Nekaj spominov na nekdanje čase in vojaško organiziranost sem in tja prinesejo novodobni konjeniki Trubarjeve konjenice, ki do Vipavskega Križa prihajajo iz Rašice in se spomnijo, da je ta luteranski pridigar leta 1563 na placu pred cerkvijo Svetega Križa zvabil k svoji pridigi veliko Vipavcev. Kriška garda je najverjetneje takrat, ko so gradili Thurnov grad, že paradirala za obzidjem Svetega Križa, kakor se je takrat imenovala ta vzpetina. Gardo so ustanovili goriški grofje, cesar pa jo je podprl. Grofe v gradu nad Gorico so leta 1487, ko so izropali mesto pod gradom, ustrahovali Turki. Zato so po vojaških zakonih še tega leta ukazali zavarovati dolino in s tem Gorico pred Turki in Benečani z več utrdbami, med katerimi je bila najimenitnejša na Svetem Križu.
Na križišču …
Tako je nastalo zdajšnje naselje Vipavski Križ, ki je bilo do takrat nepomembno naselje na vzpetini, čeprav so ga pisno omenjali že leta 1252 kot podeželski dvorec na križišču Villa Crucis v darilnih listinah, s katerimi so kraj podarili opatiji v Rožacu pri Vidmu. Kraj je torej dobil ime po križišču – in ne po kapeli Sv. Križa, ki je zdaj velika cerkev -, ker sta se tu križali dve cesti: močna trgovska žila iz Postojnskih vrat v Furlanijo in preskrbovalni vozni trak, po katerem so tovorili les, seno in meso s Trnovske planote čez Kras do morja. Zato kraj še sto let po prvi pisni omembi imenujejo Chreucz, a se je prvotno ime zaradi kapele pripravno spreobrnilo v Sveti Križ, ki je dobil še dodatek Vipavski. Kriška garda je varovala Sveti Križ Vipavski vse dotlej, dokler je niso potolkli na soški fronti, kamor jo je leta 1915 poslal Franc Jožef Habsburški. Dodatek Vipavski je bil tako močan, da je kasneje odrinil pridevnik Sveti in ga zdajšnji prebivalci tega kraja nočejo več uporabljati.
Obzidje vzdigne mesto
A kriška garda si lahko pred propadom piše lepo zgodovino. Kraj je v vsej sijajnosti obrambne moči zaživel, ko so končali obzidje in dvižni most in ko je bil zgrajen Thurnov grad. Čeprav so morale žene, ki so prinašale kosilo možem zidarjem, po ukazu graščaka vsakič prinesti tudi kamen za zidavo (tako govori legenda), grad ni bil prav kmalu zgrajen. Thurni, prepričani luteranci, so hoteli ustanoviti vipavsko protestantsko občino s sedežem v Svetem Križu, ker se je reformirana vera tako lepo in trdno usidrala v Vipavski dolini, a cesarska oblast se s tem ni strinjala. Premožni Thurni so morali popuščati, da jim je v zameno cesar pomagal vzdrževati obrambno vojsko; en cesar je naselje najprej povzdignil v trg, drug pa celo v mesto, o katerem so takrat govorili, da je najmanjši kraj z mestnimi pravicami v Habsburški monarhiji. Kljub trgovanju in zaslužku za vzdrževanje vojske so Sveti Križ za dve leti zavzeli Benečani – in je garda morala zamenjati poveljnike in uniforme. Benečani pa se niso bali samo Turkov, ampak tudi Avstrijcev, in so želeli obrambo še okrepiti celo tako, da bi reko Vipavo pri Mirnu zajezili in zožili dolino za lažjo obrambo dostopa do nižine. Zajezitev jim je svetoval celo véliki da Vinci, a so morali oditi, preden so naredili kaj pomembnejšega.
Razcvet kriškega meščanstva
Križani so trgovali in da so lahko skrbeli za svojo gardo, jim ni bilo treba hoditi na tlako. Veliko sta jim prinašala oba letna sejma, spomladanski za živino, jesenski za vinsko posodo, tedenski splošni sejmi pa so bili za sprotni zaslužek. 16. stoletje je bilo čas največjega razcveta in obdobje, ko je veliko tamkajšnjih meščanov obogatelo in je lahko vzdrževalo kriško gardo, ki ni imela kaj početi, ker so se Turki umirili, Benečani pa bolj razmišljali o ladjah in obali kakor o morskem zaledju, in podpiralo luterance.
Za strogim vtisom trdnjave se je znotraj obzidja gradilo po načrtu, ki se še zdaj dobro vidi. Prav urejenost je dokaz, da je naselje nastalo pozneje kot obzidje, in šele po preteku vojaške nevarnosti so se hiše naslonile na obrambni zid in izkoristile vsak prost kotiček. Gase pa so morale ostati enako široke – a le spodaj: kar je segalo v višino, se je lahko napihnilo, in nekatere hiše so se spojile, zgrajene na velbih nad gaso. Prostora je bilo dovolj za trg in cerkev. Placu so določili prostor med obzidjem in gradom. Cerkev ga je imela že prej, saj so jo postavili na nekdanjem svetišču boga Mitre – da je bilo tam že starejše svetišče, sklepajo po prvotnem položaju in smeri cerkve, ki so jo kasneje prezidali, da je ustrezala krščanskim običajem, in prvotna glavna ladja zdaj seka novo glavno cerkveno ladjo.
Tretja, duhovna garda
Pritisk na Thurne je bil zaradi njihovega luteranstva in kljub njihovi ekonomski moči (o kateri med drugim priča velika grajska vinska klet, ki jo zdaj uporabljajo za prireditve) tako močan, da so morali popustiti in leta 1605 grad prodati rimskemu katolištvu zvestim furlanskim Attemsom, sami pa so odšli v luterancem bolj prijazne severne kraje. Goreči katoliški Attemsi so grad temeljito prenovili in v kraj povabili kapucine iz štajerske province spreobračat luterance v pravo vero. Zgradili so jim samostan in cerkev, ki sta pobrala ves še razpoložljivi prostor. Pri gradnji so jim pomagali bogati Križani. Najbogatejši med njimi, Zergoll, je prispeval tako veliko, da je kupil pravico v cerkvi vedno sedeti v zadnji vrsti.
Kapucini, mirni in vedri nadaljevalci izročila Frančiška Asiškega, so bili tretja, duhovna garda Vipavskega Križa in edina, ki je kraju, čeprav je doživljala hude čase, ostala zvesta do danes, kajti trgovci so odšli, vojaki pa so se zgubili ob Soči. Francozi, pred katerimi so Attemsi zbežali (meščani pa so pobrali z gradu vse, česar niso mogli odnesti graščaki), jim niso povzročili hudine, ampak druge vojske, pred katerimi so se morali kapucini umakniti v varnejše kraje. Med svetovno vojno jim je pri selitvi v Krško propadlo knjižno bogastvo: od 25 tisoč knjig jih je ostalo samo dva tisoč, druge so pokradli ali si z njimi kurili. V ogleda vredni knjižnici je še vedno nekaj dragocenih knjig: star okrašen rokopisni molitvenik, Sveti priročnik Janeza Svetokriškega, zbrani spisi sv. Hieronima v 24 knjigah … Pomembna je dediščina baročnih slik, med njimi tudi po velikosti največja baročna slika na Slovenskem.
Tobija postane Janez
Znanje, disciplina, samota in pridigarstvo, ki je postalo eno pomembnih dejavnosti kapucinov, so privabili v Križu rojenega Tobija Lionellija, da se je posvetil kapucinskemu redu in postal slaven pridigar in oče slovenskega cerkvenega govorništva. Janez Svetokriški (1647-1714) je najbolj znan kapucin na slovenskem ozemlju, ki so ga drugi duhovniki nagovorili, da je dal svoje pridige natisniti in zanje porabil tri tisoč strani v knjigah, ki so jih tiskali v Benetkah in v Ljubljani. Njegove pridige označujejo za najbolj izvirno literarno ustvarjanje v slovenskem jeziku v času protireformacije, ki razširja osnovno sporočilo menihov v rjavih kutah: Pojdi človeku naproti! Temu pravilu so kapucini zvesti še zdaj: radi razkažejo svoj samostan, za ljudi, ki bi radi našli mir v premišljevanju, pa imajo velik vrt in skromne sobice v samostanskem poslopju.
Attemsi so se bogato šopirili v Svetem Križu. Naselje so dali tlakovati: z belim marmorjem od glavnih mestnih vrat do cerkve in kaplanije, siv tlak so dobile druge ulice. A leta 1864 je silna burja odnesla grajsko streho. Attemsom se gradu ni ljubilo popravljati: pol so ga podarili šoli, pol pa pustili propadati, ker so se sami že selili na Češko. Tudi Križanom se je bel kruh zataknil v grlu: odžirati jim ga je začela Ajdovščina, kamor so se korak za korakom selili tudi Križani: najprej trgovci, nato sodnik, pa zdravnik …, in Vipavski Križ je spet postal zakotno, mrtvo mestece, ki mu sicer zdaj pravijo vas z najlepšo arhitekturno dediščino v Vipavski dolini, a je, kot beremo v internetnih razmišljanjih, nikakor ne znajo pokazati svetu. Strinjam se, da bi Italijani iz Vipavskega Križa naredili nov pomanjšan San Gimigniano. Mnogim to ne bi bilo všeč, a to so navadno tisti, ki jim ni treba pretirano skrbeti za vsakdanji kruh in gospodarski napredek.
Oglejte si torej mesto, njegov samostan, podirajoči grad, ki ga sicer sem in tja kaj pokrpajo, krasen trg, znamenite gase, dve cerkvi, pokramljajte s kapucini in zgovornimi domačini, uživajte v razgledu. Če boste dobro iskali, boste našli klet z vinom za potešitev žeje, na prigrizek pa morate drugam, kajti v Vipavskem Križu so že pred časom zaprli edini bife. (Hvalabogu, je zapisal neki obiskovalec kraja, saj je bil obupno zanikrn.)
Janez Svetokriški vas bi poučil:
Začel je premišljevati (...) da bi on moral postati kot Sokrat, ki je imel takšno potrpežljivost s svojo hudo in togotno ženo Ksantipo, da se je ves vesoljni svet čudil, zakaj ji ni nikdar rekel nobene hude besede, ampak je vse s smehom prenesel, kadar pa je ni mogel potolažiti z dobro besedo, se je s hiše pobral; ko je nekoč odšel s hiše, da ne bi slišal njenih nespametnih besed, se ona razjezi ter popade posodo, ki se uporablja ponoči, skoči k oknu in tisto zlije na moža. Sokrat pogleda gor in s smehom reče ženi: "Moja Ksantipa, sem dobro vedel, da se bo po takem grmenju vlil dež, ali dobro zame, da ni toče."
(priredba izvirnika)
