Miloš Pavlica, v kabinetu predsednika vlade ste »zadolženi za socialni dialog«. Bi lahko, prosim, na kratko in zelo laično našim bralcem povedali, s kakšnimi nalogami se spoprijemate? Kaj je težišče vašega dela in kje se pojavljajo največje težave?
Med drugimi nalogami sem zadolžen tudi za socialni dialog v državi, kjer ta dialog poteka v okviru Ekonomsko socialnega sveta v katerem sodelujemo delodajalske organizacije, sindikati in predstavniki Vlade RS. Moja naloga je, da skrbim za to, da vse pomembnejše zakonske predloge, ki se nanašajo na položaj prebivalcev Slovenije proučimo na tem organu in poiščemo najboljše rešitve. Seveda je za kvalitetne rešitve mnogokrat potrebno slišati tudi predloge nevladnih organizacij. Med njimi so zelo pomembni tudi predlogi predstavnikov starejših, ki jih pretežno zastopa ZDUS in mlajših, ki so zastopani preko organizacij dijakov in študentov. Največje težave pri tem gotovo predstavlja usklajevanje številnih, velikokrat zelo različnih predlogov, ki prihajajo iz številnih nevladnih organizacij, ki pa jih še nimamo zadovoljivo vključenih v delo Ekonomsko socialnega sveta, kot to poznajo v nekaterih evropskih državah.
Dolgo časa sta bili v parlamentu, poslanec. Sedaj ste vendarle v drugi funkciji. Izvršilni. Lahko primerjate ti dve funkciji, katere se dobre in slabe plati posameznega »delovnega mesta«?
Vsaka funkcija ima svoje prednosti in slabosti. Sodelovanje v izvršilni funkciji oblasti pomeni tudi reševanje mnogih zelo konkretnih problemov s katerimi se srečujejo ljudje, medtem, ko je delo v Državnem zboru povezano bolj z reševanjem sistemskih vprašanj ob sprejemanju zakonodaje.
Stiska ljudi, predvsem delavcev in tudi ostalih zaposlenih, je, ob času (svetovne) krize, še posebej velika. Zdi se, da starostniki, upokojenci, tudi danes niso v »samem fokusu obstoječe vlade, za Mladino ste izjavili, da je kriza vsrkala vso pozornost služb«. To je na nek način razumljivo, ker upokojenci vendarle dobijo »zajamčen zaslužen vsakomesečni dohodek«, pokojnino, ki jim omogoča vsaj (normalno) preživetje. Pa je »preživetje« dovolj? Kaj pa sama kakovost življenja? Zdi se, da z relativno manjšimi pokojninami ta dokaj strmo pada …
Čas krize je gotovo poseben izziv saj moramo reševati tudi socialne probleme, ki v času konjunkture niso tako zaostreni. Gotovo je, da uspešne družbe dolgoročno ne moremo graditi samo na tem, da zagotavljamo osnovno preživetje naših ljudi. Ambicija sedanje vlade je, da izboljšamo socialno varnost vseh in ne samo družbenih elit, saj pravo ustvarjalnost lahko zagotovimo le, če bodo ljudje čutili, da so državne socialne mreže zadostna garancija za normalno življenje njih in njihovih najbližjih.
V tedniku Mladina sem prebral: Miloš Pavlica iz SD nam je sporočil, da “preučujejo idejo univerzalnega temeljnega dohodka, ki nedvomno sodi med najbolj zanimive napredne ideje na področju socialne varnosti, v alternativnem vladnem programu pa bodo presodili, ali ima realne možnosti za uvedbo”. Kakšne so realne možnosti o univerzalnem temeljnem dohodku? Kako pa na to vprašanje gledate z vidika prihodnosti, menite, da je ta ideja uresničljiva?
V prihodnosti bo ideja univerzalnega temeljnega dohodka gotovo uresničljiva in tudi pogoj za vsako socialno državo, čeprav so številni pomisleki tudi na njegovo uvedbo, ki so se do sedaj pojavili v javnih razpravah. Sam trdno verjamem, da bo prišel čas za uvedbo UTD, vprašanje je samo v kakšni višini bo uveden, da bo še vedno zagotavljal neko stopnjo socialne vključenosti vseh skupin prebivalstva.
Kakšno politiko ima vlada do starostnikov? Kateri so njeni osnovni cilji na tem področju?
Starostniki so izjemno bogastvo znanja in modrosti v vsaki družbi in na to prepogosto pozabljamo, ko jih posebno liberalni ekonomisti obravnavajo predvsem kot strošek družbe. Naša vlada si želi kar največjo socialno vključenost te skupine prebivalstva, kar predstavlja tudi svojevrsten izziv tudi za razvoj storitvenih dejavnosti za starejše, katerih število zelo narašča v vseh državah. Zelo dragoceni so nam različni predlogi ZDUS, kako bolj izrabiti znanje in izkušenost starejših, ki so pripravljeni aktivneje sodelovati pri razvoju družbe na višji stopnji medgeneracijske solidarnosti.
Se vam zdi sodelovanje vlade z zvezo upokojencev Slovenije uspešno? Kje je tarča vaših skupnih prizadevanj? Kje nastajajo največja razhajanja?
Menim, da je naše sodelovanje zelo dobro, čeprav le počasi spreminjamo miselnost, da so starejši le družben strošek namesto, da bi realneje ocenili njihov doprinos k razvoju in v starejših videli tudi razvojne priložnosti družbe. Osebno sem prepričan, da moramo vložiti več napora v prepričevanje vseh, ki imajo moč in vpliv, da utrjujemo medgeneracijsko solidarnost, saj kvaliteto življenja lahko zagotovimo samo z sožitjem vseh generacij. Nimamo zastonj lepega slovenskega pregovora, ki pravi: »ti starše do praga, tebe otroci čez prag« , ki jasno kaže na pomen medgeneracijske solidarnosti za kvalitetno in varno življenje.
Nekoč ste bili na MOL-ovih spletnih straneh predstavljeni kot človek z “izrazitim socialnim čutom in čutom za pravičnost, ki ravna po duhu in ne po črki zakona, s smislom za človekovo ustvarjalno svobodo, ki naj je ne oklepajo toge uniforme in pravila”. Se vam zdi, da gre Slovenija dovolj hitro in dovolj samozavestno po poti vašega delovanja, vaše vizije, če se lahko tako izrazim?
Odrasel sem v okolju, ki je imelo izrazit čut za solidarnost. Čeprav ni bilo posebnega blagostanja smo bili veliko bolj občutljivi za probleme, tistih, ki so se znašli v življenjskih težavah in jih mnogokrat tudi uspešno reševali. Danes to velikokrat pogrešam. Razvoj je prinesel tudi to, da mnogi ljudje niso več dovolj socialno vključeni, da ne poznamo dovolj problemov sosedov in znancev, službe pa prevečkrat ravnajo zgolj birokratsko, brez pravega občutka za človeške stiske. To me moti. Glede na to kar se dogaja nisem pretiran optimist, čeprav imamo tudi lepe primere, ko z različnimi aktivnostmi civilne družbo postavljamo mreže, ki omogočajo ljudem, da se lažje socializirajo in polno živijo svoje življenje ne glede na starost ali hendikepiranost. Na tem področju dela gotovo nikoli ne bo premalo.
Mnogo let ste bili v Ljubljani mestni svetnik, pa tudi podžupan. Lahko poveste, če ste zadovoljni s tem, kako se Mestna občina Ljubljana odziva na probleme starostnikov? Katere so prioritete MOL glede starostnikov? Je Ljubljana starostnikom »prijazno mesto«? Kaj je treba nujno postoriti? Lahko naštejete vsaj nekaj primerov dobre prakse?
V Ljubljani je bilo veliko narejenega za starostnike, a gotovo je potrebno še veliko več narediti. Predvsem je potrebno starejše veliko bolj vključiti v dejavnosti mesta in veliko bolj prisluhniti njihovim predlogom. Številni predlogi so zelo dobri in kar je najpomembnejše, starostniki so tudi zelo pripravljeni sodelovati pri njihovi izvedbi, kar omogoča veliko manjše porabo javnih sredstev. Sam imam zelo dobro izkušnjo z delovanjem dnevnih centrov za starejše, ki pa jih še zdaleč ni dovolj. Veliko se gotovo da narediti v programu starejši za starejše, kjer bi tudi z manjšimi sredstvi lahko omočili prijaznejše življenje starostnikov na domu, kar bi večini tudi bistveno izboljšalo kvaliteto življenja. Razmisliti bi morali tudi o urbanizmu, ki bi omogočil gradnjo medgeneracijsko prijaznejših sosesk z vso potrebno infrastrukturo.
Zdi se, da veliki mediji zanemarjajo problem medgeneracijskega sodelovanja. Zdi se, da mediji ignorirajo problem starostnikov, upokojencev. Se vam ne zdi, da tudi zaradi takšnega »zaničevalnega odnosa do starostnikov« večina ljudi misli, da so upokojenci predvsem le breme družbe? Vem, da se ne boste mešali v uredniško politiko medijev, pa vendarle vas prosim za vaše mnenje …
Strinjam se z vašo ugotovitvijo. Očitno smo dosegli stopnjo, ko dobra novica, pozitivna izkušnja in primeri dobre prakse povezane z usodo posameznika ali družbene skupine ni več zanimiva za večino naših medijev. Gotovo mediji vedo kaj se »prodaja«, a imeti bi morali tudi neko družbeno odgovornost saj pomembno vplivajo na odločevalce v družbi. Veliko več bi morali narediti na promociji solidarnosti in pozitivnih primerov, če želimo prijaznejše življenje z manj stresa in strahu pred bodočnostjo. Upam, da se bo tak odnos medijev, tudi do starostnikov in njihovih problemov, spremenil.
Prostovoljstvo je v »razvitem zahodnem svetu dvignilo krila«. Zdi se, da slovenska vlada prostovoljcem namenja premalo pozornosti … Če se govori, da so prostovoljci ljudje, ki znajo prisluhniti srcu, se zdi, da je oblast tista, ki prostovoljstvu ne namenja dovolj pozornosti. Ali pa se mogoče motim?
Žal se ne motite. Sam sem prepričan, da je ravno razvita civilna družba in vse oblike prostovoljstva ena ključnih rezerv za izboljšanje kvalitete življenja pri nas. To je tudi razvojna priložnost, ki lahko kreira mnoga kvalitetna in prepotrebna delovna mesta. Upam, da bomo na tem področju naredili pomembne pozitivne premike do konca našega mandata.
Kako si vi osebno predstavljate medgeneracijsko sodelovanje? Kako lahko k sodelovanju različnih generacij najbolj pripomore vlada? Lahko omenite kakšen primer iz »resničnega življenja«, ki je vam še posebej pri srcu?
Dobro medgeneracijsko sodelovanje mora zagotoviti vsem generacijam občutek, da se poslušajo in tudi slišijo in da nobena generacija ne živi na račun druge. Danes mnogim ustreza, da netijo nestrpnosti do posamezne generacije, da lahko bolje »ribarijo v kalnem« in uveljavljajo svoje interese. V zadnjem času me posebej veseli dobro sodelovanje ZDUS s sindikati in tudi s študentskimi organizacijami. To kaže na novo kvaliteto medgeneracijskega sodelovanja pri nas.
Gospod Pavlica, boste obiskali Festival za tretje življenjsko obdobje? Bi ob samem koncu tega kratkega intervjuja, ki je poln različnih tem, poslali še posebno sporočilo slovenskim starostnikom?
Vsako leto z velikim veseljem obiščem Festival za tretje življenjsko obdobje saj kar kipi od ustvarjalnosti in dobrih idej za izboljšanje življenja starejših in mlajših.
Če že lahko kaj sporočam slovenskim starostnikom bi jim toplo priporočil obisk tega festivala, ki jasno kaže, da je med starejšimi še mnogo neizrabljene energije, ki jo skupaj lahko usmerimo v kvalitetnejše življenje vseh generacij. Družba, ki se odreka modrosti starejših se odreka tudi možnosti za boljše življenje.
