Če pa bi govor raje poslušali, si ga oglejte na spodnjem video posnetku.
Spoštovani,
Kljub izjemnemu tehničnemu in tehnološkemu napredku, kateremu smo priča, pa človek še vedno ostaja ranljivo bitje. Pred dnevi smo bili priča hudi naravni ujmi, ki je nista mogli zaustaviti niti znanost niti najsodobnejša tehnika. Tudi na demografskem področju smo priča izjemnim spremembam, kot je vse daljša življenjska doba na eni strani in maloštevilne mlade generacije na drugi strani. Na tako velike spremembe različne države iščejo odgovore, ki upoštevajo posebnosti teh držav. Temeljno vodilo pri tem pa vse bolj postaja prepričanje, da je na staranje treba gledati kot na priložnost in izziv in ne kot na problem.
Tudi naša družba postaja t.i. dolgoživa družba, za katero je značilno staranje prebivalstva. Demografske spremembe že imajo oz. bodo imela posledice na mnoga družbena področja, kot npr. področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja, dela in zaposlovanja, zdravstva, dolgotrajne oskrbe, socialnega varstva, družine, pomemben vpliv pa bo tudi na področjih vzgoje in šolstva, kulture in informiranja, znanosti in raziskovanja, stanovanjske politike in prostorskega planiranja.
V Sloveniji smo prepričani, da je treba pri reševanju konkretnih vprašanj dolgožive družbe istočasno ustvarjati tudi pogoje za solidarno sožitje generacij, kot odziv na možne konflikte med generacijami. (Prepričani smo, da morajo za uspešen in uravnotežen razvoj družb aktivno sodelovati vse generacije in vsi družbeni deležniki, tako politika, civilna družba, nevladne organizacije, gospodarstvo).
Slovenija je svojo zavezanost k sožitju in solidarnosti med generacijami dokazala že aprila leta 2008 v času svojega predsedovanja Svetu EU z organizacijo konference Medgeneracijska solidarnost za družbe sožitja in socialne povezanosti. To zavezanost Slovenija nadaljuje tudi sedaj, saj je med glavnimi nosilci ideje, da Evropsko leto 2012, ne bi bilo posvečeno zgolj akltivnemu staranju, temveč tudi medgeneracijski solidarnosti. Ideja je namreč v tem, da je potreben širši koncept, ki ne bi deloval tako izključevalno, kot se je glasil prvotni predlog zgolj o aktivnem staranju.
Festival za III življenjsko obdobje je tudi priložnost, ko ugotavljamo, da starost ni več takšna, kot smo si jo nekoč predstavljali. Zaradi podaljševanja življenjske dobe je vse več starejših, ki so pri 60, 70 ali 80 letih še povsem zdravi in polni energije. Mnogi šele v pokoju začenjajo uresničevati interese in zanimanja, za katere v mlajših letih niso imeli časa. Na starost je dejansko treba začeti gledati povsem drugače, kot se je nekoč; vse več je pristopov, ki na staranje gledajo kot na priložnost, na pa kot na obdobje polno zdravstvenih in drugih težav. Te priložnosti se lahko kažejo npr. kot pomoč starejših srednji generaciji pri vzgoji in varstvu otrok, saj zaradi obremenitev na delovnem mestu današnji aktivni generaciji pogosto zmanjkuje časa za uspešno uskaljevanje poklicnega in zasebnega življenja. Po drugi strani pomeni stik otrok s svojimi starimi starši čudovito priložnost za medgeneracijsko sodelovanje, kjer pride do izraza prenos znanj, izročil in tradicije na mlajšo generacijo. Ta povezava pa ni samo enosmerna, saj tudi stari starši od svojih vnukov pridobijo mnogo; npr. toplino, socialno vključenost, stik s sodobnimi informacijsko komunikacijskimi napravami itd.
In tudi letošnji Festival za III življenjsko obdobje je dokaz, da je takšen celovit pristop, ki pri iskanju rešitev odgovorno upošteva tudi druge generacije tisto pravo!
Značilnost desetletne zgodovine Festivala za III. življenjsko obdobje je nedvomno njegovo hitro odzivanje na spremembe v družbi. Tako je ena od najbolj opaznih sprememb Festivala njegov razvoj od prireditve, ki je bila na začetku namenjena predvsem starejšim, v dogodek, na katerem so vse bolj prisotne vse generacije. Če je bilo pred desetimi leti na festivalu težko videti skupine otrok, sedaj otroški živžav postaja pravilo.
Sožitje in solidarnost med generacijami je torej tisto plemenito načelo, ki vse bolj preveva usmeritve festivala, ne glede na to, katere so vsakoletne prioritete festivala.
Festival ima letos prvič tudi mednarodno dimenzijo. Organizator je nanj povabil predstavnike vladnih in nevladnih organizacij držav zahodnega Balkana. To nedvomno kaže na željo po širjenju ideje festivala tudi v našo soseščino. Prepričan sem, da boste ta trend širjena poslanstva preko naših meja nadaljevali tudi v prihodnje.
Prav tako pa letošnji festival tudi ne more mimo leta 2010, ki je posvečeno boju proti revščini in socialni izključenosti. Podatki o stopnji tveganja revščine kažejo, da se nekatere skupine starejših zaradi nizkih dohodkov (pokojnin) pogosto znajdejo v situaciji pomanjkanja in na robu socialne vključenosti. Na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve verjamemo, da bomo s spremembami socialne zakonodaje lahko vplivali tudi na boljši socialni položaj teh skupin starejših. Namen evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti pa je tudi spodbuditi razprave o iskanju novih pristopov k reševanju različnih vidikov revščine in izključenosti (in za to bo nekaj priložnosti tudi na tem festivalu), seznanjanje najbolj ranljivih skupin z možnostmi za premostitev njihovih stisk in težav, ter poudarjanje pomena solidarnosti v družbi in pomena prostovoljstva. Prav na področju prostovoljstva, medsebojne odgovornosti in pomoči ter solidarnosti pa se lahko v družbi veliko naučimo od starejše populacije in od nevladnih organizacij, v okviru katerih starejši delujejo.
Vsem nastopajočim, obiskovalcem in seveda organizatorjem želim, da bi na letošnjem festivalu spoznali veliko koristnega in zanimivega ter pridobili nove življenjske izkušnje, organizatorjem pa želim veliko uspeha na tem in prihodnjih festivalih.
