Preberite si tudi drugi del teksta Več kot dotik.
Če bi se rodili na vzhodu, npr. kje v Indiji ali na Kitajskem, bi zelo verjetno najprej pomislili na medicino. A ne takšno, kot jo pojmujemo zahodnjaki, temveč tisto, ki ji pri nas dodajamo pridevnik »alternativna«.
Na masažo bi torej gledali kot na del medicinskega sistema, ki k zdravljenju pristopa celostno – z upoštevanjem ne le fizičnega, temveč tudi psiho-socialnega in duhovnega stanja človeka.
In ker živimo v času, ko je svet bolj ali manj prosto pretočna globalna vas, se je tudi v naši deželici začelo pojavljati vse več tovrstnih vzhodnjaških medicinskih sistemov. Kar je po eni strani krasno, ker imamo končno na izbiro še kaj drugega kot našo vase zagledano zahodnjaško medicino.
Vendar pa se na drugi strani hitro znajdemo pred dejstvom, da se v množični ponudbi »alter« variant enostavno ne znajdemo. Ne vemo, katero izbrati za svoje težave, kateremu izvajalcu zaupati, na kakšen način delujejo in kar je še huje – zanje moramo še plačati, ker nam zavarovalnica ne krije zdravljenja z uradno nepriznanimi postopki …
In spet smo pri problemu, ki ga (že leta!) izpostavljajo resnično izučeni strokovnjaki vzhodnjaških medicin: na trgu je ogromno ponudnikov sumljivih sposobnosti in znanj, ki izkoriščajo nevednost in naivnost ljudi v težavah, s tem pa mečejo slabo luč na vse, kar nosi oznako »alternativna medicina«.
Potrebna bi torej bila odločna ureditev tega področja, a ker zakonov ne moremo pisati sami, vam želimo odločitve o izbiri zdravljenja vsaj malo olajšati tako, da vam predstavimo nekaj medicinskih praks, ki jih boste pri nas najpogosteje zasledili. In ker je tokratno pisanje namenjeno predvsem zdravju naših gibal, se bomo osredotočili na tiste dele celostnih medicinskih sistemov, ki so v najtesnejši povezavi z njimi – manualnim tehnikam.
Kaj, kdaj, kako in zakaj?
V uradnem slovenskem zdravstvenem sistemu je v uporabi t. i. »manualna terapija« ali »manualna medicina«, ki nastopa kot dopolnilo konvencionalnim tehnikam zdravljenja in jo lahko izvajajo izključno terapevti z medicinsko izobrazbo, kot metode diagnostike pa vključuje tudi rentgen, CT, MR itd.
Večina drugih (alternativnih) tehnik, ki bi glede na svojo naravo sicer sodile pod izraz »manualne«, pa je v uradnih krogih pridobila naslov »masaže« in s tem prizvok sprostitvene in/ali kozmetične tehnike, kljub temu, da so te »masaže« lahko precej več.
Zato boste marsikje naleteli npr. na manualnega terapevta osteopata ali manualnega terapevta tuinologa – poleg večletnega usposabljanja za prakticiranje izbranega »alternativnega« medicinskega sistema so namreč opravili še klasično medicinsko izobraževanje, ki jim omogoča priznanje tudi s strani države.
V nadaljevanju bo tako večinoma uporabljen izraz »manualne tehnike«, s čimer ne mislimo le na uradno priznano »manualno terapijo«, temveč na vse tehnike celostne diagnosticiranja in zdravljenja, ki se osredotočajo na mišično-skeletni sistem.
Manualno zdravljenje spada med najstarejše znane načine zdravljenja in v mnogih tradicionalnih medicinskih sistemih (npr. indijska ajurveda ali tradicionalna kitajska medicina) zavzemajo tovrstne tehnike osrednje mesto pri izobraževanju bodočih zdravnikov.
V zahodnih kulturah pa je dolgo časa vladalo telesnosti nenaklonjeno razpoloženje in so manualne tehnike zato šele v 20. stoletju začele pridobivati veljavo – tudi v uradno priznani medicini.
Večino manualnih oblik zdravljenja danes razumemo celostno, saj strokovno izučeni terapevti (pravzaprav bi jim morali reči zdravniki, čeprav niso vsi po našem medicinskem sistemu) prav dobro vedo, da so lahko tudi bolečine v hrbtenici povezane s funkcionalnimi težavami notranjih organov, z nepravilnim delovanjem vegetativnega živčevja ali s psihičnimi obremenitvami.
Poleg tega temeljijo vse manualne metode na telesnem dotiku, ki ima dokazano zelo pozitiven vpliv že na telesni in duševni razvoj otrok, pri odraslih pa na svoj poseben, celosten način deluje zdravilno in sprostilno.
Različnih manualnih metod diagnosticiranja in zdravljenja je tudi pri nas že preveč, da bi jih lahko tukaj vse opisali, izpostavili pa bomo nekaj najpogostejših.
Kiropraktika
Kot lahko preberete v priročniku Alternativna medicina (Modrijan, 2009), je ta metoda osredotočena predvsem na hrbtenico kot stičišče živčnih poti, ki se nato širijo po telesu. Kadar pride do premikov vretenc v hrbtenici ali pa napeto mišičje omejuje njeno gibljivost, začutimo bolečine. Zato je cilj kiropraktičnega zdravljenja ponovna vzpostavitev gibljivosti hrbteničnih vretenc.
Terapevt z naglimi gibi raztegne oziroma napne kite in vezi, ki držijo mišico, hkrati pa s sunkovitim gibom premakne blokirano vretence in ga tako vrne v prvotni položaj. Deblokada izboljša prekrvitev tkiva okoli vretenca, morebitni ukleščeni živci pa so razbremenjeni pritiska. Ko je ponovno vzpostavljena prosta gibljivost sklepa, se lahko zmanjšajo tudi druge težave, npr. glavoboli ali težave z vidom.
Če je kiropraktika pravilno izvedena, je povsem neboleča, čeprav pri sunkovitem gibu pogosto slišimo pokanje kosti. Nestrokovni prijemi pa lahko povzročijo tudi resne posledice, še posebno v predelu vratnih vretenc, zato se pred terapijo brez zadržkov pozanimajte o terapevtovi strokovni usposobljenosti.
Ta tehnika je posebno učinkovita pri akutnih težavah s hrbtenico, pomaga pa tudi pri napetih mišicah, omejeni gibljivosti sklepov, ledvenem useku, išiasu, glavobolih, vrtoglavici, motnjah spanja. Načeloma je primerna za vse starostne skupine, omejitve pa so priporočljive pri starejših ljudeh z degenerativnimi, revmatskimi ali sklepnimi obolenji ali osteoporozo.
Preberite si tudi drugi del teksta Več kot dotik.
