"Dobri" prijatelji in prijatelji

Kako zelo pomembno je imeti v življenju prijatelje, se zaveš takrat, ko jih nimaš več. Takrat, ko jih izgubiš. Če opazujem stare ljudi, opažam dvoje. Tisti, ki so v svojem življenju uspeli poiskati ravnotežje med službo, družino in prijatelji, so srečnejši.

Je že tako, da se služba enkrat konča (hvala bogu) in je tako, da lahko izgubimo tudi partnerja, ko nas enkrat otroci zapustijo (bolje bi bilo reči, da »zaživijo« svoje življenje).

Tisti starejši, ki jim je bila služba vse njihovo življenje, se največkrat izgubijo (velikokrat to pomeni »umrejo«) kmalu po odhodu v pokoj. Služba je na poseben način določala vrednost njih samih, samo z njo so se lahko identificirali. Brez nje nimajo vloge v svetu in v družbi. Koliko teh »penzionistov« še kar dela in dela in ne zna nehati! Pa ni denar problem, kot velikokrat mislimo!

Tisti starejši, ki so s partnerjem sicer imeli kvalitetno zvezo, dober zakon, a je bil ta odnos edini ali najbolj prevladujoč v njihovem življenju, v primeru smrti enega med njimi, prav tako ne najdejo pravega razloga »nadaljevati« življenje, živeti dalje.

POMEN PRIJATELJSTVA V ŽIVLJENJU ČLOVEKA

Kolegi, prijatelji, znanci… V glavnem ljudje, s katerimi imamo določene odnose, katerih osnovna značilnost je, da so večino časa prijetni. Če ne bi bili, potem tudi odnosa ne bi bilo. Zakaj je odnos s prijatelji v osnovi ali a priori prijeten?

Prijatelje iščemo ljudje med osebami, s katerimi nas povezuje skupni interes. Že sam interes določa glavno vsebino prijateljevanja. Lahko imamo prijatelja, s katerim hodimo redno na ribolov, kjer morda spregovorimo nekaj besed, a nič pomembnega. Besede v glavnem o ribolovu. Morda gremo še na pivo, a ni nujno, da se družimo tudi drugače. Odnos zadovoljuje našo potrebo. Seveda je lahko ta oseba hkrati nekdo, ki nam je toliko blizu v razmišljanju in pogledih na življenje ali interesih nasploh, da se družimo tudi tudi izven ribolova. Prijateljstvo je lahko povezano z izključno določenimi interesi, ki jih imamo ali z nami kot osebnostjo. Sedaj ne govorim o prijateljstvu med partnerjema, čeprav menim, da partnerja morata biti tudi prijatelja, a hkrati dosti več kot prijatelja.

Katero prijateljstvo je bolj pomembno? Nesmiselno je določati merila in meriti prijateljstvo na ta način.

Sami vemo, da določenim osebam lahko zaupamo bolj osebne stvari, da nam je z določenimi osebami bolj prijetno ali se želimo družiti z nekaterimi osebami več, kot z drugimi. Prav tako obstajajo zelo dobre prijateljske vezi med ljudmi, ki se redko pogovarjajo o zaupnih, osebnih zadevah, a je njihov odnos vseeno trden in dolgotrajen.

V glavnem je tako, da so ljudje, s katerimi smo bili prijatelji že v otroških ali mladostnih letih, boljši prijatelji kot ljudje, ki smo jih spoznali kasneje. Ponavadi rečemo, da se poznamo v »srž«, skupaj smo rastli, skupaj preživljali vse »krivice« in »žuriranja« mladih let. Ni pretvarjanj; smo, kar smo. Drugačnega nas sploh ne sprejmejo! Če smo bili cmerav »pokavc«, ne moramo biti sedaj »kerlc«.

Prijatelji so ljudje, ki zapolnijo našo potrebo po druženju z drugimi ljudmi. Ljudje smo spekter vseh mogočih lastnosti, interesov. Zelo težko jih zadovoljujemo samo z eno osebo (če bi bilo tako, bi morda bilo partnerstvo v življenju zadostno, a ni). Predvsem dajejo širino nam samim, odpirajo drugačne poglede in nam s tem dajejo možnost, da razvijamo ali realiziramo sami sebe. Obstajajo aktivnosti ali stvari, ki jih lahko delamo sami. Lahko hodimo sami po hribih. Včasih človek potrebuje tudi to.

Karkoli delamo sami, nam ne zapolni potrebe po komunikaciji z drugimi ljudmi, ki je vsekakor glavna značilnost vseh odnosov.

Predvsem po komunikaciji znotraj istih »interesnih« skupin. Kaj so »interesne« skupine v tem primeru?

Na primer spol. Moški potrebujemo družbo moških. Zato, da smo lahko takrat samo »moški« (saj vemo, kaj mislim s tem). Tako kot ženske potrebujete družbo žensk.

Seveda se lahko družimo tudi v parih, skupinah. A ravno te vrste prijateljstva ponavadi ne »preživijo« turbulenc, ki jih prinese sprememba v življenju enega para med njimi.

NI VSAK PRIJATELJ »DOBER« PRIJATELJ

Imeti prijatelje je pomembno. A prav tako pomembno je, kakšni so ti prijatelji. V določenih situacijah, do katerih pride v življenju, velikokrat ugotovimo, da smo se »zmotili«. Naše mnenje o ljudeh se spremeni največkrat, kadar naša pričakovanja glede njihovih ravnanj niso uresničena. Morda ne gre niti toliko za pričakovanja, kot presenečenjem nad njihovim ravnanjem. Če nekoga poznamo ali mislimo, da ga poznamo, potem predvidevamo njegovo vedenje. Vedno so v življenju situacije, v katerih še zase ne vemo ali ne moremo s sigurnostjo vedeti, kako bomo reagirali. A kadar se takšno ravnanje, nepričakovano ravnanje s strani določene osebe spremeni za dalj časa, ne gre za enkratno situacijo, v kateri se pač nismo znašli najbolje. Imeli smo namreč čas za premislek in spremembo našega ravnanja. Morda za opravičilo. V bistvu se je spremenil odnos te osebe do nas.

Ljudje imamo seveda vso pravico, da izbiramo svoje prijatelje. Prav tako imamo pravico, da brez pravega razloga prekinemo prijateljski odnos. Z razliko od partnerstva ta odnos ni toliko zavezujoč za nobenega od vključenih oseb.

A ravno v teh situacijah se pokaže prijateljstvo kot takšno. Ali je ali ni oziroma nikoli ni bilo. Samo prijetno druženje, kadar smo vsi fantastično, ne eskalira v probleme znotraj prijateljskih odnosov. Takrat, ko nastopi problem, takrat se prijateljstvo postavi pod drobnogled. Pravo prijateljstvo preseže tudi te probleme. Bistveno je, da prejmemo v tem primeru s strani druge osebe, ki je naš prijatelj, ustrezno razumevanje in podporo, da lahko razmišljamo in delujemo sami dalje. S svojo glavo. Nihče ne potrebuje in načelno nima rad vsiljevanja »resnic« ali »pravilnosti« s strani druge osebe, pa čeprav gre za prijatelja.

V teh primerih določeni »prijatelji« izginejo iz našega življenja. Preprosto jih več ni. Če slučajno naletimo nanje, se nas na hitro znebijo. Počasi človek dobi jasno sliko spremembe v odnosu. Zame je ena izmed pozitivnih strani problemov, ki jih ima človek v življenju, ravno to.

Problemi so »sito« za vse tiste ljudi okrog nas, s katerimi smo se imeli tolikokrat tako fantastično, a so “izginili” takoj, ko so se razmere spremenile na “manj fantastično”. To niso prijatelji in nikoli niso bili.

So samo znanci ali eni izmed »zajedalcev«, ki so podobni mrhovinarjem. Poberejo samo tisto, kar jim ustreza na najlažji možni način. Ja, v nesreči človek spozna prijatelje.

A prav tako spoznaš prijatelje takrat, kadar se stvari, življenje zate izboljšuje. Določeni ljudje so kot pijavke. Prisesajo se nate takrat, ko si ves na tleh, nesrečen, žalosten, v glavnem »na podnu«. Takrat so najboljši prijatelji, polni razumevanja, sočutja, nasvetov.

A vsak človek, ki ima v odnosu do sebe in življenja načelno razčiščene ter jasne zadeve, se enkrat ali spet dvigne iz tega »podna«. Tudi v teh primerih določeni »prijatelji« izginejo iz našega življenja. Zraven nas so bili sami višje, bili smo hrana za vse njihove komplekse, zavrtosti, mizerne trenutke, iz katerih se ne morejo ali nočejo potegniti. Žrtve. »Kalimeroti«. Vedno se njim godi krivica, vedno potegnejo najslabše, vedno dajejo in dajejo, a ne prejmejo ničesar. Seveda ni res! Sesajo kot pijavke tvojo kri, dokler si na »podnu«. Takrat, ko se začneš postavljati na kolena, je s tabo že nekaj narobe.

Ja, tudi v »sreči« človek spozna prijatelje. No, morda ne v sreči, ampak takrat, ko najde spet razlog, da se bori dalje v življenju, ker je življenje lepo.

Ne eni in ne drugi niso prijatelji.

Zato pravim, da ni dobrih prijateljev, ampak so samo prijatelji.

Vsi ostali niso prijatelji, ampak samo… Ljudje pač, ki jih srečujemo občasno in občasno preživljamo z njimi čas, a nimamo odnosa z njimi.

Prijateljstvo je odnos. Odnos, ki ga ne zrušijo ne nesreče, neuspehi v našem življenju, kot ga ne zrušijo uspehi in sreča v življenju.