No, ampak danes bomo erotiko pustili na stranskem tiru in se lotili pisanja o medu predvsem iz kulinarično-zdravstvenega vidika. Začnimo najprej z osnovnimi podatki.
Kratka zgodovina: Strokovnjaki se načeloma strinjajo, da človeška vrsta že vsaj 10.000 let uporablja ta sladak napitek kot živilo. Tudi v svetem pismu je med omenjen desetkrat, najbolj znan pa je iz citatov o »obljubljeni deželi, kjer tečeta med in mleko«. Po nepreverljivih virih je bil med dolga tisočletja edino sladilo (vse tja do nekako tretjega stoletja našega stoletja, ko so Indijci »pogruntali«, kako iz sladkornega trsa narediti sladkor, tega pa so potem Arabci v naslednjih stoletjih prinesli v staro dobro Evropo). Med, nektar bogov, so cenili tudi stari Grki. Grški bog zdravilstva, Eskalup, na slikah v eni roki drži palico, okrog katere se ovija kača, ki je simbol zdravljenja, v drugi roki pa čašo, v kateri je med. Baje je med uporabljal v medicinske namene tudi slavni Hipokrat (spomnimo se njegove »zdravniške prisege«), stari Rimljani pa naj bi med v določenem obdobju uporabljali celo kot plačilno sredstvo za davke.
Kako nastane med? Wikipedisti so zapisali, da je med sladka in židka tekočina, ki jo čebele in druge žuželke proizvajajo iz cvetličnega nektarja (medičine) ali iz mane, ki jo izločajo kljunate žuželke (uši, kaparji, medeči škržat …). Mano ali medeno rosa v obliki lepljivih kapljic najdemo na listih različnih dreves (jelke, smreke, macesna, hrasta, bora, kostanja, vrbe, bukve, lipe, breze, javorja, jesena …). Pašna čebela, ki v enem samem letu nabere 50 do 60 miligramov medičine (ali mane), jo v panju razdeli med mlade čebele, ki še ne morejo leteti, te pa medečino (ali mano) v svojih želodčkih predelajo v med.
Ta med, ki so mu torej dodani tudi čebelji encimi, čebele shranijo v satovje, tam pa mora med le še do konca dozoreti. Naj ob tem dodamo le še, da pašna čebela (pri nas je to avtohtona čebela kranjska sivka, ki slovi po svoji skromnosti, mirnosti in marljivosti) v času glavne paše izleti 7 do 17-krat na dan (let traja povprečno pol ure). Za kilo medu morajo čebele nabrati do štiri kilograme medičine (ali mane), kar pomeni, da morajo čebele obiskati »nešteto« cvetov. Nas torej čudi, če imajo v Sloveniji čebelarji okrog 170.000 čebeljih družin?
Kaj se skriva v medu, da je tako zdravilen? Na enostaven način povedano je v medu okrog štiri desetine fruktoze, okrog trideset odstotkov glukoze, okrog 15 odstotkov je vode (najbolj kakovosten med vsebuje največ 18,6 odstotka vode), drugih sladkorjev je za okrog desetino, v medu pa najdemo seveda še beljakovine, aminokisline, encime, vitamine, mineralne snovi …
Na svetu je okrog 20 tisoč vrst medu. Naši najbolj značilni pa so:
– cvetlični med: okus je odvisen od vrste cvetja, kjer se čebele pasejo. Cvetličen med je dober za krepitev srca in žilnega sistema, blagodejno učinkuje tudi proti alergijam, senenemu nahodu.
– akacijev med: zaradi prijetnega, sladkega okusa ga imajo zelo radi predvsem otroci. Priporočljiv je pri premagovanju utrujenosti, pri utrujenosti, zelo radi pa ga uporabljajo tudi v kozmetični industriji (maske za obraz in telo).
– lipov med: je svetlo rumene barve, ter ima – seveda – značilen vonj po lipi. Uživajmo ga, če kašljamo, če imamo povišano temperaturo, če nas mučita prehlad ali gripa, dober je tudi za uravnavanje prenizkega krvnega tlaka.
– kostanjev med: je najbogatejši s cvetnim prahom, je odličen kot uspavalo in pomirjevalo, deluje močno antibakterijsko, pomaga pri prebavnih težavah, preprečuje vnetje sečil, ima veliko hranilnih snovi, kuharice najraje uporabljajo prav ta med (ker da pecivu izvrsten okus, odličen je pri peki medenjakov in potic).
– smrekov med: baje ima okus po balzamičnem mentolu, v sebi ima veliko mineralnih snovi, najbolj pride do veljave pri obolenjih dihal in tudi pri slabokrvnosti. Mnogi ga najraje jedo namazanega na (črn) kruh.
– žajbljev in hojin (jelkin) med: oba pomagata pri težavah z dihali.
Ste vedeli, da apiterapijo (uporaba čebeljih pridelkov pri nekaterih boleznih) na novo odkriva tudi uradna medicina? Poglejmo. Cvetni prah: obvezno ga moramo hraniti v hladilniku, ker se hitro pokvari. Za moč in izkašljevanje na dan pojemo do dve žlički cvetnega prahu. Izboljšuje tudi spomin, nam pomaga pri učenju, uravnava nam prebavo, učinkuje pa tudi proti vnetju ledvic in mehurja. Propolis ali zadelovina (čebele propolis izdelujejo iz drevesnih smol, ki jim dodajajo slino iz svojih žlez): do dvajset kapljic propolisa nam pomaga pri lajšanju želodčnih težav, pri boleznih digal, ledvic in prostate, z njim pa lahko tudi razkužujemo ali zdravimo poškodbe kože.
Matični mleček (s tem čebeljim izločkom se prehranjuje matica v panju, zato je poln hranljivih snovi, mnogi pa trdijo, da velja matični mleček tudi za najmočnejši antibiotik v naravi): je odličen za ojačitev našega imunskega sistema, pomaga pa tudi pri multipli sklerozi, raku in revmatizmu. Čebelji strup: zdravnik Peter Kapš je v reviji Jana trdil, da se v apiterapji vse bolj uveljavlja tudi zdravljenje s tem čebeljim izdelkom. Kapš meni, da je čebelji strup dražilo za spodbujanje imunskega sistema v telesu, saj pospeši in okrepi odziv obrambnih teles. Je pa treba ob tem dodati, da se mora vsakdo, ki je alergičen na čebelji strup, čebeljim pikom izogibati (človek lahko pade celo v anafilaktični šok, ki mu lahko sledi celo smrt).
Za konec, zelo uporaben nasvet. Med je najbolje uživati čim bolj svež, saj takrat vsebuje največ snovi, ki koristijo našemu zdravju. Tisti, ki pa si med najraje dodajate v čaj, pa morate vedeti, da morate počakati, da se čaj najprej nekoliko ohladi, da je topel, nikakor pa ne vroč. Vse zdravilne snovi medu se namreč izničijo, če med segrevamo nad 45 stopinj Celzija.
