Rogaška Slatina nekoč: Strast, zadovoljstvo, zdravje, ljubezen

Grof Fjodor Iliarionovič je zapustil bojišče rusko-turških vojn leta 1878, po sklenjenem mirovnem sporazumu v Berlinu. V zrelih letih se je pogosto vračal na Krim in ob črnomorski obali, kjer je preživljal poletne dni, sem ga predlani prvikrat videl. Čeprav iskrivih oči in živahnih obraznih potez, svojih poznih petdesetih let le ni mogel prikriti. Spoznala sva se leta 1911, ko sem v letoviškem hotelu v družbi oficirjev in z najetimi deklinami veselo praznoval dvoje: svoj osemintrideseti rojstni dan in slovo od pomorščakov ter sedemletnega služenja v mornarici. Okusna večerja, popito vino, veselje, radost, rahla otožnost in varljivo upanje v novo življenje so begali moje misli, ko sem za sosednjo mizo ujel grofov pogled, ki se mu je za hip utrgal od sogovornikovega. Anatolij Uspenski, približno deset let starejši od mene, učenjak, človek asketskega videza, je očitno z grofom govoril o nečem pomembnem. Oba sta se med pogovorom bolj resno, vzvišeno držala in grof Fjodor Iliarionovič je med pogovorom večkrat odkimal z glavo. Nato je spet, a bolj redko, polglasno, Uspenskemu pritrdil in hkrati z levico elegantno pogladil ročaj fotelja.

Novo prijateljstvo, ki ni nikoli ugasnilo

Najina pogleda sta se ujela večkrat. Nasmeh je spreletel ustnice in njegovi brki so pomenljivo namignili in utonili v prav posebno ironijo, ki oddaljenemu opazovalcu razkrije vsebino pogovora, v katerega se je bil nehote vpletel. Niti njegova niti družba za mojim omizjem nista opazili najine pravkar sklenjene, odkrite in vzajemne naklonjenosti, ki nas v življenju redko doleti. Še istega večera sva v hotelskem foyeru pokadila cigari, spila konjak in rad se nama je pridružil še Anatolij Uspenski.

Grof Fjodor Iliarionovič je bolehal. Rane so mu v preteklosti zadali strah, neprespane noči, bojevniki s Kavkaza …, kasneje še konjak, cigare, lahkoživke, lepotice, nesrečne in srečne ljubezni, zrele ženske, nezmerno uživanje hrane in grenki spomini na dogodke, ki so v posebnih trenutkih nezavedno vreli iz njegove rane mladosti. Telesno je trpel zaradi kroničnega zaprtja, bolezni debelega črevesja, žolča, jeter, dvanajsternika in bog si ga vedi česa še. Naštete tegobe je prijateljem prikrival, meni, neznancu, pa se je tistega večera odprl kot knjiga, ki jo preberemo od prve do zadnje strani brez premora. Bral sem to knjigo brez olepšav. Morda bi jo bil najraje odložil na polico, a je nisem mogel, ker je v meni prebujala radovednost. Zaslutil sem zgodbo, v kateri bom šele v zadnjem odstavku našel najplemenitejšo začimbo, doživetje, ki pride kot nekakšen nauk in pridiga. Sklenili smo, da gremo, trije prijatelji, na daljše potovanje. Razgledan učenjak Anatolij Uspenski je predlagal obisk Dunaja, Semmeringa in zdravilišča Rohitsch (Rogaška Slatina), ki je kar  najbolj primerno za ublažitev, morda celo odpravo zdravstvenih težav, ki mučijo grofa Fjodora Iliarionoviča. Z navdušenjem smo sprejeli predlog, saj nihče od nas teh krajev ne pozna. Grof je moral urediti še nekaj zasebnih stvari, zato je predlagal, da odrinemo prihodnjo pomlad.

Od Dunaja do Rogaške Slatine

Dunaj se nam najprej ni zdel zelo imeniten. A ko smo se leta 1912  namestili v novozgrajeni Hotel Astoria, sem v grofovih očeh videl sijaj, ki je napovedal, da od tod prav kmalu ne bomo odšli. O njegovih zdravstvenih težavah ni bilo več besede. Prijateljstva smo sklepali naglo. V visokih krogih smo bili dostojno sprejeti in dunajska Operna hiša je bila naša glavna postojanka. Tu je grof Fjodor  Iliarionovič delil dragocena darila, brez izjeme: balerinam, pevkam in solistkam. Vrtoglave vsote denarja so prejemali dunajski draguljarji in življenje na Dunaju je počasi začelo izčrpavati grofove finančne zmožnosti. To sem nekoč zaslutil pri večerji, ko je grof mimogrede omenil, da ogrlica, ki jo je bil kupil pri »tistem židovskem fakinu«, ni bila vredna kupnine. A nič zato. Že naslednji teden je grof prejel pismo, v katerem mu je odvetniška pisarna sporočala, da je prejemnik čedne dediščine, ki zajema posestva, zemljišča in visoko mesečno rento.

Bolj zadržano, stoično je grof praznoval veselo novico. Ko sem se s predirljivim pogledom zazrl grofu v obraz, sem hitro ugotovil vzrok. Spet ga mučijo težave s prebavo, čuti napihnjenost. Zapeka je na delu …, lačen je, a si ne upa jesti, ker se boji posledic pri odvajanju blata. Pil bi, a ga je strah, da bo začel krvaveti … Kadil bi, a ve, da mu bo kašelj povzročil bolečino v anusu. Nič ga ni veselilo. Niti šale o tem, kako je sinočnji družbi z dovtipi in biblijskimi metaforami razkril puhloglavega avstrijskega aristokrata, niti dejstvo, da smo skoraj vsi navzoči opazili njegov močan vpliv na soljudi, niti poštenost, s katero je nagovoril omizje.

“V zdravilišče, v Rohitsch (Rogaško Slatino) gremo,” je rekel Anatolij Uspenski. “Duh in telo morata biti krepka in uravnotežena; s prvim ni težav, vedno je pripravljen na dialog in argumente, telo, dragi grof, pa potrebuje nego, se strinjate?”

Odkrite besede so zadele žebljico na glavico. Grof Fjodor Iliarionovič se je otožno nasmehnil in mi z rahlo ukazovalnim glasom rekel: “Boris, preverite, kako je z logistiko v teh krajih, uredite vse potrebno za pot, gremo čim prej, gospodje!”

Aristokratska Rogaška Slatina

Železniške zveze z Dunajem so dobre in v Rogaško Slatino smo prispeli sredi poletja 1913. Osrednji zdraviliški hotel s šestimi visokimi stebri na vhodu in z lepo urejenim parkom  je naznanjal imenitnost tega kraja. Tod in daleč  naokoli nadvse hvalijo tu izvirajočo zdravilno vodo, bogato z minerali, še posebno z magnezijem, ki pomaga zdravljenju grofovih nevšečnosti. Vreme je bilo toplo, krajina okrog zdravilišča pravljična. Začutil sem neko posebno razpoloženje, ki je v meni prebujalo lovsko strast in radovednost odkrivati skrivnosti, ki jih ciljno usmerjenemu človeku zastirata nesproščenost in nestrpnost. Grof Fjodor Iliarionovič je obiskal zdraviliški zdravniški zbor. Sodeč po njegovem nasmejanem obrazu, so zdravniki pustili zelo dober vtis. Povedal je, da so mu, sicer diskretno, odsvetovali piti konjak, namesto francoskega šampanjca so mu predpisali pitje zdravilne vode, namesto cigar gibanje na svežem zraku; ljubezen naj zamenja za različne kopeli in več vrst masaž, namesto obilne svetujejo dietno prehrano …, pa zdravila in za nameček še dve dnevni viziti.

Začudilo naju je, da to grofa ni potrlo.

Anatolij Uspenski je v potrdilo pravilne izbire zdravilišča naglo dodal, da je tod, pred nekaj leti, ekspertizo nahajališča zdravilne vode izvedel glavni geolog iz Karlovih Varov, da so po njegovih načrtih izkopali osrednji vrelec v parku. Da je Rogaška Slatina res vredna grofovega obiska, dokazuje tudi zdraviliški dnevnik, saj so tu bile znamenite osebe, kar kažejo podobe s štirih velikih oljnih del, ki visijo v glavni dvorani zdravilišča, znamenitega avstrijskega slikarja A. Schrotterja: hrvaški ban Zrinjski ob prihodu v Rogaško Slatino leta 1640; avstrijski nadvojvoda Janez ob prihodu v Rogaško Slatino 1836; deželni glavar grof Ferdinand Attems s soprogo in lekarnarjem Suessom leta 1825 in avstrijski cesar Franc Jožef I., ko si leta 1883 ogleduje Rogaško Slatino. Kaj vse je še znal povedati Anatolij Uspenski o tem čudovitem kraju! Pri večerji nama je v branje  ponudil 23. številko zdraviliškega časnika z reportažo z Aninega plesa:

Lovske strasti

Deset dni je Fjodor Iliarionovič zdržal in se ravnal v skladu z zdravniškimi navodili. Grof je cvetel. Bil je šaljiv, zabaven, odličnega vedenja. Tudi sam sem pil zdravilno vodo in se, v blagi obliki, zgledoval po novem načinu življenja. Res je, da sem na sebi opazil bistveno boljše zdravstveno počutje, vendar radikalnih razpoloženjskih sprememb, ki jih je izžareval grof, le nisem zaznal. Le kje je ključ? Kje je čudežni recept?

Zatopljen v te misli sem jo zagledal. V bokih se je rahlo in izzivalno pozibavala, ko je v spremstvu nekaj let starejše dame vstopila v hotelsko obednico. Pri tem je grofa ošvrknila z nagajivim, vendar globokim pogledom. Vzdramil in vznemiril se je. V hipu mi je postalo jasno. Ljubezen je recept, ljubezen je ključ, ljubezen je čudež. Anatolij Uspenski je zapredel kot maček. Nazdravili smo. Grofa Fjodora Iliarionoviča ni bilo na spregled do naslednjega večera. Ines je bila v njegovih prostorih. Ves ta čas.

“Jutri, zarana, gospodje, gremo na lov,” je rekel veselo, “menda je tod polno srnjakov in druge divjadi!” Ironično je nadaljeval: “Čas je, da tudi vidva, gospoda, uplenita trofejo. Odhod bo še pred zajtrkom. Mirno noč vama želim!”

Lovsko opravljena sva zgodaj zjutraj čakala na grofa. Ker ga ni bilo od nikoder, mi je Anatolij Uspenski namignil, naj grem pogledat, kaj je na stvari. Previdno sem pred napol priprtimi vrati za trenutek zastal. Iz spalnice se je zaslišal polglasen moški smeh. Glavo sem pomolil v prostor in zagledal Ines. V na hitro navlečenih nogavicah je stala pred ogledalom in vadila svoj zapeljiv pogled, ki ubija in razvnema fantazijo moškim.

“Boris, kje je Anatolij? Semkaj, brž, oba!” je zarohnel grof in nadaljeval:« En duh, eno telo … To smo mi … Ines, povabi gospoda, naj vstopita!«

Lov smo odložili za nedoločen čas. Srnjaki so tega dne veselo poskakovali okoli svojih družic, mi pa smo ugotovili, da je Rohitschocrene (rogaški vrelec) v nas prebudil veliko strast in zadovoljstvo.

No ja, tudi zdravje in ljubezen …

Anin ples nas vedno znova spomni, da je sezona na vrhuncu. Tako je bilo tudi letos. Če so za druge naše plese značilne enostavne toalete in dovolj prostora na plesišču, je Anin ples nekaj povsem drugega. Živahno dogajanje, toalete vseh barv in oblik, pričeske, nakit posut z briljanti, dragim kamenjem in biseri, šopki iz bogatih slatinskih in tržaških rastlinjakov - vse to se razkazuje našim očem. Najrazličnejše narode zastopajo v velikem številu njihove lepe žene in dekleta, med katerimi je veliko udeleženk tekmovanja v lepoti, eleganci in gracioznosti. Zmagovalko je težko določiti. Bo zmagala Italijanka s temnimi rjavo črnimi očmi in kito, segajočo skoraj do tal, živahna Madžarka, temna Hrvatica ali Srbkinja? Ne vemo! Vse imajo svoje odlike in čare. Naše sosedstvo je bilo na splošno slabše zastopano. Od odličnih zdraviliških gostov so bili prisotni: topniški general gospod baron von Philippovics, general gospod baron Waldstätten s soprogo, njegova ekscelenca knezoškof gospod Strossmayer, general gospod baron Ritter s soprogo, njena ekscelenca baronica Schwarz-Senborn s sinom, grofica Wrbna, grof d'Orsay, grof Pálffy s soprogo, grof Orsini-Rosenberg, baron in baronica Vraniczany, dvorni svetnik Lipold, profesor Rindovsky iz Rusije, baron Hellenbach mlajši ter vitez von Bruckner s soprogo. Vzdušje je bilo prisrčno in prepričani smo, da se bodo vsi udeleženci slovesnosti z zadovoljstvom spominjali.

(Prispevki iz zgodovine: doc. dr. Dušan Mlacović)