Za dejansko in pravno ustanovitev najstarejšega samostana na ožjem slovenskem ozemlju je v 12. stoletju poskrbel oglejski patriarh Peregrin. Tako so leta 1132 na Dolenjsko prišli cistercijanski menihi in skupaj s stavbenikom Michaelom, ki so ga s seboj pripeljali iz Francije, začeli graditi stiški samostan. Prva tri leta so živeli v župnišču v Šentvidu pri Stični in od tam nadzorovali gradnjo. Leta 1135 pa je bil samostan zgrajen že do te mere, da so se menihi lahko v njem naselili in začeli z delom, ki jim ga je narekovala pripadnost cistercijanskemu redu.
Zgradbo so ves čas dograjevali, podirali in spet na novo preurejali. Na začetku so samostan zelo bogato obdarili razni plemiški dobrotniki. Predvsem v drugi polovici 15. stoletja pa so mir in blagostanje samostanskega življenja prekinili turški vpadi, zato so morali menihi utrditi obzidje. V 17. stoletju je samostan ponovno doživel velik razcvet, ki žal ni trajal več kot stoletje, saj ga je že leta 1784, razpustil avstrijski cesar Jožef II., sin Marije Terezije. Redovno življenje se je za zidove stiškega samostana spet vrnilo leta 1898 in traja še danes, ko v njem živi in dela 14 menihov.
Romanika vs. barok
Ostanimo še malo pri arhitekturi, saj je to navsezadnje prva stvar, ki jo opazimo, ko parkiramo na parkirišču pred samostanom. Naš pogled bo vsekakor pritegnil mogočni zvonik romanske bazilike, ki so jo posvetili leta 1156. V 17. stoletju so cerkev prezidali v baročnem slogu, a se v njej še vedno vidi veliko dokazov, ki govorijo, da je bila prvotna oblika cerkve bazilika. Najbolj zgovorne so tri vzdolžne ladje s prečno ladjo. O baročni predelavi pa pričajo predvsem baročna arhitekturna dekoracija z ornamentalnim štukom in Marijin kip v glavnem oltarju.
V povezavi s stiškim samostanom zelo pogosto slišimo tudi besedno zvezo »križni hodnik«. Naloga kvadrata iz štirih hodnikov, ki obdajajo vrt z vodnjakom, je bila, da prostore samostana v vsakem letnem času povezuje med seboj po suhem. Strop križnega hodnika sestavljajo različno poslikani križnorebrasti oboki. Kraki hodnika so tudi različno široki. Najširši je severni, ki se imenuje tudi lekcijski ali bralni krak in je namenjen predvsem duhovnemu branju menihov. V hodniku se odvijajo tudi liturgične procesije in drugi obredi.
Skozi leta se je večkrat posegalo v arhitekturo hodnika. Nazadnje so med letoma 2002 in 2005 vanj posegli restavratorji, ki so opravili pomembno raziskovalno ter konservatorsko restavratorsko delo. Med drugim so odkrili, da križni hodnik nikoli ni bil lesen, kar so predvidevali prejšnji raziskovalci, in potrdili ugotovitve, da hodnik v sebi skriva začetno zasnovo iz romanskega časa. Stiški križni hodnik se tako kot pomemben razvojni člen uvršča med redko ohranjene spomenike iz prve dobe cistercijanskega reda in spada med edinstvene spomenike cistercijanske arhitekture v Evropi.
Beli menihi – gospodarji zidov
Stična s svojim samostanom ponuja še veliko več, kot samo zelo bogato arhitekturo, katere delček smo omenili, zato se nam zdi prav, da pogledamo še malo za zidove in se spoznamo z ljudmi, ki tam živijo in delajo. To so menihi, ki se imenujejo cistercijani. Leta 1098 so se menihi Robert, Alberik in Štefan Harding uprli življenju v benediktinskem samostanu, ker so menili, da se izročilo, ki ga je benediktincem posredoval njihov ustanovitelj sv. Benedikt, izpolnjuje preveč mlačno in površno. Zato so se skupaj s še nekaterimi somišljeniki uprli in se odpravili v francosko mesto Cîteaux (lat. Cistercium), ki jim je dalo novo ime – cistercijani. Tam so beli menihi, ki so takšno ime dobili tudi po barvi svojih vrhnjih kut, ustanovili tudi novi samostan.
Življenje cistercijanskih menihov se nam, navadnim ljudem, zdi dokaj naporno. Menihi namreč živijo po načelu »Ora et labora«, kar pomeni »Moli in delaj«, zato vse stvari delajo sami. Na začetku so bili menihi celo učitelji naprednega kmetijstva; uvedli so železni plug, udomačili nove vrste sadežev in žitnih vrst, trebili so gozdove, gradili ceste in mostove, v samostanu so nudili tudi zavetišče in gostišče za popotnike in še in še. Kot pravijo sami, je danes naporno že samo vzdrževanje samostanske strehe, ki prekriva kar 2 hektara površin. Poleg tega skrbijo za edini verski muzej v Sloveniji in za dom duhovnih vaj. Poleg tega pišejo knjige in pečejo hostije.
Patri so dolžni skrbeti tudi za duhovno življenje, ki jim med drugim pomaga, da ostajajo predani svojemu poslanstvu – služiti Bogu. Tako kar pet ur dnevno posvetijo molitvi. Kot pravijo sami, molijo tako zase kot za vse tiste, ki živijo na drugi strani samostanskih zidov in nimajo toliko časa in volje za molitev. Poleg vseh obveznosti, pa jim letno pripadata dva tedna dopusta.
Dodaten menih ni nikoli odveč
Vas je slučajno začelo zanimati meništvo in bi se patrom v Stični mogoče radi pridružili? Prvi pogoj, ki ga morate izpolnjevati je, da ste moški. Vaša formalna izobrazba ni najpomembnejša stvar, ki jo potrebujete, da se pridružite menihom, kljub temu pa jim je všeč, če imate dokončano osnovno šolo. Še bolj koristni boste s poklicno izobrazbo. Če bi se odločili, da boste menih in hkrati tudi duhovnik, boste morali, seveda, v nekem času uspešno dokončati teološko fakulteto. Na poti do naziva pater boste najprej naredili nekaj začasnih zaobljub, po največ devetih letih pa se boste morali dokončno odločiti – večne zaobljube, ali pa konec samostanskega življenja.
V stiškem samostanu se je šolalo in delovalo tudi nekaj pomembnih Slovencev. V glasbeno šolo, ki je bila v prostorih samostana, naj bi hodil naš skladatelj Jakob Gallus – Petelin, ki je krasil tudi dvestotolarski bankovec, če še pomnite. Pomemben kulturni vložek sta samostanu prispevala tudi dva pomembna slovenska slikarja. Janez Ljubljanski je živel v 15. stoletju in velja za najboljšega freskanta svojega časa v osrednji Sloveniji. V Stični so njegove freske vidne v križnem hodniku – naslikal je štiri evangeliste. Drugi pomembni slikar je bil Fortunat Bergant, ki je živel v 18. stoletju. V stiški cerkvi je naslikal križev pot, ki je skupaj z rezljanimi okvirji, ravno tako iz tistega časa, še danes največja likovna umetnina v stiški cerkvi.
Vabijo mir, kultura dediščina in prijazni patri
Še več umetnosti pa najdete v edinem verskem muzeju v Sloveniji, ki ima svoje prostore v stiškem samostanu. Kljub temu, da so o takšnem muzeju v Stični že dolgo razmišljali, so s konkretnim delom lahko začeli šele po letu 1980, ko sta se iz tega dela izselila osnovna šola in gimnazija. S pomočjo več ljudi in organizacij, so uspeli urediti razstavni prostor, kjer hranijo veliko kipov, oblačil, vitrajev, fresk in drugih sakralnih predmetov. Ena od številnih sob, ki so razvrščene v dveh nadstropjih, je posvečena tudi patru Simonu Ašiču in akademskemu slikarju patru Gabrijelu Humeku.
O Cistercijanski opatiji Stična, njenih prebivalcih in vseh dejavnostih, s katerimi se ukvarjajo, bi se dalo napisati celo kakšno knjigo, ne samo kratek članek za revijo, s katerim bi vas radi spodbudili za obisk tega pomembnega kulturnega spomenika. Zato vas za konec vabimo, da si ogledate ta čudoviti kulturni in duhovni spomenik z besedami, ki jih je v umetnostnem vodniku Stiški samostan zapisal Marijan Zadnikar: “Zdaj vemo o Stični mnogo več kakor nekoč. Nikoli pa ne bomo izvedeli vsega, kaj vse še skriva pred našim védenjem ta častitljivi samostan. Še vedno obstaja za nas mikavna neznanka in zato nas vedno znova vabi za svoje zidove, da bi razkrili njegovo zadnjo skrivnost, ki jo ljubosumno hrani zase.”
Kdo je "stiški dohtar"?
Jožef (kasneje pater Simon) Ašič se je rodil leta 1906 in v stiški samostan prišel že s 13 leti, ko je začel obiskovati tamkajšnjo gimnazijo. Maturiral je na Poljskem, večne zaobljube pa je naredil že pri 22. letih. V svojem življenju in poklicu je imel veliko različnih zadolžitev, ki jih je opravljal zelo vestno. Drugi ljudje pa so patra Ašiča spoznali predvsem po treh knjigah o domači lekarni in nabiranju zdravilnih rastlin. Okoli leta 1950 so v stiški samostan prihajali predvsem starejši duhovniki, ki so jih izgnali Nemci. Ker je bilo veliko teh duhovnikov bolnih, jim je p. Ašič poskušal pomagati z zdravilnimi rastlinami, saj je takrat zdravil primanjkovalo. V času nudenja te pomoči se je veliko naučil in to znanje začel deliti tudi drugim bolnikom, ki so se začeli zatekati k njemu po pomoč. "Stiškega dohtarja", kot so ga imenovali ljudje, so poznali od blizu in daleč. Pater je tako poleg obveznosti, ki mu jih je nalagal cistercijanski red, odpisoval na številna pisma, ki so prihajala na njegov naslov in pomagal bolnim. Leta 1992 je zapustil ta svet, a njegovo znanje se še naprej širi preko podjetja Sitik, ki ga je ustanovila Cistercijanska opatija Stična.
Liljana, ne spomnim se nobenih vitrajev. Na samostanu jih skoraj zagotovo ni. Lp, Katarina
Liljana, ne spomnim se nobenih vitrajev. Na samostanu jih skoraj zagotovo ni. Lp, Katarina
Zanima me ali ima ta samostan okna z vitraji in kakšni vzorci le teh so obstajali?
Hvala, Lilijana
Zanima me ali ima ta samostan okna z vitraji in kakšni vzorci le teh so obstajali?
Hvala, Lilijana