškega dojemanja sveta in je moški vedno sin nekega očeta, si najbolj od vsega želi, da bi svojo vrednost dokazal očetu.
V velikih patriarhalnih družinah tistega časa je bil oče vse – poglavar, zatočišče in sodnik. Ker so nekateri, vsaj vplivnejši očetje, imeli več žena in mnogo otrok, se vprašanje nasledstva ni reševalo preprosto po krvni liniji, ampak velikokrat na osnovi naklonjenosti ali priznanja.
Samo eden od sinov je lahko zasedel mesto svojega očeta, ostali so postali le malo boljši hlapci svojemu izbranemu bratu.
A ne samo to – oče je bil tudi poosebljenje vrednot, pripadnosti skupnosti. Ker so takrat že zelo majhna odstopanja kaznovali z izobčenjem ali kamenjanjem, je bilo očetovo priznanje pogosto vprašanje preživetja. Življenje v takšnih razmerah je pri moških potomcih moralo že v zelo zgodnji dobi ustvariti strahovito čustveno lakoto in potrebo po varnosti. Čeprav v zgodbi o Kajnu in Abelu Adam skorajda ne nastopa, je zavrnitev daritve zagotovo prispodoba za pomanjkanje očetovega razumevanja in naklonjenosti. Če ne drugega, je rodila strah: “Kaj bo naredil oče, ko bo izvedel, da je bog mojo daritev zavrnil? Me bo zavrgel tudi on?”
Na zgodbo lahko torej pogledamo tudi takole: Kajn je bil izumitelj, inovator. Bil je tudi podjeten, saj je svoje zamisli uresničeval. Abel je bil povprečnež in čistun, pobožnjakar, ki nikdar ni odstopil od utrjenih pravil. Kajn je tvegal, Abel ne. Kajn je predstavljal napredek, Abel tradicijo, Kajn individualnost, Abel utopljenost v kolektiv. Zato je bil Abel grožnja ne le Kajnu, ampak bodočnosti celotne kulture – grožnja kulturnega zastoja.
Abel je moral umreti. To, da je umrl od Kajnove roke, je le del strukture konstitutivnega mita: napredek uničuje tradicijo, zato morajo biti nosilci napredka ustrezno kaznovani, da ne bi šli predaleč.
Kultura kot celota je ujeta med potrebo po zagotavljanju razvoja in ohranjanju identitete.
JE DANES DRUGAČE?
Je v današnjih družinah kaj drugače? Starši imajo manj otrok in njihova želja je, da so otroci uspešni. Nekaj se vseeno ni spremenilo. Otroci še vedno vse prepogosto čutijo, da se morajo izkazati, da bi jih starši sploh opazili. Starši v svoji želji po tem, da bi njihovi otroci uspeli, vsem podedovanim napakam dodajajo še eno, ki je značilno naša. Ker verjamejo, da le oni vedo, kaj je za njihove otroke najbolje, zdaj svojim sinovom in vse pogosteje tudi hčeram v zibelko polagajo lastne sanje in načrte. Čeprav danes ne poznamo več kamenjanja in izobčenja, je občutek, da odraščaš ali živiš brez skupnosti, psihološko še vedno enako boleč. Tako vzgajamo generacije stremuhov, piflarjev in pobožnjakov, ki v resnici nikoli ne odrastejo, ampak vse življenje uresničujejo tuja življenja, sanje in načrte. Ker seveda ne znajo drugače, tako učijo tudi svoje otroke.
Kajn je bil strašno kaznovan. Najhujši del njegove kazni je bil morda v tem, da se je v pregnanstvu, novi domovini vzhodno od raja, moral odreči svojemu načinu življenja in postati podoben Abelu. Zemlja je bila neprimerna za poljedelstvo, zato je moral postati živinorejec.
S tem se začne zgodba o krivdi in pokori. Kajn je za svoje hudodelstvo delal pokoro. To se sklada s tradicionalnim pojmovanjem pravičnosti, po katerem se da prestopek ali zločin odslužiti.
Kot njegovi potomci se tudi mi že rodimo krivi. Naše življenje je pokora, s katero se poskušamo odkupiti za to prirojeno krivdo. To je izredno močno orožje v rokah povprečnežev in pobožnjakarjev. Tako kultura sicer lahko ohrani svojo samobitnost in identiteto, vendar za ceno napredka in individualne svobode.
Zgodba o Kajnu in Abelu se konča s popolno zmago skupnosti nad posameznikom.
Naj bo še tako nepojmljivo, a to še dandanes vpliva na naše pojmovanje sveta in splošno sprejete stereotipe.
Nori znanstvenik, ki ga opisuje Mary Shelley, dr. Frankenstein s svojim grozljivim izumom, pošastjo, še kako spominja na Kajna.
Gre za splošno sprejeti mit o osamljenem in nerazumljenem geniju.
V tem smislu lahko razumemo tudi Schellingova trditev o ustvarjalnih mislih, kot »pijanih strelah duha«.
Enako velja za vsesplošno predstavljanje ustvarjalnosti kot nečesa skrivnostnega, nerazumljivega navadnim smrtnikom.
Če ne bi bilo zgodbe o Kajnu in Abelu, Nietzcheju nikdar ne bi bilo treba napisati razprave »Onkraj dobrega in zla«. In še bi lahko naštevali.
IN KAKŠNO JE JEZUSOVO SPOROČILO?
Zdaj je čas, da v to zgodbo vstopi Jezus. Vprašanje ali je bil Jezus prerok, božji sin, Esen, razsvetljen, ali samo vodja odporniškega gibanja, je v tem kontekstu nepomembno. O njem govorimo kot o delu konstitutivnega mita, torej neodvisno od njegove zgodovinske osebe. Govorimo le o sporočilu, ki ga nam danes pooseblja Jezus. Zato, da ohranimo pravičnost tudi do njegove zgodovinske osebe, moramo vedeti, da vloga revolucionarja in narodnega prebuditelja v judovski skupnosti na nek način zabrisuje meje med temi vlogami. Židje svojo nacionalno zavest gradijo na zvestobi Bogu in izročilu, zato je pri njih vsak narodni prebuditelj hkrati tudi prerok in verski reformator. Že v izvirnem Jezusovem učenju je moralo biti marsikaj, kar omogoča tolmačenje, ki ga ponujam. Predvsem in v največji meri mislim tukaj na njegovo sporočilo osvoboditve.
Vsako sporočilo ima več plasti ali je večplastno. V osnovi Jezusovega sporočila prav gotovo leži resnica, da gre za dobro novico. Slovenski prevod besede “evangelij”, ki ga je veliko uporabljal Finžgar (danes se, najbrž tudi zaradi oblastne in pobožnjakarske duhovščine, vedno bolj izgublja), je “blagovest” – sporočilo naklonjenosti in ljubezni. Bistvo tega sporočila je, da nas osvobaja izvirnega greha. Kristus (Hristos = grško za “odrešenik”) je prišel na svet, da nas odreši težkega bremena krivde, s katerim smo rojeni vsi pripadniki židovsko – krščanske kulture.
Prvo in najpomembnejše sporočilo je bilo: “Tvoja usoda je v tvojih rokah!”
O tem pričajo apostoli, ki zapustijo svojo skupnost in sledijo Učitelju, da bi se naučili nove Resnice. O tem priča njegovo pojmovanje poroke: “Zapustil boš očeta in mater in sledil novi usodi, kateri si se posvetil s to zvezo.”
Nič več ženin ne pripelje neveste v svojo (svojega očeta) družino, ampak ustvari novo skupnost, ki si bo sama krojila usodo. Pod vprašaj postavi uveljavljene postave: “Kdor je sam brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo!”
S tem ustvari veliko negotovost in občutek izpostavljenosti, saj posameznikom odvzame tisto varnost, ki jo je dajala brezpogojna pripadnost skupnosti. Kaj lahko ponudi v zameno?
Zaradi tega postane koncept izvirnega greha nepotreben.
Človeku se ni treba več z življenjem odkupiti za davno krivdo, njegovo življenje je njegovo in lahko razpolaga z njim.
Vsaj na tej točki se celo Jezus, narodni osvoboditelj in vodja partizanov, močno približa Jezusu preroku ali božjemu sinu. V vsakem primeru razglasi resnico, da obstaja neka skupnost, ki je univerzalnejša od družine ali plemena, zakoni pravičnosti, ki so univerzalnejši od izročila in odločitve, ki so resnično svobodne. Niso torej pogojene z verigo vzročno-posledičnih materialnih dogodkov, ampak posledica stanja duha. Jezusovo sporočilo izenači rezultat – tokrat je zmagal posameznik nad skupnostjo.
KAJ NAM VSEM PRINAŠA JEZUSOVO SPOROČILO
Predvsem resnico, da nismo nikomur nič dolžni.
Starši poskušajo pogosto otroke ohraniti poslušne, tako da jim očitajo žrtve, ki so jih naredili za njihovo šolanje, hranjenje, oblačenje.
Odvisno od časa in okolja oziroma tega, koliko je družba bogata. To je oblika izvirnega greha – ko zrasem do produktivnosti, sem že dolžan delati pokoro. Če verjamemo sporočilu blagovesti, nas je Jezus tega dolga odrešil.
Mogoče je najpomembnejša stvar, katere nas je odrešil, ljubosumje.
Kot smo videli pri Kajnu, se ljubosumje začne z vprašanjem: “Ali nisem dovolj dober?”. Začne se torej s predpostavko, da sem slab. Jezus enkrat za vselej opravi s tem vprašanjem. Vsi smo vredni ljubezni, vsi smo Očetovi ljubljeni otroci. Kar je tukaj pomembno, je razlika med očetom in Očetom. Eden je človek, drugi je univerzalen. Nekateri imamo pač malo slabše očete. A to nam ne daje pravice, da bi po vzorcu izvirnega greha trdili, da je to določilo naše življenje. Poleg zemeljskega očeta je še Oče, in vsak ga lahko najde, le če posveti dovolj energije temu, da ga poišče.
Tukaj se Jezus močno približa posebno budističnemu izročilu. Gre za spoznanje, ki ni intelektualne narave – to je dovolj pogosto poudaril. A vendar, kdor išče, ta bo prej ali slej našel pot do univerzalne resnice. Hkrati je tudi odgovor na vprašanje, zakaj nismo vsi že avtomatično odrešeni z njegovim prihodom. Res je prišel na svet, da nas odreši krivde izvirnega greha. V smislu podedovane Kajnove krivde je morda to res naredil, a s tem še vedno ni naredil vsega.
V duhu lastnega sporočila, da je naše življenje zdaj v resnici naše, nam ni odvzel osebne odgovornosti za iskanje lastne resnice.
Če se kdo želi valjati v samopomilovanju zato, ker ni imel dovolj razumevajočih staršev, ker se ni rodil z zlato žlico v ustih ali zato, ker se mu življenjski načrti niso izšli, je to njegova lastna odločitev.
Individualna resnica raste iz individualnih razmer – tisto, kar je hotel Jezus povedati, je ravno to:
Nikomur, ne glede na naravo njegovih staršev in ne glede na njihovo premoženje in družbeni položaj, ni zaprta pot do resnice. Pogoj je le to, da si jo želi najti.
Ljubosumnost je izredno grdo čustvo. Doživljamo jo kot neprijetno in v nas vzbuja negativna čustva do okolice. Polni nas s sovraštvom in zavistjo. Kdor je ljubosumen, ne zmore ničesar dajati, rad bi le jemal. S tem, ko je opozoril na nepotrebnost zavisti, nas je v resnici odrešil izvirnega greha.
