Danes na vsakem koraku slišite, kako se je potrebno spreminjati. Še posebej veliko se s tem ukvarjamo v poslovnem svetu, pa vendar se mi zdi, da v slovenskem prostoru konkretnih sprememb obupno primanjkuje.
Tudi sama se srečujem s problemom, da sodelavci stalno ponavljajo iste zadeve, čeprav smo se dogovorili drugače. Nekaj časa sicer dogovor deluje, potem pa če nisi zelo vztrajen in stalno ne nadzoruješ, gredo stvari na stari ustaljeni tir.
Ne menjaj konja, ki zmaguje
Če so podjetja uspešna, je spreminjanje še toliko težje. Marsikateri direktor je zgled za ne-spreminjanje, čeprav okolje kliče po tem. Sindikati vpijejo, kako je potrebno poskrbeti za nova delovna mesta oz. zadržati stara, vendar vsak ob tem bolj kot ne razmišlja o tem, da naj se spremeni kdo drug, ne pa on sam.
Po drugi strani pa se srečujemo z rezultati takšnega delovanja. Okolje se spreminja, podjetja ostajajo nespremenjena. Ko začne ladja toniti, je prepozno. Takrat se samo še obtožujemo, kdo je kriv, kar ne vodi nikamor.
Pomembna je hitrost
Aikido mojstri pravijo, da če hočeš biti zadovoljen v življenju, potrebuješ tri veščine: obvladovanje samega sebe, pomeni razumevanje svojih čustev in misli, kako jih usmerjati in regulirati; potrebuješ tudi veščine komunikacije in sodelovanja z drugimi, ki se odrazijo v skupnem razumevanju in skupni akciji; kot tretje potrebuješ veščino obvladovanja sprememb, kar pomeni, da imaš razvito sposobnost prilagajanja.
Prilagodljivost je v tem turbulentnem času še toliko bolj pomembna. Lahko bi jo poimenovali tudi agilnost. Pomembna za hitrost: prilagajati se počasi zna vsak; prilagajati se hitro pa je sposobnost bolj uspešnih.
Avtomatski pilot nas lahko vodi napačno
Naši možgani so osupljivo sposoben organ. Vendar pa ravno na področju spreminjanja oz. odzivanja na spremembe ne delujejo optimalno. Ena od njihovih največjih slabosti je, da so nagnjeni k ponavljanju. Ko dobijo neko informacijo iz zunanjega okolja, takoj v svoji knjižnici spominov poiščejo eventuelno že podoživljeno situacijo in če jo najdejo, odreagirajo nekako tako kot takrat.
V določenih primerih, ko npr. podzavestno dihamo, je to super. Če pa želimo kreativno rešitev za nek problem, ki je za možgane nov, nam možgani ni koristijo.
Da včasih delujejo kot avtomatski pilot, je sreča, kajti poraba energije je na ta način vsekakor najmanjša. Zato se tudi uprejo predlogom za spremembo, ki bi to energetsko učinkovitost porušili.
Poleg naštetega imamo v možganih še en včasih bolj, včasih manj koristen del, ki se imenuje amigdala. To je naš radar, ki stalno preiskuje naš maneverski prostor iz vidika varnosti. Če se mu zdi npr. neka sprememba nevarna, pritisne na alarm in nam da znak, da bodisi zbežimo ali pa da se začnemo boriti (proti spremembi).
Zavestno izboljševanje prilagodljivosti
Vsekakor je zavedanje primerna strategija za boljšo prilagodljivost v življenju. Že to, da se zavedamo vsega navedenega, je znanje, ki ga lahko uporabimo, ko ga potrebujemo. Gre za mentalno, čustveno in duhovno raztezanje. Kot moramo razmigati telo, moramo razširiti naše mišljenje. Včasih pomeni zavestno postaviti nekaj na glavo, se izpostaviti, upati si.
Koliko ste prilagodljivi?
Z nekom ste dogovorjeni, da greste v kino. Zaradi tega stornirate neko drugo stvar. Tik preden odidete od doma, vas ta, s katerim ste dogovorjeni, pokliče, da ne more priti. Kako boste odreagirali? Ali boste porabili cel večer za to, da boste v svoji glavi mleli, kako je nekdo lahko tako neodgovoren, kako se ne boste več menili z njo ali njim, itd. Ali pa boste sprejeli dejstvo, ki ga ne morete spremeniti in se osredotočili na to, kako “rešiti večer” oz. katere opcije so še na razpolago?
Življenje je proces prilagajanja na okoliščine, v katerih se znajdemo. Zato je nujno, da si pridobimo sposobnost prilagajanja, da ne bi samo preživeli, temveč tudi ŽIVELI.
