Ste si kdaj želeli živeti v mestu, oddaljenem od metropole manj kot dvajset kilometrov in z obetajočim imenom Novi pristan? Novo pristanišče? New Harbour? Nauportus? Nauportus! Danes Vrhnika. Nekoč se je tu začela vodna plovna pot, ki je vodila do Črnega morja. Takrat, v rimskih časih, je naselje dobilo ime Nauportus. Iz bajeslovja pa je bilo znano še pred tem.
Jazonovi Argonavti so v iskanju zlatega runa prav na Vrhniki svojo ladjo Argo potegnili iz Ljubljanice ter jo s potiskanjem po suhem rinili proti Jadranskemu morju. To izvemo iz pripovedke, po kateri nam je nanjo ostal večni spomin: ladjo Argo imamo namreč v občinskem grbu. Zaradi nje je vrhniška avtomobilska registrska oznaka ena bolj prepoznavnih, saj je edina v ljubljanskem območju z ladjico v grbu. Iz argonavtskih časov o Vrhniki razen ladjice ni drugih sledi (razen tradicionalnih Argonavtskih dni), je pa zato za Rimljani Vrhniki ostalo nekaj čisto konkretne, prav nič mitološke zapuščine. Ta še vedno prihaja na dan v obliki arheoloških najdb, predvsem na bregovih Ljubljanice. Najbolj veličasten, a žal tudi pozabljen je “rimski zid” (Claustra Alpium Juliarum), obrambno obzidje, ki je Rimsko cesarstvo varovalo pred vdori sovražnih plemen in mimo katerega se peljete prav vsakič, ko se podajate na morje, naj bo to po avtomobilski cesti ali pa po stari magistrali. Restavrirane ostanke obrambnega stolpa lahko vidimo tudi v predelu Vrhnike, imenovanem Turnovše, ali pa kar ob vrhniškem pokopališču.
Vrhnika s ptičje perspektive
Ko po izvozu z avtoceste zavijete proti centru in pri prej omenjenem Cankarjevem spomeniku desno, se znajdete pred Klancem, kjer stoji Cankarjeva rojstna hiša. Pravzaprav tam stoji hiša, v kateri je Cankarjeva spominska hiša, njegove rojstne lesene bajte, ki je stala na istem kraju, že dolgo ni več. Vstopite v to hišo! Obudili boste osnovnošolske spomine. Če vas ne bo premamil sladoled, ki ga ponuja sosednji slaščičar, se podajte navkreber po Klancu do cerkvice Svete Trojice. Zgradili so jo v 17. stoletju in tudi z njo je povezano skrivnostno izročilo – za oltarjem je kamen, na katerem je nekoč stala lobanja. To naj bi bila lobanja dekleta, ki naj bi ob gradnji cerkve na svoji glavi znosilo na grič ves gradbeni material. Pod kamnom pa je Cankar poslušal šumenje podzemeljskega jezera. Lobanje na kamnu ni več, tudi šumenje jezera se ne sliši. A skrivnost ostaja, morda kdaj jezero spet zašumi.
Vrhnika tipičnega mestnega jedra nima, ampak je njen osrednji del Stara cesta, ki je prislonjena ob grič, na katerem je cerkvica. Na Stari cesti boste našli nekaj trgovinic, prej omenjeno slaščičarno in seveda bare. Mnenja, kje je na Vrhniki najboljša gostilna, so deljena. Če želite jesti klasično, si vam upam priporočiti gostilno pri Turšiču (našli jo boste na drugem koncu Stare ceste) ali pri Kranjcu, ki je v neposredni bližini farne cerkve. Meni je bolj pri srcu kmečka gostilna na Kurenu. Tja pridete, če se iz središča Vrhnike odpravite proti Ulovki. Ustavite se na hribu, oddaljenem približno sedem kilometrov od Vrhnike, kjer si lahko ogledate bližnjo cerkvico sv. Miklavža z edinstvenim lesenim stropom ter uživate v lepem razgledu na Ljubljansko barje in predvsem v odlični hrani. Kulinarična ponudba na Kurenu je domiselna kombinacija klasične kmečke hrane, pri kateri prednjači telečja krača, in jedi tudi za večje izbirčneže. Na turistični kmetiji si lahko organizirate tudi poslovne sestanke. Tudi otroci najdejo kaj zase, saj se lahko poigrajo s kozami, kokošmi ali prijaznimi pritlikavimi pujsi. Če nam bo kljub obilni prehrani še vsaj malo do uživanja na svežem zraku, se lahko podamo (najverjetneje kar z avtomobilom) do razgledišča, ki se dviga na 733 metrov visoki Planini. Lesen stolp so leta 2008 postavili na novo, njegovi predniki pa imajo častitljivo starost, saj je prvi stal na Planini že pred drugo svetovno vojno. S stolpa se nam odpira razgled od Triglava do Snežnika, kot na dlani je pred nami vsa Ljubljanska kotlina. Planina je najbolj priljubljena izletniška točka Vrhničanov, verjetno tudi zaradi prijaznega oskrbnika koče in odlične kuharice. Kljub temu, da ne velja za avtohtono jed v tem predelu Slovenije, priporočam prekmursko gibanico.
Osnovna in enajsta šola
Pot nas s Planine vodi navzdol, nazaj na Vrhniko. Če se na glavno cesto, ki poteka vzporedno s Staro cesto, spustimo iz logaške smeri, najprej opazimo ostanke propadle tovarne Industrija usnja Vrhnika. Malo ljudi ve, da je IUV za potrebe svoje proizvodnje uporabila bližnji izvir termalne vode na Mirškem vršičku. Izvir je dovolj bogat, da bi lahko dovajal vodo v Vrhniški bazen olimpijskih dimenzij, če ga bodo drzni načrti občinske uprave lahko znova usposobili. Nekaj metrov naprej ob glavni cesti je Cankarjev dom. Na Vrhniki smo ga dobili mnogo let pred prestolnico, služi pa podobnemu namenu kot ljubljanski. Malo bliže središču Vrhnike je šola, ki nosi najbolj pričakovano ime – Šola Ivana Cankarja. A mladina raje kot v šolo zahaja v klub Zakon nasproti nje, katerega ponudba so predvsem glasbene prireditve. V neposredni bližini kluba je mnogo bolj opazna Kunstljeva vila, klasični motiv na slikah tradicionalne Petkovškove likovne kolonije. V nadaljevanju poti proti središču se bomo srečali še z gostilno, hotelom in nekaj kavarnami, športnim parkom in spet – šolo. Ta predhodnica Cankarjeve šole je bila zgrajena leta 1904, v času županovanja Gabrijela Jelovška, ki je za Vrhniko storil največ od vseh vrhniških županov doslej. Med šolo in občinsko zgradbo preprosto mora našo pozornost pritegniti bogata rdeča bukev, ki je ena izmed peščice zaščitenih vrhniških dreves. Spet se znajdemo pri Cankarjevem spomeniku. V okolici glavnega križišča je nekaj – za vrhniške razmere – mogočnih stavb: bivši hotel Pri Črnem orlu, Sodnija z bivšimi zapori, v smeri Bistre in Borovnice je tik pred mostom čez Ljubljanico še Lavrenčičeva hiša. Prav pod tem mostom si je Cankar nabiral dodatno “izobrazbo” v enajsti šoli. Takratna osnovna šola je imela deset razredov in iznajdljivi Ivan si je za vse neumnosti in lumparije, ki jih je počel pod tem mostom, našel izgovor – danes bi temu rekli dodatno izobraževanje. Pri tem ni bil edini. Tudi mi mulci smo se pred (mnogimi) leti še podili okoli tega mostu, le utvar o dodatnem izobraževanju si nismo delali.
Prečudovita, torej!
Vrhnika je nedvomno najbolj znana prav zaradi Cankarja. Leta 1976, ob stoti obletnici njegovega rojstva, so po Vrhniki na pomembnejših zgradbah in drugih mestih, o katerih je pisal predvsem v svojih črticah, izobesili spominske table s citati iz Cankarjevih del. Eno takih tabel boste opazili, ko boste tretji v vrsti čakali na zelo luč – pri glavnem križišču je namreč nameščena na sosednji zgradbi “pri Malavašiču”, najdemo pa jih tudi na Trojici, pri enem od izvirov Ljubljanice v Močilniku in seveda po mestu. Kljub temu, da Vrhničani tabel skoraj ne opazimo več, se še vedno kdaj ustavim pri kateri od njih in občudujem širino Cankarjevega besednega zaklada, bogastvo njegovega jezika in za današnje razmere že prav eksotičen izbor pridevnikov, kamor sodi tudi tisti “prečuden” z začetka prispevka. Prečuden v pomenu prečudovitega!
Cankarjeva spominska hiša
Vsak Slovenec mora enkrat v življenju na Triglav, v Vrbo na Gorenjskem in na Vrhniko. Lesenjača Na klancu tik nad cerkvijo sv. Lenarta je pogorela že za časa Cankarjevega otroštva, toda na njenem mestu so v novejši zidani stavbi uredili spominsko hišo, kjer si lahko radovedneži ogledamo vsakdanje predmete in pohištvo iz časa pisateljevega življenja. Razstavljeni so tudi prvotiski Ivana Cankarja, fotografije ter njegovi avtoportreti in risbe.
Zavod Ivana Cankarja pa obiskovalce vabi na pot Cankarjeve mladosti. V treh urah se lahko sprehodimo mimo osmih hiš, kjer je Cankarjeva družina živela po požaru, in mimo treh vrhniških cerkva do pokopališča, kjer sta pokopana pisateljeva starša. Mimo Cankarjevega spomenika nadaljujemo še do enajste šole in končamo v Močilniku, najbolj znanem izviru Ljubljanice, kjer so pristali argonavti.
