Pristali so v glavnem mestu Hanoi od koder so se odpeljali na sever revnega Vietnama. Domačini uživajo pusto hrano – riž, vodne rezance, malo zelenjave in sojino omako. Jedo z lesenimi palčkami. Prebivalci se vozijo s kolesi in motorji. Njihova vera je večinsko budizem, zato je veliko templjev, kjer prižigajo palčke in pojejo mantre. Zaradi pogostih poplav imajo lesene hiške dvignjene, da jih ne odnese. Ženske tkejo na statve, tkanine so živopisane. Obiskali so črne in bele hmone, ki so tako tudi oblečeni. Pri belih hmonih so ženske po glavi obrite, kar pomeni, da so poročene.
Občudovali so orhideje, ki rastejo v naravi. Pse redijo za hrano, kar jim popestri puste riževe jedilnike. V obmorskem mestecu Halong, ki je pod Unescovo zaščito, družine žive v čolnih. Osnovno šolo imajo le tri leta obveznega šolanja, ostalo je plačljivo. V Vietnamu je 73 uradnih jezikov, tako, da se prebivalci med vasmi ne razumejo in zato tudi ni preseljevanja.
Gospa Dragica se iz predstavitve spomni koliko nesnage je bilo povsod. Gospa Nežika se je čudila kje so spali, da so podgane tekale naokoli. Čudila se je številu otrok, v povprečju jih je sedem na družino. Na veliko potrebo gredo v gozd in pujsi jedo njihove iztrebke. Ko gredo na malo potrebo pa to opravijo nekje višje, kot na balkonu.
Stanovalci so bili, po vsem slišanem mnenja, da je v Sloveniji res lepo živeti in tudi gospa Helena je dejala, da v Vietnam ne bi več šla, da je bilo enkrat dovolj.