Vprašanje:
Spoštovana ga. dr. Mira Ahlin
Pišem vam in prosim za čimprejšnji odgovor. Pišem, ker bi rada bila srečna, ker se v tem začaranem krogu vrtim že več let in ker je moja situacija podoba kot situacija gospe Marije ki ji odgovarjate 4.12.2008, s tem da jaz nisem nikoli imela zdravljena v bolnici. Zato bi samo zapisala da je ostalo isto kar se tiče psihiatrov in odnosa do mene. Na kratko bi zapisala kaj se dogaja. Meni je tudi bila diagnozirana osebnostna motnja v okviru mejne osebnosti (kaj to pomeni, prosim razlago) tudi depresija …
Stara sem 38 let, samska, edinka, naj povem tudi, da vzgojena tako. Da so starši bili preveč zaščitniški, mi povzročali občutke krivde (da moram zanje skrbeti, živeti doma), me komandirali in se vmešavali v moje življenje. Ko sem bila stara 30 let sem šla v drugo mesto v službo, a se domov vračala, saj tam nisem imela svojega stanovanja. Včasih je bilo boljše, včasih ne. Tudi jaz sem jih imela in jih imam rada. Vendar preveč sta me po mojem imela za otroka, zato še danes mislim, da nisem odrasla.
Zdaj živim spet doma v hiši; imam tudi pol le te in to skupaj z očetom, starim skoraj 80 let. Ne bi dovolil da bi bila na svojem, čeprav večino dneva preživim sama. Problem je v tem, da jaz za svojo nesrečo krivim izključno vzgojo, starša. Tudi za to, da nimam partnerja. Namreč tudi zdaj nisem svobodna, kot bi bila na svojem, čeprav imam svojo polovico hiše, zato tudi podzavestno imam strah npr. pripeljati domov moškega, da se ne bi vmešaval oče in strah intimnosti v domači hiši. Ali je ta zgornja diagnoza res samo posledica vzgoje staršev? Ker so v mladosti tudi tako včasih ravnali, da sem se bala predvsem mame, kričala je na mene, brala dnevnike, obsojala, preprečevala, da me je na nek način bilo strah. Sama sem tudi zdaj zmedena, ne vem kaj bi rada, sem tudi konfliktna, nimam pravih prijateljev, tudi službe ne. Tudi tu imam vedno težave. Nimam tudi spolnega življenja, tudi tu me je strah, ali sem zadržana ali pa ne želim? Sama se počutim nezrela v celoti, otročje, čeprav sem prepotovala dosti stvari. Imam tudi strah pred sosedi, npr. kaj bi si mislili, če bi kdo hodil k meni ipd. Tudi stikov nimam zgolj sovraštvo.
V prejšnjem večjem mestu sem se dosti bolj počutila svobodno. Po drugi strani pa spet krivda do očeta, pa ne vem kako si želim partnerja, saj sem individualist, rada sama in ne vem če bi se lahko prilagajala. Zdaj pa ne vem, če je to zaradi vzgoje in očeta to razmišljanje ali sama tako želim. Zato se vedno vrtim v tem začaranem krogu. Tudi upokojiti so me hoteli vsaj za 4 ure, pa takrat nisem hotela, saj ne bi skoraj nič dobivala. Imam 20 let delovne dobe in sem izobražena drugače. So pa te težave, ki me zelo ovirajo in sami psihiatri pravijo, da ni potrebno zdravljenje v taki meri, da bi se tako lahko spremenila. Kaj pa menite o metodi dr. Lunačeka, bi to lahko spremenil?
Rada bi živela svobodno in srečno zdravo življenje.
Hvala za vaš čimprejšnji odgovor.
LEP POZDRAV ANASTAZIJA
Odgovor
Spoštovana ga. Anastazija!
Kot lahko razberem iz vašega pisma, ste psihiatrično že obravnavani, zdravljenje pa ni doseglo takega učinka, da bi bili svobodni in srečni. Živite pri ostarelem očetu. Krivdo za svoje stanje pa vidite predvsem v vzgoji.
Čustveno neuravnovešena osebnostna motenost, ki jo omenjate, je motnja, ki se kaže v impulzivnem reagiranju, ne glede na posledice. Razpoloženje je nepredvidljivo in muhasto. Motena je samopodoba, prisotni so občutki praznine. Medosebni odnosi so pogosto nestabilni, spremlja jih strah pred izgubo. Take osebnostne poteze so bolj ali manj trajne in nespremenljive. Vedenje motenih oseb je povezano s težavami v odnosih z ljudmi. Čustvovanje se pogosto nagiba v depresijo.
Na nastanek osebnostne motnje vpliva dednost, konstitucijski ter psihološki dejavniki in tudi okolje.
Psihiatrična pomoč osebam z osebnostno motnjo ima precejšnje omejitve in je navadno usmerjena na zdravljenje kakšne druge spremljajoče duševne motnje. Psihoterapevtske tehnike so lahko različne, vendar običajno kratke.
Kot zaključek bi torej napisala, da iskanje krivde za vaše stanje ne bo prineslo svetle luči v vaše življenje. Dr. Lunaček je odličen psihoterapevt, vendar je vaša težava takšne narave, da ni umestno prevelikega upanja polagati v tak način obravnav. Bi vam pa svetovala, da se o tem posvetujete kar z dr. Lunačkom.
Mogoče pa bi vam bilo tudi v pomoč, če bi poskušali sami poiskati zase najbolj primeren način življenja. Ni potrebno, da naredite hud prevrat, pomembne so drobne spremembe in malenkosti, ki vas delajo srečno ter na koncu koncev tudi sprijaznjenje s tistim, kar pač ne morete spremeniti.
caw bi me poklicali na 030348690
caw bi me poklicali na 030348690
Spoštovana dr. Ahlin, spoštovana gospa Anastazija,
lep pozdrav obema! Prebrala sem tako pismo pacientke kot odgovor strokovnjakinje in ugotavljam, da se v problemu najdem 98-odstotno.
Toda odgovor psihiatrinje se mi zdi morda pomanjkljiv in sicer v točki, ki se dotika vzgoje. Menim, da je težava, s katero se ukvarja ga. Anastazija, globlje pogojena kot samo z dednostnimi dejavniki (žal gospa ni opisala, kakšen je njen oče sedaj, na stara leta, tudi premalo podrobno je opisala značaj svoje matere).
Nedosledna vzgoja je po mojem mnenju v največji meri vplivala na to, kako se danes počuti ga. Anastazija. Izredno nadzorujoči in omejujoči starši so v Sloveniji na sploh zelo pogosti in velika težava (zlasti v starejši generaciji) in taki so žal v “življenje” poslali čustveno neopremljene in nedozorele osebe, pri katerih se kot eden od spremnih dejavnikov pojavljajo tesnobnost, občutek nemoči in morda je prisotna celo prava klinična depresija.
O tem lahko precej povem, ker se tudi sama že vso svojo odraslo dobo bodem s skorajda povsem enakimi probelmi, kot jih ima gospa, ki je prosila za odgovor. Tudi jaz sem dolga leta sem in tja iskala pomoč, a čisto prave nisem našla (vključno z antidepresivi). Še najbolj mi je pomagal beahvioristični pristop, ki ga s svojimi svetovalci ponuja dr. Borislava Lovšin. V bistvu je tako, da ni kaj posebnega zdraviti v ranjeni duši, pomagata pa že pogovor in spodbuda. Prijatelji se nas namreč prej ali slej naveličajo, če jim “trobimo” o kar naprej istih problemih in – nič presenetljivega – pobegnejo. Pomaga lahko torej dober svetovalec, ki se mu 2x mesečno “izpoješ” in vržeš breme začasno z ramen. Podobno funkcijo ima RKC s spovednicami, le da tam ne boste dobili tako tehtnega nasveta, morda le pokoro v obliki molitve, kar pa vam ta hip ne pomaga.
Pomaga pa predvsem to, da se počasi SAMI prevzgajate v to smer, da se nehate počutiti kot žrtev razmer in preteklosti. Kar je bilo, je pač bilo. Prenehajte se analizirati in mučiti samo sebe, gospa A., lažje boste živeli. Nehajte iskati krivdo, ker to nič ne pomaga.
Naj se vrnem k svojem primeru, ki nazorno kaže pasti preveč zaščitniške in omejujoče vzgoje. Tudi moj oče je od mene starejši 41 let, torej gre proti 8. desetletju življenja (jaz sem malenkost mlajša od gospe A.), moja mati je starejša od mene 37 let. Že sama sta bila vzgojena strahovito starokopitno, s telesnim kaznovanjem, ustrahovanjem in odtegovanjem ljubezni (ljubezen, ki sta jo dobila, je bila pogojena z njuno “pridnostjo”). V enakem duhu sta, žal, obravnavala mene, ki sem bila rojena v povsem drugačnem času in razmerah.
Prav tako sta me ves čas kontrolirala, me omejevala, mi brala dnevnike, zasliševala, itd. Nabijala sta mi (in mi še) krivdo za njuno počutje, udobje, starost, itd. Prav tako sta zahtevala, naj živim doma in skrbim za njiju. Ker se to ni zgodilo, sta me ves čas strahovito krivila za nehvaležnost, mi grozila z odvzemom dediščine, itd. – standardni postopki pač.
Mene je konkretno vsaj delno rešilo naslednje: prvič, nisem njuna biološka hči, ampak sem bila posvojena. Že kmalu mi je bilo jasno, da sem iz povsem drugačnega testa kot onadva.
Drugič, po naravi sem izjemen upornik proti pravilom. Prav upor, čeprav mi je velikokrat v življenju škodil, mi je vseeno pomagal, da sem pri 18. zapustila dom z enim samim kovčkom in se nikoli več vrnila, razen na obiske. Znašla sem se sama, čez faks sem se prebila sama, ves čas sem delala na treh koncih in redno študirala. Imam srečo, da sem bila obdarjena z izjemno trmo in močno življenjsko voljo. Če bi bila slabotna “rastlinica”, bi me moji starši živo požrli in zatrli v meni vsakršen poskus, da bi živela in dihala drugače, kot si onadva predstavljata. Tako pa sem potovala, raziskala svet, divje seksala z najbolj vročimi moški in živela svoje življenje, pa čeprav za zelo visoko ceno.
Naj poudarim, da ta bitka ni lahka, tudi če si vitalno obdarjen: meni osebno je požrla ogromno energije, kajti vseeno sem se vračala domov na obiske in zaman skušala pri starših najti odobravanje in brezpogojno ljubezen. Tega tudi po 19 letih samostojnega življenja nisem prejela od njiju in verjetno nikoli ne bom. V bitkah z njima (verbalnih) sem se vedno zelo “znucala”, vsakič sem bila energetsko na dnu. Tudi denarno me je moje razhajanje življenjskega sloga s starši vedno teplo, saj od 18. leta nisem dobila od njiju denarja, še več, odvzela sta mi tudi možnost bivanja v dveh nepremičninah, ki sta pripadala njima. Živeti svobodno in po svoji volji ima pač včasih zelo visoko ceno.
Dvomim, da ste vi, gospa A. pripravljeni plačati tako ceno, kot sem jo jaz, kajti vi še vedno prenašate godrnanje in kontrolo svojega ostarelega očeta (domnevam, da mati ni več živa?) in se odrekate svoji seksualnosti, svobodi in učlovečenju za ceno polovice hiše. Razmislite, ali sploh imate moč, da boste kdajkoli pretrgali popkovino. Tudi, če vaš oče umre (nekoč pač bo, kot bomo vsi), to iz vas, otroka, ne bo naredilo odrasle osebe. Osamosvojiti se boste morali sami in stopiti iz pasti, ki je hkrati omejujoča, na drug način pa prav prijetna (pozabljate namreč, da ima infantilnost še eno “udobno” plat, to je nesprejemanje odgovornosti za svoje življenje). Ne mislite, da vas kregam, ponujam vam le namige, zakaj se kljub visoki ceni splača odrasti in poleteti s polnimi krili. Življenje je samo eno, ne izgubljajte ga z obžalovanjem, najboljša leta so takorekoč za vami, želite tudi drugo polovico preživeti v samoobjokovanju? Verjamem, da bi bil za vašega očeta hud šok, če bi ga zdaj zapustili, toda to je edino, kar bi morali storiti, da se postavite zase. To je pravzaprav tisto, kar morate storiti: postaviti se zase. Pripeljite si v hišo prijatelja, bodite odločni in skušajte prijazno dopovedati očetu, da imate pravico končno živeti po svoje.
Jaz osebno sem se šele sčasoma naučila, da je najpomembneje, da najdem v SEBI ljubezen do sebe in se ne zanašam, da jo bom dobila od njiju ali od kogarkoli drugega. Učim se, kako dajati ljubezen drugim, namesto da bi hlastala po njej.
Srečno v novem letu, obema in tudi naključnim bralcem tega zapisa.
Spoštovana dr. Ahlin, spoštovana gospa Anastazija,
lep pozdrav obema! Prebrala sem tako pismo pacientke kot odgovor strokovnjakinje in ugotavljam, da se v problemu najdem 98-odstotno.
Toda odgovor psihiatrinje se mi zdi morda pomanjkljiv in sicer v točki, ki se dotika vzgoje. Menim, da je težava, s katero se ukvarja ga. Anastazija, globlje pogojena kot samo z dednostnimi dejavniki (žal gospa ni opisala, kakšen je njen oče sedaj, na stara leta, tudi premalo podrobno je opisala značaj svoje matere).
Nedosledna vzgoja je po mojem mnenju v največji meri vplivala na to, kako se danes počuti ga. Anastazija. Izredno nadzorujoči in omejujoči starši so v Sloveniji na sploh zelo pogosti in velika težava (zlasti v starejši generaciji) in taki so žal v “življenje” poslali čustveno neopremljene in nedozorele osebe, pri katerih se kot eden od spremnih dejavnikov pojavljajo tesnobnost, občutek nemoči in morda je prisotna celo prava klinična depresija.
O tem lahko precej povem, ker se tudi sama že vso svojo odraslo dobo bodem s skorajda povsem enakimi probelmi, kot jih ima gospa, ki je prosila za odgovor. Tudi jaz sem dolga leta sem in tja iskala pomoč, a čisto prave nisem našla (vključno z antidepresivi). Še najbolj mi je pomagal beahvioristični pristop, ki ga s svojimi svetovalci ponuja dr. Borislava Lovšin. V bistvu je tako, da ni kaj posebnega zdraviti v ranjeni duši, pomagata pa že pogovor in spodbuda. Prijatelji se nas namreč prej ali slej naveličajo, če jim “trobimo” o kar naprej istih problemih in – nič presenetljivega – pobegnejo. Pomaga lahko torej dober svetovalec, ki se mu 2x mesečno “izpoješ” in vržeš breme začasno z ramen. Podobno funkcijo ima RKC s spovednicami, le da tam ne boste dobili tako tehtnega nasveta, morda le pokoro v obliki molitve, kar pa vam ta hip ne pomaga.
Pomaga pa predvsem to, da se počasi SAMI prevzgajate v to smer, da se nehate počutiti kot žrtev razmer in preteklosti. Kar je bilo, je pač bilo. Prenehajte se analizirati in mučiti samo sebe, gospa A., lažje boste živeli. Nehajte iskati krivdo, ker to nič ne pomaga.
Naj se vrnem k svojem primeru, ki nazorno kaže pasti preveč zaščitniške in omejujoče vzgoje. Tudi moj oče je od mene starejši 41 let, torej gre proti 8. desetletju življenja (jaz sem malenkost mlajša od gospe A.), moja mati je starejša od mene 37 let. Že sama sta bila vzgojena strahovito starokopitno, s telesnim kaznovanjem, ustrahovanjem in odtegovanjem ljubezni (ljubezen, ki sta jo dobila, je bila pogojena z njuno “pridnostjo”). V enakem duhu sta, žal, obravnavala mene, ki sem bila rojena v povsem drugačnem času in razmerah.
Prav tako sta me ves čas kontrolirala, me omejevala, mi brala dnevnike, zasliševala, itd. Nabijala sta mi (in mi še) krivdo za njuno počutje, udobje, starost, itd. Prav tako sta zahtevala, naj živim doma in skrbim za njiju. Ker se to ni zgodilo, sta me ves čas strahovito krivila za nehvaležnost, mi grozila z odvzemom dediščine, itd. – standardni postopki pač.
Mene je konkretno vsaj delno rešilo naslednje: prvič, nisem njuna biološka hči, ampak sem bila posvojena. Že kmalu mi je bilo jasno, da sem iz povsem drugačnega testa kot onadva.
Drugič, po naravi sem izjemen upornik proti pravilom. Prav upor, čeprav mi je velikokrat v življenju škodil, mi je vseeno pomagal, da sem pri 18. zapustila dom z enim samim kovčkom in se nikoli več vrnila, razen na obiske. Znašla sem se sama, čez faks sem se prebila sama, ves čas sem delala na treh koncih in redno študirala. Imam srečo, da sem bila obdarjena z izjemno trmo in močno življenjsko voljo. Če bi bila slabotna “rastlinica”, bi me moji starši živo požrli in zatrli v meni vsakršen poskus, da bi živela in dihala drugače, kot si onadva predstavljata. Tako pa sem potovala, raziskala svet, divje seksala z najbolj vročimi moški in živela svoje življenje, pa čeprav za zelo visoko ceno.
Naj poudarim, da ta bitka ni lahka, tudi če si vitalno obdarjen: meni osebno je požrla ogromno energije, kajti vseeno sem se vračala domov na obiske in zaman skušala pri starših najti odobravanje in brezpogojno ljubezen. Tega tudi po 19 letih samostojnega življenja nisem prejela od njiju in verjetno nikoli ne bom. V bitkah z njima (verbalnih) sem se vedno zelo “znucala”, vsakič sem bila energetsko na dnu. Tudi denarno me je moje razhajanje življenjskega sloga s starši vedno teplo, saj od 18. leta nisem dobila od njiju denarja, še več, odvzela sta mi tudi možnost bivanja v dveh nepremičninah, ki sta pripadala njima. Živeti svobodno in po svoji volji ima pač včasih zelo visoko ceno.
Dvomim, da ste vi, gospa A. pripravljeni plačati tako ceno, kot sem jo jaz, kajti vi še vedno prenašate godrnanje in kontrolo svojega ostarelega očeta (domnevam, da mati ni več živa?) in se odrekate svoji seksualnosti, svobodi in učlovečenju za ceno polovice hiše. Razmislite, ali sploh imate moč, da boste kdajkoli pretrgali popkovino. Tudi, če vaš oče umre (nekoč pač bo, kot bomo vsi), to iz vas, otroka, ne bo naredilo odrasle osebe. Osamosvojiti se boste morali sami in stopiti iz pasti, ki je hkrati omejujoča, na drug način pa prav prijetna (pozabljate namreč, da ima infantilnost še eno “udobno” plat, to je nesprejemanje odgovornosti za svoje življenje). Ne mislite, da vas kregam, ponujam vam le namige, zakaj se kljub visoki ceni splača odrasti in poleteti s polnimi krili. Življenje je samo eno, ne izgubljajte ga z obžalovanjem, najboljša leta so takorekoč za vami, želite tudi drugo polovico preživeti v samoobjokovanju? Verjamem, da bi bil za vašega očeta hud šok, če bi ga zdaj zapustili, toda to je edino, kar bi morali storiti, da se postavite zase. To je pravzaprav tisto, kar morate storiti: postaviti se zase. Pripeljite si v hišo prijatelja, bodite odločni in skušajte prijazno dopovedati očetu, da imate pravico končno živeti po svoje.
Jaz osebno sem se šele sčasoma naučila, da je najpomembneje, da najdem v SEBI ljubezen do sebe in se ne zanašam, da jo bom dobila od njiju ali od kogarkoli drugega. Učim se, kako dajati ljubezen drugim, namesto da bi hlastala po njej.
Srečno v novem letu, obema in tudi naključnim bralcem tega zapisa.