Zgodnjega sobotnega jutra je bilo mesto še zaspano. Parkirala sva pod cerkvijo sv. Jurija. Čeprav je zavetnik Slovenskih Konjic ta svetnik, ki je premagal zmaja, sva po stenah starih mestnih hiš opazila več motivov sv. Florjana, patrona proti požarom. Nič čudnega, kajti Slovenske Konjice so štirikrat do tal pogorele, zato so mestne zgradbe seveda razmeroma mlade.
Konjiški gospodje, zarotniki
Pod Konjiško goro so se ob Dravinji ljudje prvič naselili šele v srednjem veku. Cerkev in naselbino okrog nje so prvič omenjali leta 1146. Tedanja prafara je sodila še pod oglejski patriarhat, nova cerkev sv. Jurija pa je tipično gotska iz 14. stoletja. Še posebej lepa je stranska kapela, ki so jo k cerkvi prizidali v 18. stoletju. Veliko staro župnišče, ki se dviga tik nad cesto in potokom Gospodično, daje od daleč vtis kakšnega manj razkošnega dvorca. Staro je več kot petsto let, svoje največje bogastvo pa skriva v notranjosti, kjer župnik menda rad pokaže zanimive burkaške stropne podobe. Midva tega nisva videla, ker sva se potepala ravno, ko so gospod verjetno kosili. S Starega trga, ki se začne pri cerkvi, se dobro vidi Stari grad z obnovljenim stolpom, ki je star vsaj toliko kot mesto, ki so mu tedaj po nemško rekli Gonobitz. Grad z obnovljenim in od daleč dobro vidnim osrednjim stolpom stoji slabih dvesto metrov nad mestom, do njega pa vodita pešpot in poldrug kilometer dolga makadamska pot, ki ne daje slutiti, da bo obljubljano srednjeveško dogajanje kmalu zaživelo.
Konjiška gospoda se je skozi zgodovino menjala hitreje kot danes voljeni predstavniki v dobro delujočih demokracijah. Zato naj omenim le zadnjega lastnika iz družine Tattenbach; razvpiti Ivan Erazem je sodeloval v zaroti proti cesarju, a njegov ne prav zvesti oproda je listino, verjetno prej iz želje po dobičku kot zaradi zvestobe avstrijski kroni, odnesel na nos cesarju. Nekaterim zarotnikom je uspelo pobegniti, Ivana Erazma pa so leta 1671 obglavili v Gradcu. Grad Konjice so kupili kartuzijani, a je menda še za časa njihovega lastništva propadel.
Slaba ura za pot od Poljčan do Slovenskih Konjic
Stari trg je dolg, da spominja kar na ulico. Neprekinjeno ga z leve in desne obdajajo mestne hiše. Na zidovih so skoraj brez izjeme opisi zgradb, zapisali pa so še, kdo so bili lastniki in kakšen poklic so opravljali. Za potoček Gospodična, ki teče vzdolž trga kar po sredi, pravijo, da je zmajeva slina. Pošast namreč čemi nekje pod Konjiško goro in se v ujetništvu neumorno slini. Gospodičnine bregove povezujejo simpatični leseni mostiči, ki jih kar ne morem pozabiti. Od Marijinega znamenja tik pod cerkvijo pridemo ob potočku do Florjanovega znamenja, ki se danes ponaša s kopijami kipov, saj so originale, sv. Florjana in njegove štiri svetniške prijatelje, preselili na varno v Mestno galerijo Riemer, ki stoji poleg znamenja.Tesno skupaj nagneteni lokalčki sprva ne dajejo vtisa zaspanega mestnega jedra, a vsi domačini so nama povedali, da se tudi Slovenske Konjice srečujejo s podobnimi težavami kot ostala slovenska mesta. Staro jedro žal izumira.
Zaton so, takrat še Konjice (pridevek Slovenske so dodali leta 1934), doživele že po izgradnji železnice Trst – Dunaj, ki se je Slovenskih Konjic, nekdaj furmanske postojanke, ognila za kakšnih petnajst kilometrov. Da bi problem rešili, so leta 1892 dogradili ozkotirno železniško progo od Poljčan do Slovenskih Konjic. Po njej so prevažali tako tovor kot potnike, vožnja na slabih dvajset kilometrov dolgi relaciji pa je trajala slabo uro! Progo so podaljšali še do Zreč, leta 1963 pa so jo opustili. Nekaj let kasneje so odstranili tudi tire, tako da danes nanjo spominja le še lokomotiva z nekaj pripetimi vagoni ob glavni cesti pred središčem mesta.
Trebniška zelišča nad mestom
Mestni trg, ki ga obdajajo sodišče, kulturni dom in hotel, krasi pa ga spomenik s konjem in golo jahačico, je na drugi strani Dravinje. Do njega vodi most, ki ga na vsakem vogalu krasi po ena konjska glava. Sprehod po starem mestnem jedru pet tisočglavega mesta je tako bolj ali manj končan. Lahko se oglasite še na pokušini vin
v Vinoteki Stari trg, ali pa to storite na Škalcah, kjer so uredili najmodernejšo vinsko klet v Sloveniji. Na istem mestu lahko odigrate tudi partijo golfa na igrišču z devetimi luknjami. Midva, ki sva bolj preproste tradicionalne sorte, sva raje zavila do dvorca Trebnik, ki leži poleg istoimenskega parka in je nekoliko privzdignjen nad mesto, zakrit z drevjem in skoraj neopazen. Prvič so ga omenili že v začetku 14. stoletja, kasneje pa je večkrat zamenjal lastnike, dokler ga v prvi polovici 19. stoletja niso kupili Windischgrätzi. Bržkone bi bilo dobro, če bi ga obdržali tudi po drugi svetovni vojni, a zgodovina je pač zahtevala svoje in tudi ta dvorec je dolgo neslavno propadal. K sreči je danes v njem nastanjena zeliščna galerija, tako da stavba ponudi vsaj nekaj turističnega utripa.
Simpatično, a zaspano
Žal se mesto ni prebudilo niti do popoldneva. Tako je po eni strani simpatično in ponuja kar nekaj zanimivih muzealskih doživetij, o katerih si lahko preberete v okvirčkih. Vprašanje, če je to za radovednega turista, ki ga zanima zgodba, dovolj. Ker v Slovenskih Konjicah računajo predvsem z izletniškim turizmom, se vendarle ne gre bati, da bi mesto dokončno umrlo.
Morda kdo pogreša kakšno vrstico o Žički kartuziji? O ja, tudi tam sva se oglasila, a za tri strani naj bo dovolj, o nekdanjem samostanu pa bomo kaj napisali v rubriki Nepozabljeno čez nekaj mesecev. Starodavna Žička kartuzija, ki je imela menda takoj za vatikansko največjo knjižnico v Evropi, si to zasluži. Ker vsi turisti derejo naravnost v Žiče, se pa bojim, da bodo v pozabo utonile Slovenske Konjice.
Dvorec Trebnik
Še sreča, da so del dvorca v na splošno propadajočem stanju najeli podjetni zeliščarji, ki so v pritličju glavne stavbe uredili zeliščno galerijo s trgovino. Obiskovalci si lahko ogledajo manjšo zbirko starega pohištva in opreme ter delavnico, v kakršnih so nekoč mešali zeliščne zvarke. Pripravljajo izobraževalne animacije za otroke in starejše, kmalu pa nameravajo odpreti čajnico, kjer si bodo lahko gosti čaj namešali po svojem okusu. Bodoči lokal sem si ogledal in lahko zagotovim, da je res nekaj posebnega.
Zasebna muzejska zbirka vojaških predmetov avstro-ogrskega obdobja
Simpatičnemu zbiralcu Robiju Vrečku ni vseeno za kulturno dediščino. Tako kot z veseljem zbira vse, kar je povezano z avstro-ogrsko vojsko, si kot pravi Konjičan želi, da bi središče mesta čim bolj zaživelo. S svojo bogato muzejsko zbirko vojaških pokrival, čelad in uniform, orožja, značk in razglednic ter ostalih vojaških predmetov je zagotovo dodal svoj kamenček k boljši turistični ponudbi mesta.
Mestna galerija Riemer
Prostori mestne galerije so last občine, stalna razstavna zbirka pa last podjetnika in ljubitelja umetnosti Franca Riemerja. Poleg del svetovno znanih umetnikov je razstavljenih več kosov bidermajerskega pohištva, od umetnin, ki so blizu Slovenskim Konjicam, pa so poleg freske iz Žičke Kartuzije (14. stoletje) razstavljeni še originalni kipi znamenja sv. Florijana (1740 - 1750). Škoda, da umetnine, med katerimi najdemo Modiglianija, Ivano Kobilco, Da Vincija in Klimta, niso opremljene z opisi.
Muzej gasilstva
Prostovoljno gasilsko društvo so v mestu, ki so ga kar štirikrat prizadejali katastrofalni požari, ustanovili leta 1873, ko so pripeljali tudi prvo brizgalno, ki je danes razstavljena v muzeju. Gasilski dom, kjer so dobro opremljeni gasilci (imajo celo vozilo za reševanje v tunelih) nastanjeni še danes, je iz leta 1907. Več kot tisoč zgodovinskih gasilskih eksponatov (uniforme, gasilski aparati, literatura, itd.) je razstavljenih na 250 m2 površine.
