Zbudil sem se v Ljubljani malo po šesti uri, do konca pa me je predramil vzpodbuden SMS, ki mi ga je iz savinjskega konca poslal direktor našega zavoda: v Mozirju nas čaka sonce! Spakiral sem najljubšo dilico in nabrušen kuharski nož ter oddrvel proti Mozirju, kjer sva z Romanom na golažijadi zastopala Zavod Zlata leta.
In ljudje – najin golaž je bil odličen! Ne da se hvalim, ampak jaz v življenju nisem jedel boljšega golaža, kot je bil ta gurmanski paket, sestavljen iz štirih kilogramov mesa in prav toliko čebule. Resno, golaž je bil da best!
In s tem se je strinjala tudi strokovna žirija, ki je ocenjevala stvaritve tekmovalcev. Kljub temu, da sva v močni konkurenci štiridesetplusnekaj ekip tretje mesto zgrešila le za mišjo dlako (beri: pol točke!!!), sva bila oba ponosna na najin kulinarični izdelek.
10 litrov golaža sva razprodala v nekaj minutah, pred najinim štantom pa je ostalo kar precej tistih, ki so žal prišli prepozno.
Že ko so si mimoidoči med samim kuhanjem brisali sline, delali rezervacije ter nosili plastične posode, kamor naj kasneje servirava toliko in toliko porcij “za domov”, sva vedela, da sva na pravi poti. Jah, če golaž izgleda in diši tako dobro kot je ta, potem že mora biti dober, ne?! Napaka!!! Bil je še boljši! Tisti, ki so ga okusili, to dobro vedo.
Kuhanje je deloma zmotil le medklic Francija Keka, nekdaj žurerja, danes menda politika, ki nama je pol v šali – pol zares zelo nepolitično zabrusil, da sva za Zlata leta pač premlada. Pravzaprav smo ravno zaradi takšnih patronov ustanovili zavod za medgeneracijsko povezovanje. Za zlata leta nihče ni premlad. In za zlata leta, dragi Franci, ni nihče prestar.
Zlata leta so lahko vsa leta – to je sporočilo, ki sva ga skušala zapakirati skupaj z golažem in mislim, da so tisti, ki so se po obedu k nama vrnili z zahvalo in pohvalo, to sporočilo tudi dojeli.
Kar se mene tiče sva zmagala. Brez domačega peciva, narezkov in slaščic. Brez aranžmajev in konfekcijskih dodatkov na mizi. Brez fensi top-shop sekljalnikov za čebulo. Brez zgodnjega štarta ter rezanja eno uro pred otvoritvijo prireditve. Vendar z veliko dobre volje, občutka, nekaj vina ter predvsem z odličnim golažem. In sedaj komaj čakam, da drugo leto zadevo ponovimo.
Ja, postal sem ljubitelj golaža! Ker golaž je kul. Golaž je zakon. In golaž je nenazadnje – totalno medgeneracijski!
Oglejte si še fotogalerijo z golažijade >>
Več informacij o prireditvi golažijada in ostalih prireditvah v Mozirju, si lahko preberete tukaj.
[…] Golažijadi 2010 sta se naša dva glavna kuharja Roman in Jaka s četrtim mestom – vseh ekip je bilo 38 […]
[…] Golažijadi 2010 sta se naša dva glavna kuharja Roman in Jaka s četrtim mestom – vseh ekip je bilo 38 […]
[…] golazijada-in-4mesto-ekipe-zlata-leta […]
[…] golazijada-in-4mesto-ekipe-zlata-leta […]
Jaka, golaž nama je res uspel. Pozabil si le napisati, da društvo Kralj Matjaž, ki je organiziralo Golažijado, za 17. julij napoveduje še Roštiljado. In mislim, da bi se morala naša ekipa predstaviti tudi na tem dogodku 😉
Jaka, golaž nama je res uspel. Pozabil si le napisati, da društvo Kralj Matjaž, ki je organiziralo Golažijado, za 17. julij napoveduje še Roštiljado. In mislim, da bi se morala naša ekipa predstaviti tudi na tem dogodku 😉
Bravo naši!
Drugo leto pa kolajna!
Bravo naši!
Drugo leto pa kolajna!