Gospod Bogdan Urbar, vi ste vodja projekta Festival za tretje življenjsko obdobje (F3ŽO), poleg tega pa ste s starejšimi povezani tudi kot tajnik Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS). Nam lahko za začetek poveste, koliko let ste že povezani s festivalom in kaj vas pri tem najbolj navdušuje?
Letos bo po potekal že deveti festival in moj četrti. Ko mi je leta 2005 kolega Andrej Jus ponudil sodelovanje na tem festivalu, sem v njem prepoznal vrednote, za kar se mi je zdelo, da v Sloveniji manjka. Generacija, kateri je festival namenjen pa ima neke vrednote, ki nikakor ne bi škodovale niti nam, mlajšim generacijam. Da se vključim na to zadnje bojišče entuziazma, kot samo imenujem festival, me je prepričalo tudi dejstvo, da je tukaj velika količina prostovoljnega dela, brez katerega festivala praktično ne bi bilo. Tako je sodelovanje pri tem projektu zame predstavljalo svojevrsten izziv.
Poleg tega pa je festival tudi edinstven dogodek v evropskem prostoru, tako kot je edinstvena tudi organizacija Zveza društev upokojencev kot seniorska organizacija. Zahodna Evropa namreč tega v taki obliki ne pozna. Zato si prizadevamo, da bi ta festival pripeljali tudi v Evropo kot evropski dogodek. Ta izziv bo brez dvoma še pomembnejši za 10. festival leta 2010.
Kakšni so pravzaprav bili začetki Festivala za tretje življenjsko obdobje? Kdaj in kje se je zgodilo prvič? Kdo je bil pravzaprav pobudnik? In kdaj ste se začeli zavedati, da je medgeneracijsko povezovanje tako pomembno?
Slovenci imamo srečo, da živimo v državi, ki je izjemno formalistčna in ki sicer mnogo počne, ampak največkrat samo za to, da počne. Tako se je začel tudi festival.
Leta 2000 je bilo mednarodno leto starejših in v takratnem kabinetu vlade je dozorela ideja, da je treba nekaj storiti. V takratnem kabinetu ministrov je bil tudi minister brez listnice, kolega Janko Kušar, ki je bil prav tako izjemno aktiven član Zveze organizacij za tehnično kulturo Slovenije. Gospod Kušar je poznal podjetje Infos, ki je delalo izjemno odmeven festival Infos in Dneve slovenskega izobraževanja. To ekipo je povabil na razgovor in ji ponudil možnost, da bi ob tej obletnici kaj postorili. Tako je nastal prvi festival, ki ga je v bistvu naredila država za upokojence. Že takrat je bil festival brezplačen, vanj pa sta se aktivno, tako po organizacijski kot finančni plati, vanj vključili Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvo za zdravje.
Festival je iz leta v leto rasel in leta 2006 smo po koncu festivala ugotovili, da družba potrebuje dialog. Naši politiki sicer radi rečejo, da moramo narediti novi socialni sporazum, vendar nam bolj malo povejo, kako naj to naredimo. Ko smo organizatorji ugotovili, da je potreben dialog, smo v festival za začetek vnesli tudi nekaj elementov za mlade. Tako je prvo leto na literarnem in likovnem natečaju sodelovalo 23 šol. Z veseljem ugotavljamo, da se to število povečuje in tako je letos na natečajih sodelovalo že 180 šol in vrtcev. Letos smo prvič uvedli tudi razpis za diplomske, seminarske in raziskovalne naloge in jih prejeli nekaj čez 80.
Vse to nas spodbuja, da še bolj spodbujamo k ustvarjanju nekega prostora za sodelovanje in izmenjavo mnenj. Tako se bo letos tudi Študentska organizacija Slovenije kot partner vključila v konferenco, ki bo glavni vsebinski del, in predstavila svoje probleme. Šele takrat, ko probleme damo na mizo, lahko pridemo tudi do nekih zaključkov.
Da smo bili na pravi poti, letos kaže tudi podatek, da bomo že drugič imeli v festival vključenih kar sedem ministrstev.
Festival za tretje življenjsko obdobje, kot že samo ime pove, je v prvi vrsti namenjen starejšim. Je to edina ciljna skupina, ki jo nagovarjate z vabilom?
Festival je namenjen prav vsem. Glede na njegov koncept, pa je še posebej namenjen trem ciljnim skupinam.
Prva skupina se bo predstavila na razstavnem delu, kjer bo 145 razstavljavcev, ki imajo kaj ponuditi starejšim.
Druga skupina so upokojenci, strokovna javnost, politična javnost, državna uprava in vse ostalo. Ta skupina bo imela pomembno vlogo znotraj konference in okroglih miz, na katerih se bo razpravljalo o aktualnih. Nekatere organizacije tudi same pripravijo okrogle mize, nekatere organizacije samo za specifičen segment upokojencev. Tako bo ministrstvo za obrambo za svoje upokojence pripravilo posebni program za vse tri dni.
Tretji del je kulturni del, ki je prvenstveno namenjen nastopajočim upokojencem. Gre za odprte odre, državno srečanje upokojenskih pevskih zborov in tudi za otvoritev in zaključek festivala. Nastopali bodo tudi vrtci in šole. Zadnji dan pa bo.
Festival traja tri dni. Imate kakšen podatek o tem, ali obiskovalci na festival prihajajo samo za en dan, ali si vzamejo čas in se udeležijo večine dogodkov?
Zelo različno. Do leta 2008 je bilo največkrat tako, da so prišli z organiziranim avtobusnim prevozom za en dan. Izjema je bila Ljubljana. Predvsem zaradi bližine Cankarjevega doma. Lani se je ta situacija spremenila, ker smo s Slovenskimi železnicami oblikovali ponudbo 1+1, kar pomeni za en evro v Ljubljano in za en evro iz Ljubljane. To je pripeljalo do tega, da so se društva odločila za organizirani avtobusni prevoz predvsem tiste dneve, ko je nekdo iz njihovega društva ali bližnje okolice nastopal. Ostale dni pa so se ljudje festivala udeleževali v manjših skupinah in v Ljubljano prihajali z vlakom. Tako so Slovenske železnice lani na festival pripeljale okoli 4000 obiskovalcev. Zaradi tako dobrega odziva, bomo tudi letos zagotovili tak način udeležbe, kar pomeni, da tudi tistim manjšim skupinam olajšali prihod v Ljubljano.
Nam lahko malo bolj podrobno opišete program letošnjega Festivala za tretje življenjsko obdobje? Česa vaši obiskovalci ne bi smeli zamuditi?
Kot vodja projekta moram reči, da ne smejo zamuditi ničesar. Vendar je to pri tako bogatem programu skoraj nemogoče. Zato si velja zapomniti nekaj ključnih zadev.
Na neformalnem začetku festivala, 30. septembra, bo minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik uro pred svečano otvoritvijo sprejel vse predstavnike upokojenskih organizacij v počastitev dneva starejših, ki ga obeležujemo 1. oktobra. Ob 10. uri bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma svečana otvoritev z bogatim programom in svečanim govorom predsednika vlade Boruta Pahorja. Prvi dan bo tudi srečanje kulturnih skupin ljudskih pevcev in folklornih skupin z naslovom Upokojenci za trajnostni razvoj. Zelo pomembna bo tudi konferenca, ki bo potekala čez ves festival in bo nadomeščala nekdanje okrogle mize. Prvi dan bo konferenca odgovarjala na vprašanja družbeno-ekonomskega položaja starejših v družbi.
Drugi dan bo konferenca posvečena revščini in vprašanjem samopomoči starejših v tej determinirani revščini. Beseda bo tekla tudi o prostovoljstvu kot enem od izzivov za pomoč v revščini in o prostovoljstvu kot takem.
Prvega oktobra bo eden od pomembnejših dogodkov državno srečanje dvanajstih najboljših upokojenskih pevskih zborov, ki ga bo popestril tudi nastop štirih zamejskih pevskih zborov. Na srečanje zborov, ki bo sovpadlo z obletnico t. i. jeklarskega ali Schumanovega sporazuma, ki pomeni rojstni dan Evropske unije in ga obeležujemo 1. oktobra, bomo povabili tudi vse diplomatske predstavnike v Republiki Sloveniji.
Tretji, zadnji dan je posvečen medgeneracijskemu sodelovanju. O tem se bomo pogovarjali tudi z učitelji družbene vzgoje in etike. Ta dan bomo podelili tudi priznanja najboljšim na likovnih in literarnih natečajih, ki smo jih izpeljali po vrtcih, osnovnih šolah, srednjih šolah in tudi na fakultetah. Odziv je bil zelo velik, saj smo prejeli 687 spisov in več kot 80 seminarskih, diplomskih in raziskovalnih nalog, iz vrtcev, osnovnih šol in srednjih šol pa smo dobili tudi 2878 risbic.
Zadnji dan bo tudi okrogla miza znanih upokojenih osebnosti, ki bodo govorili o tem, kako uspešno razbijajo stereotipe, o katerih smo govorili prej.
Festival se bo zaključil z nagovorom vseh vpletenih, nagovoru ministra za šolstvo Igorja Lukšiča.
Na koncu vsakega festivala verjetno potegnete črto in naredite analizo dogodka. Kateri uresničeni cilji vas najbolj razveselijo oziroma kaj si štejete za največji uspeh?
Osebno sem najbolj zadovoljen, ko na festivalu srečam vesele in zadovoljne ljudi. Ko srečam ljudi, ki se za 15 minut nastopa na odprtem odru pripravljajo že 6 ali 7 mesecev, ljudi, ki mi rečejo, da so delali sobote in nadure, da so zgradili Cankarjev dom, vendar si niso nikoli predstavljali, da bodo v njem tudi nastopali. To je za organizatorje osebno največji dosežek in zadoščenje. Kar se tiče organizacijske plati, smo organizatorji seveda najbolj srečni takrat, ko prihodki in odhodki na koncu kažejo vsaj nič. Ker festival nima sistemskega vira, je vse skupaj stvar vsakoletnih pogovorov, dogovorov, razgovorov in tako kot raste vsebina, rastejo tudi stroški. Nenazadnje smo zadovoljni tudi takrat, ko izdamo zbornik in vidimo bogato paleto prispevkov, ki jih morda v toku dogajanja na festivalu zaradi velike količine niti ne zaznamo. Sreča je še toliko večja, če kaj od tega upošteva tudi uradna politika ali večje institucije.
Če pa bomo letos dobili še zagotovilo vsaj enega od tujih veleposlanikov, da bo tudi njihova država prisotna na naslednjem festivalu, bomo navdušeni.
Internet je dandanes vse bolj pomembna dobrina, ki jo je omogočila hitro razvijajoča se tehnika. Ko pridemo na spletno stran festivala www.f3zo.si, lahko zelo hitro opazimo, da tudi vi posvečate veliko pozornost temu najsodobnejšemu mediju. Kakšne prednosti po vašem mnenju prinese (dobra) spletna stran?
Organizatorji festivala se vsekakor trudimo, da bi bila naša spletna stran aktualna. Vendar tam, kjer mi nismo dobri, iščemo tiste, ki so. Tako smo prišli tudi do sodelovanja z vašim zavodom. Že nekaj časa je naš partner tudi spletna stran seniorji.info.
Spletna stran je iz festivala v festival pomembnejša. Vemo namreč, da vse več ljudi uporablja internet. Zavedamo se, da je pri naših medgeneracijskih ambicijah internet nuja. To se je pokazalo predvsem pri razpisih, ko smo preko spleta komunicirali s šolami in tudi drugimi podjetji, ki nastopajo v okviru festivala. Spletna stran nam je predvsem orodje za dobro pripravo festivala in tudi za posredovanje informacij. Naša spletna stran je zelo pomemben vir informacij tudi za tiste mlajše upokojence, ki še ne čutijo velike potrebe po vključevanju v društva, kljub temu pa je pripadajo generaciji, ki je že v času delovne dobe uporabljala računalnike in internet in je šla v pokoj s tem znanjem.
Naj vam za konec postavim še dve bolj osebni vprašanji. Vam manjka še veliko let do uradne upokojitve? Se tega obdobja veselite ali vas navdaja z negotovostjo?
Jaz spadam v generacijo, ki je iz teh sprememb potegnila najkrajši konec. Pred mnogimi leti smo se kot taki in drugačni funkcionarji zavzemali za skandinavski tip tržne ekonomije. Danes imamo v Sloveniji najbolj brutalen tip ameriškega kapitalizma. O pokojnini si ne delam iluzij. Ne delam si niti iluzij o nekem bogastvu, ki bi nadomestilo to pokojnino. Trdim pa, da vse skupaj ni tako zelo slabo, predvsem, če ima človek pred sabo nek cilj, pozitivno voljo in nekaj energije. Zato se s tem res ni treba dosti obremenjevati.
Boste kot upokojenec še vedno sodelovali pri F3ŽO v takšni meri kot sedaj – pri organizaciji – ali boste te stvari raje prepustili mlajšim kolegom in se boste sami pomešali med množico brezskrbnih obiskovalcev?
Sam sodelujem v društvih in podobnih organizacijah toliko časa, dokler mi predstavljajo izziv. Tisti trenutek, ko mi bo festival rutina, ga bom zapustil. Dokler pa ima festival še veliko možnosti, bom vztrajal. Vztrajal bom tudi zato, ker je vsako leto več ljudi s pozitivnimi cilji in energijo, ki so v to vključeni. Nenazadnje tudi država počasi spreminja nekatere svoje poglede na stvari, s katerimi se ukvarjamo na festivalu. Vsi, ki delamo festival, si zelo želimo, da festival postane mednarodni, kajti takega dogodka za starejše v Evropi ni. Zakaj bi Slovenci vedno nekaj uvažali, če imamo tudi sami marsikaj za Evropo.
