Morda iz Norme Jeane Mortensen (krščene Norma Jeane Baker) nikoli ne bi nastala Marilyn Monroe, če ne bi bila vnukinja in hčera žensk, katerih življenje je, z izjemo njihove neverjetne privlačnosti, posebne miline, ki so jo odražale njune oči, zaznamovalo predvsem duševno neravnovesje ter izredna občutljivost, ki se je v trenutkih tesnobe izražala skozi izbruhe jeze ali otroško nedolžnost.
Marilyn je lahko nastala, ker je bila Norma Jeane
Norma Jeane od svojega rojstva, 1.junija 1926, do trenutka, ko je postala Marilyn Monroe, v glavnem ni bila deležna topline družinskega okolja. Zanjo so skrbeli tujci, kar ne pomeni, da v njenem otroštvu ni bilo ljubezni. Bila je kot nedolžen mucek, katerega se vedno nekdo usmili. Odsotnost občutka pripadnosti, zavedanja korenin, stalnega in varnega okolja je najbolj zaznamovala njeno življenje. Njena vez z lastno identiteto je bila vedno izredno tanka. Krhkost njenega otroštva, ranljivost nje same, se je najbolj odrazila pri devetih letih z njenim prihodom v sirotišnico za dve leti. Norma Jeane se je naučila, da ne more nikomur zares zaupati. Občutek nagonskega nezaupanja do vseh ljudi je ohranila do smrti.
Morda je še najmanj zaupala materi, s katero nikoli ni imela toplega, iskrenega odnosa, temveč občutek zagrenjenosti, razočaranja in težo bremena preteklosti, ki jo je želela pozabiti. Del Norme Jeane, ki jo je Marilyn zavestno želela izbrisati z Marilyn. V bistvu se ni sprijaznila z materino tragedijo, kar se je v njej odrazilo kot nenehen strah pred smrtjo in duševno boleznijo. Oče, ki nikoli ni bil prisoten v njenem življenju, je vplival na vlogo moških v njem. Zavrnil je njen edini poskus, da bi se videla. Trenutek se je čez leta ponovil. Marilyn je odigrala vlogo v celoti enako, kot pred leti njen oče. Njene besede o lastni neizprosnosti so odražale globino bolečine njegove zavrnitve, ko ga je poiskala sama.
Norma Jeane je imela kot dekletce neverjetno intuicijo, občutek za ljudi in njihov odnos do nje. Zaznala je najmanjše razlike, ki so jih pokazali ljudje v odnosu do nje in drugih otrok. Bila je bister, izredno živ otrok s prekipevajočo energijo, ki jo je podedovala po svoji materi. Občutka krivde dejansko ni poznala in kazni ni sprejemala. Znala je ustvariti videz nedolžnosti kakor, da ne vidi v ničemer nič slabega. Ta osebnostna lastnost je bila ena najbolj bistvenih za Marilyn kot igralko.
Tisto, kar kot Norma Jeane ni občutila, je želela za Marilyn. Določeno smotrnost v življenju in cilje. Začetek Marilyn Monroe je pomenil konec Norme Jeane. Z novim imenom je opustila nepomembno življenje Norme Jeane. V novem življenju se je v celoti poistovetila s svojo novo podobo, novim jazom in vlogo igralke. Vsaj želela je tako. Začela je graditi svojo osebnost in kariero igralke. Njene besede so bile: »First, I’m trying to prove to myself that I’m a person. Then maybe I’ll convince myself that I’m an actress.«
Vsi aduti Norme Jeane za Marilyn Monroe
Norma Jeane je s svojim videzom mlade ženske pri dvanajstih letih odkrila moč lastne »ženskosti«.Obraz Norme Jeane ni bil obraz lepotice, čeprav ga je kasneje z odstranitvijo majhne štrline na koncu nosu, namestitvijo hrustanca v čeljust in popravkom štrlečih sekalcev, polepšala.
Njen smeh je bil vreščeč, glas šibek, a čuten in topel. V začetku se je trudila, da bi izpopolnila svojo lepoto in skrbela za vtis, ki ga je naredila na druge. Prva sprememba so bile lasje. Iz rjavih, od trajne uničenih, pretirano kodrastih las, je postala svetlolaska z valovitimi lasmi. A ni obraz Norme Jeane tisti, ki je naredil Marilyn Monroe.
V sebi je imela nagonsko sposobnost za razvnemanje moških s svojo postavo, izzivalno pozibavajočo hojo in tesno obleko. Vse to je zavila v paket otroške nedolžnosti. Ni šlo za izzivanje, ampak za globoko potrebo po občudovanju in ljubezni. Postala je središče pozornosti, kar je bil zanjo odraz ljubezni drugih. Njena čutnost je z leti naraščala. Njeno telo je bilo prva leta čudovito. Kasneje se je večkrat preveč zredila, a je izgubila občutek in sebe še vedno videla enako zapeljivo kot v mlajših letih. Fotografinja Eva Arnold je dejala, da je bila njena slepota glede njene telesne spremembe, skoraj tragična. Vedno je bila bolj privlačna na fotografiji kot v resnici.
Spodnjega perila v glavnem ni nosila, saj jo je utesnjevalo. Čeprav je v tistih prvih letih nosila tesne obleke, ji niso pomenile nič več kot sredstvo za dosego pozornosti. Kasneje kot zvezda je najraje nosila ohlapne hlače, pulover in ruto, bila večkrat nepočesana in ni uporabljala ličil. Na ulici je bila navadna ženska.
Šola jo v mladih letih ni zanimala. Nezadostno znanje je bilo kasneje vir tesnobe. Marilyn je bila bistra, a zaradi pomanjkanja znanja dolgo ni zaupala vase (pripombe je oblikovala kot vprašanja). Njene besede so bile včasih v celoti neumestne in izgovorjava brezupna (že od otroštva je imela čisto svojstven način izražanja). Pomanjkanje izobrazbe in logičnega mišljenja, čisto posebno izražanje in pogosto jecljanje je značilno opredelilo njeno kariero.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=PluRW3_FEt0[/youtube]
Marilyn nikoli ni bila neumna blondinka iz filmov v prvih letih njene kariere. Večina ljudi je bila presenečena nad njeno poroko z dramatikom, intelektualcem Arthurjem Millerjem. Neskladje v inteligenci bi naj bilo preveč očitno, a dejansko ni bilo bistvenih razlik v njuni naravni inteligenci, ampak samo v znanju. Čeprav je bila Marilyn leta 1950 prepričana, da je intelektualec (ni se trudil, da bi jo prepričal o nasprotnem), je kasneje, ko sta začela razmerje, vedela, da sta enakovredna partnerja.
Pot od nepriznane Marilyn Monroe do zvezde
Pot do uspeha je trajala štiri leta. Marilyn je gradila na prepričanosti, da je sposobnost čutenja, intuicija, pomembnejša od razuma. Svojo kariero je gradila sama in črpala moč iz neizmernega vira svoje energije. Nekateri so ji očitali stremuštvo in zlorabo ljudi za dosego svojih ciljev. Dejstvo je, da je v večini ljudi, ki so ji pomagali v življenju, vzbudila otožni občutek odvisnosti od drugih, potrebe po varstvu. Zunanja slika nedolžnosti in spodobnosti je bila zavesa za njeno notranjo šibkost in negotovost. Marilyn v resnici ni prenesla pokroviteljstva.
Pri prvem poziranju za revijo York fotografu Davidu Conoverju je bila neverjetno naravna. Oko fotografskega aparata je bilo oko moškega, ki ga zapeljuje s svojim nedolžnim nasmehom in svojo prikrito žensko čutnostjo. Dejansko se je ljubila s kamero. Kadarkoli je delala kot fotomodel, je bilo tako. Tudi njeno prvo poziranje pri družbi A Twentieth Century-Fox Pictures je bilo takšno. Enostavno je navdušila s svojo neprisiljenostjo. Že takrat je pokazala svojo značilno gesto iz filmov, ko se ugrizne v spodnjo ustnico in prikrije z dlanjo usta, kadar ji je nerodno.
Pri poziranju je prišla v ospredje samo njena zunanja samozavest. Pri filmu so prišle v ospredje druge stvari, kjer ni bila prepričana vase, kot sta znanje, sposobnost zbranosti in koncentracije, ipd.. Njena nezadostna samozavest je v njej vzbujala občutek tesnobe, živčnost in umik vase. Pred filmsko kamero se enostavno ni sprostila. Težko se je zbrala, njena igra je bila slaba. Če je znala besedilo in se je lahko sprostila, je uresničila svojo osebnost pred kamero in intuitivno izrazila čustva.
Filmski producenti, režiserji in studii so v njej videli predvsem fantastično telo in nedolžnost. Samo ena izmed neumnih blondink. Septembra 1947 je bila prvič odpuščena s strani družbe A Twentieth Century-Fox Pictures. Občutek nezaželenosti je vzpodbudil še večjo odločenost, da bo uspela. Kmalu je znova sklenila pogodbo z isto družbo, a se z njo zavezala za slabo plačilo tudi v letih, ko je že bila zvezda. O Hollywoodu ni imela dobrega mnenja. Več povedo njene besede : »Hollywood is a place where they’ll pay you a thousand dollars for a kiss and fifty cents for your soul.«
V začetku so bili za njene filme značilni slabi, zastareli scenariji. Njene vloge bedastih plavolask niso pripomogle k njeni karieri, saj je nihče ni jemal resno kot igralko. Do nje so se vedli nespoštljivo. Čeprav je bila jezna in ni bila zadovoljna s svojim položajem, tega na zunaj ni pokazala. Zavedala se je situacije, saj je bila sebi vedno najstrožji kritik. Prvič so opazili Marilyn in njeno značilno hojo, ko se pozibava z zadnjico levo in desno, v filmu Love Happy (Ljubi srečno), kjer je igrala s Groucho Marxom. Leta 1950 je odigrala dve izredno dobri vlogi v filmih The Asphalt Jungle (Asfaltna džungla) in All About Eve (Vse o Evi). Vseeno nista presekali nadaljevanja vlog neumnih plavolask. V filmu Monkey Business (Opičje zadeve) iz leta 1952, kjer je igrala s Caryjem Grantom in Gingers Rogers, se je prvič pokazala kot odlična igralka komičnih vlog.
Tega leta se je Hollywood končno odločil, da jo uvrsti med zvezde. Občinstvo jo je sprejelo kot zvezdo že prej. Bila je naslednica Jean Harlow. Nekoliko nižji glas, poosebljena čutnost, izražena skozi izzivalno, a ne prostaško hojo, ki odraža prostodušnost in nedolžnost. Odprta usta z vlažnimi ustnicami to samo potrjujejo. Sama Marilyn je s svojo duhovitostjo večkrat poudarila svojo čutnost, ker so ljudje od nje to pričakovali. Njeni so odgovori : »It’s not true I had nothing on, I had the radio on. Sex is a part of nature. I go along with nature. What do I wear in bed? Why, Chanel No. 5, of course.«
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=IWk62WlpT1c[/youtube]
Vloga zvezde je na Mariliyn vplivala negativno, saj je iz nasprotovanja črpala svojo neizmerno energijo. Zavrnitev je v njej povzročila odpor v smislu dosege cilja. Nasprotja so bila gonilo njene moči že od otroštva. Če je bila potisnjena ob zid, se je borila, črpala moč iz vloge žrtve zaradi krivic v mladosti in vzpodbujala svoj temperament. Dejanski začetek njene krize je bil v tem, da ni bilo potrebe po borbi. Cilj je dosegla.
Mariliyn – zvezda
Prvi film »zvezde« je bila kriminalka Niagara. Sledili so eni njenih najboljših filmov pri A Twentieth Century-Fox Pictures: Gentlemen Prefer Blondes (Moški imajo raje plavolaske), kjer se je čudovito ujela s Jane Russell; How To Marry a Millionaire (Kako poročiti milijonarja), kjer je igrala z Betty Grable in Lauren Bacall; The Seven Year Itch (Sedem let skomin). Vsi trije filmi so zadovoljili občinstvo, a Marilyn z njimi ni bila zadovoljna. Izjema je Bus Stop (Avtobusna postaja), kjer je bila enkratna v vlogi Cherie, kar so ji priznali tako kritiki kot studii. Končno se je izkazala kot igralka. Morda je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da je bil to njen prvi film, ko je bila dejansko svobodna, saj je že ustanovila lastno družbo, in hkrati dosegla sporazum z družbo A Twentieth Century-Fox Pictures.
Z njenimi uspehi je v njej naraščal odpor proti še vedno nespoštljivemu vedenju do nje same. Čeprav so jo razvajali, priznavali status zvezde, ki nosi denar, je bil njen zaslužek v primerjavi z Elizabeth Taylor »mizeren«. Tudi obravnavali so jo popolnoma drugače. Septembra 1953 je spoznala fotografa Miltona Greena, kar je vodilo v nastanek njene družbe Marilyn Monroe Productions in njeno prvo večjo konfrontacijo z družbo A Twentieth Century-Fox Pictures, kjer je izšla kot zmagovalka. Čeprav je imela večinski lastniški delež, dejansko v njej ni imela prave pravice odločanja. Decembra 1954 se je preselila v New York.
Postala je samozavestnejša, črpala je iz svoje nesporne intuicije, da opazi človeške slabosti in naučila se je obvladovati samo sebe. Ni več dajala vtisa negotovosti in neodločenosti. Njeno kariero so usmerjali Strasberg, Milton in Miller. Rezultat tega so filmi The Prince and The Showgirl (Princ in plesalka), ki ga je snemala v Londonu z Laurencom Olivierjem, in kasneje The Misfits (Čudaki), po scenariju Millerja, kjer je v Roslyn združil ogromno njenih lastnih značajskih potez in je v njej dobila Marilyn najbolj neobičajno vlogo v svojem življenju, saj je Roslyn dejansko Marilyn.
Vmes je bil film, ki je nekako njena največja uspešnica, Some Like It Hot (Nekateri so za vroče), komedija s Jackom Lemmonom in Tonyjem Curtisom v vlogi dveh moških glasbenikov, preoblečenih v ženski. Snemali so ga leta 1958 v Hollywoodu v režiji Billya Wilderja. Morda je najbolj zanimiv njen dvom, ki ga je ob branju scenarija izrazila svojemu učitelju Strasbergu, saj ni vedela, kako se naj spoprime z vlogo ženske, ki ima dve prijateljici. Odraža resničnost Marilyn same. Nikoli ni imela nobene prijateljice, a vedno občudovanje množice moških.
Eden najbolj zgrešenih poskusov je bila združitev Marilyn in Yves Montanda v filmu Let’s Make Love (Ljubiva se). Oba sta izžarevala čisto seksualnost, pri njej prežeto z nedolžnostjo, pri njem s cinizmom. Film je brezupno izumetničen in v celoti neprepričljiv. Pomembnejša igra se je odvijala za kamero, saj se je Marilyn zaljubila v Yvesa. Vse, kar je sledilo, ni bilo vredno nikogar, še najmanj njunih partnerjev, Arthurja Millerja in Simone Signoret.
Poleti 1960 so v Nevadi pričeli s snemanjem filma The Misfits v režiji Johna Hustona, kjer sta igrala še Clark Gable in Montgomery Clift. Konec snemanja v novembru je pomenil tudi smrt Gabla in zadnji film tako Gabla kot Marilyn. Snemanje filma je bilo dejansko prilagajanje glavni igralki in neverjetna strpnost vseh do nje same. Marilyn je bila v tem času ujetnik tolikšne količine izredno močnih tablet, da dejansko ni več normalno delovala.
Zadnji film, zaradi katerega se je vrnila v Hollywood (Something’s Got to Give ali Nekaj je potrebno dati), ni bil nikoli dokončan. Bil je vzrok njenega zadnjega spora z družbo A Twentieth Century-Fox Pictures. Odpustili so jo v začetku junija 1962 zaradi zamud, neprofesionalnega odnosa in odhoda v New York tistega maja 1962, ko je v Madison Square Garden tako čutno zapela za rojstni dan predsednika J.F.Kennedyja Happy Birthday To You.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=k4SLSlSmW74[/youtube]
Seveda je zamujala na oder in ko je končno prišla jo je napovedovalec napovedal z : »Late Marilyn Monroe«. V teh besedah je več usodnosti, kot bi je lahko bilo, če ne bi v začetku avgusta umrla. Na določen način je Marilyn sama izzvala spor, saj se je na snemanju v prizoru na bazenu brez dogovora z režiserjem slekla do golega in zaplavala v vodi. Bile so prve fotografije v celoti gole Marilyn (pomeni, da niso bile samo nakazane dojke, ampak vidne bradavice in njen Venerin griček). Fotografi, Laurence Schiller, Jimmy Mitchell in William Reed Woodfiled, so imeli preprosto »srečen dan«.
Kakšna igralka je bila Marilyn?
Določeni ljudje so ji priznavali samo status neumne blondinke, seks simbola; drugim je predstavljala popolnost. Resnica je bila nekje v sredini. Vsi, ki so zahtevali, da v vlogi uveljavi svojo spolno privlačnost, so bili presenečeni, saj je zahteva v Marilyn vzbudila tesnobo in negotovost. Dejansko ni bila prepričana vase v tem smislu. Hkrati jo je ta zahteva ločevalo od nje same kot karakterne igralke, kar je želela biti. Bila je naivna, a duhovita in domiselna. V okoliščinah, ko sta jo mučila strah in tesnoba, je v celoti otrpnila in njena duhovitost je izginila. A na osnovi lastne intuicije in naravne inteligence je bila sposobna, da se vživi v vsako vlogo.
Verjela je, da se človek lahko na vlogo zavestno pripravi (razum), a učinki so rezultat podzavesti (intuicija, čustva). Marilyn je z intuicijo dojela utemeljenost določenega značaja. Če je bila njena lastna usmeritev napačna, je prizadevanje drugih ni moglo popravit. Preko sebe enostavno ni znala iti. Njena igra se je porajala iz lastnih življenjskih občutij, kar je pomenilo predvsem zlorabo lastne prirojene občutljivosti. Nedvomno je to spodkopalo njeno čustveno življenje in povzročilo posledično telesno neravnotežje. Lee Strasberg je v njej začutil prirojeno občutljivost in jo želel uveljaviti. Zanj je bila Marilyn izredno občutljiva, čutno dovzetna. Njena največja slabost je bilo pomanjkanje zbranosti.
Njegova usmeritev je bila, da mora črpati v igri iz lastnega čustvenega doživljanja, kar je pomenilo vrnitev k Normi Jeane. Osebnost, ki jo je z veliko truda nekaj let sestavljala, je začela tako razpadati. V začetku, ko je gradila svojo kariero, je ni zanimalo življenje izven filma. Tudi moški ne. Takrat, ko je dosegla uspeh, je ugotovila, da uspeh sam zase ne zadostuje. Kar je nedvomno pomenilo začetek »razpadanja« tistega, kar je gradila. Osnovne strukture svoje osebnosti kot igralke. Bila je igralka, a v prvi vrsti ženska. Začela je iskati žensko v Marilyn, kar je pomenilo, da je stopila v ospredje Norma Jeane.
Dokler je gradila svojo osebnost in jo omejila na svojo kariero igralke, je bila uspešna in odločena, ker je bilo to delo. Ko se je srečala sama s sabo kot človek in ženska, se je sesula sama vase. Vsi notranji boji, med strahom, negotovostjo in bojaznijo znotraj in veselostjo, duhovitostjo in temperamentom na zunaj, so povzročili, da je že od 1952 potrebovala pomoč za vzpostavitev duševnega ravnovesja. Ni zaupala lastni presoji, bala se je vsake vezanosti, ki bi jo lahko ogrožala. Hkrati je bila preveč občutljiva, preveč naravna, da bi se lahko počutila dobro v tako zlaganem svetu kot je Hollywood.
Vedno se je spreminjala in bila pripravljena na spreminjanje same sebe in rast sebe kot igralke. Obiskovala je tečaje za urjenje glasu, za mimiko kretenj in nešteto igralskih šol (1951 Mihaela Chehova, 1956 Leeja Strasberga). Skozi njeno kariero so bile z njo njene učiteljice (najprej Nataša Lytess, kasneje Paula Strasberg).
Njeno legendarno zamujanje je bilo do leta 1958 posledica lastne negotovosti zaradi filmov in prizorov v njih, kasneje odvisnosti od tablet in stalnega jemanja pomirjeval in uspaval proti kronični nespečnosti. Njeno duhovitost glede svojega pregovornega zamujanja odražajo tudi besede: »I’ve been on a calendar, but I’ve never been on time.«
Marilyn kot ženska
Odsotnost odnosa z očetom je v njenem iskanju moškega združilo v eni osebi skoraj nerealna pričakovanja. Moški bi naj nadomeščal njenega očeta, pomirjal njene izbruhe jeze in živčnosti, in bil ljubimec oziroma zadovoljil njene spolne potrebe. Poročena je bila trikrat.
Jim Dougherty, poroka pri rosnih šestnajstih letih, vzpodbujena s strani drugih, je pomenila varnost, ki jo je pogrešala. Nedvomno je okrepila njeno samozavest in v njeno življenje prinesla moškega, ki je bil njen ljubimec ter ji dajal varnost. Teža enoličnosti, ki jo je v določenem trenutku pripeljal do prvega poskusa samomora, je bila prevelika in ločitev leta 1946 preko odvetnika logična posledica. Norma Jeane je odkrivala bodočo Marilyn in Jim enostavno ni bil del te zgodbe.
Joe DiMaggio, svetovno znan igralec baseballa, je bil tako zelo drugačen od drugih. Takoj ji je bil všeč. Njegov nekoliko staromoden, dostojanstven videz, jo je prevaral v oceni, da bo iz njega naredila zapečkarja, ki bo opustil navade samskega življenja. Prevzel je vlogo intimnega prijatelja in varuha pred hollywoodskimi izkoriščevalci. Januarja 1954 sta se poročila in odpotovala na Japonsko, kjer je Marilyn obiskala tudi ameriške čete v Koreji. Poročno potovanje je bilo začetek in hkrati konec skupnega idiličnega življenja. V bistvu nista imela skupnih ciljev, čeprav sta imela marsikaj skupnega. Bila sta tujca in njuno življenje preveč različno, da bi ga lahko uspešno združila. Najbolj se je zavedal svoje ljubezni do nje ob ločitvi po snemanju filma Sedem let skomin konec 1954. Kasneje ji je večkrat pomagal in ostal njen prijatelj do njene smrti.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=JR0vlqarFD4[/youtube]
Arthur Miller, s katerim sta se spoznala že leta 1950, je postal njen ljubimec po ločitvi od DiMaggia in selitvi v New York. Poročila sta se leta 1956 in Marilyn je prevzela židovsko vero. Bil je odločen, da bo postal njen glavni zaveznik v svetu, ki je na Marilyn gledal z dvomom. Dejansko je njuno skupno obdobje pomenilo najbolj neplodno obdobje v njegovem življenju, saj je uporabil vso energijo za Marilyn, ki mu je očitala nenehno vmešavanje v njeno delo in kariero. Na koncu je bil njun odnos splet njenih očitkov in obtožb v smislu njegove nepristopnosti, hladnosti in vzbujanja občutka, kakor da je ni.
Takšno obnašanje je bilo značilno za Marilyn. Millerju je očitala celo vrsto prevar, ki bi jih naj naredil. V času njunega zakona je bil pogosto tisti, ki je kontroliral njeno doziranje s tabletami in jo več kot enkrat rešil gotove smrti. Ločila sta se po snemanju filma The Misfits novembra 1960. Njegov odhod iz njenega življenja je pomenil izgubo podpore in vsega, kar je bilo spodobno v njenem življenju. Njena odmaknjenost od življenja se je samo še poglabljala.
Marilyn si je nedvomno želela otroka. Noseča je bila verjetno trikrat. Dvakrat z Arthurjem Millerjem. Prvič leta 1957, ko sta se z Millerjem po snemanju filma Princ in plesalka, umaknila na Long Island (nosečnost izven maternice). Drugič jeseni 1958, ko so snemali film Nekateri so za vroče, a je v tretjem mesecu splavila. Najbolj nizkotno je toliko let po njeni smrti pričevanje Tonyja Curtisa, da je nosila njegovega otroka. Leta 1959 se je podvrgla operaciji, ki ji bi omogočila roditi otroka. A je bila zima 1959-1960 zadnja, ko sta imela z Millerjem še odnos, ki bi ga lahko označili kot partnerski.
Kasneje naj bi zanosila še enkrat, domnevno s J.F.Kennedyjem, s katerim bi naj imela razmerje v zadnjem letu in pol pred svojo smrtjo. Tokrat bi naj načrtno splavila. Resničnost tako razmerja kot zanositve sta zavita v skrivnost še danes in nespornih dokazov o tem ni, čeprav je zelo malo verjetno, da s predsednikom ZDA nista imela razmerja. Nedvomno je razmerje poglobilo njeno tesnobo, čeprav jo je začasno razbremenilo občutka, da ni nikomur potrebna.
Reka brez povratka
Marilyn je zapisala svoj konec sama z zlorabo tablet in v zadnjih letih življenja mamil. V začetku jih je potrebovala zaradi tesnobe in pretirane živčnosti, nato nespečnosti, kasneje depresije, ker je bila pozaba edina rešitev. A čeprav je bil to svet brez bolečin, fizičnih in psihičnih, svet pozabe ni imel prave vsebine. Vmesni poskusi, da bi se rešila odvisnosti, so bili samo poskusi v zasebnih bolnišnicah, kjer je ravnanje s sabo določala sama. Samo enkrat je bila na kliniki za duševne bolezni, a jo je samo dejstvo, da je na mestu, kjer sta bili njena mati in babica tolikokrat, navdalo s takšno histerijo, da jo je Joe DiMaggio rešil iz bolnice po njenem posredovanju. Njena selitev v Los Angeles s številnimi zasebnimi ordinacijami in lekarnami februarja 1962 je bila »pikica na i«. Tablete so postale lahko dosegljivo blago. Alkohol in izredno slab odnos do zdrave prehrane ji prav tako niso koristili.
Njena smrt, 05.avgusta 1962, je samo normalni tok dogodkov, ki so se začeli odvijati že slabo desetletje prej. Čeprav je z njo povezano ogromno skrivnosti, raznih teorij zarot, domnevnega samomora in podobnih zgodb, je verjetno bila samo napaka. Napaka, ki je čakala, da se zgodi, a je bila tolikokrat prej preprečena s strani drugih ljudi. Njena ujetost v odvisnost od pomirjeval, uspaval, droge, vedno močnejših učinkov in vedno večje količine, ni imela dejanske rešitve. Njene korenine so bile pregloboko v Normi Jeane, ki ji Marilyn nikoli ni mogla dejansko pobegniti. Pa saj ne more nihče med nami, kajne? Če se ne moremo soočiti sami s sabo in potrebujemo pomoč, gre za navidezno soočenje. Dejansko smo ujetniki vse življenje. In nič drugačna ni bila Marilyn.
Je konec?
Najboljši scenarij vseh njenih filmov je prav gotovo njeno življenje. Scenarij, ki ga je začela pisati Marilyn tistega dne, ko je odkrila moč svoje čutnosti. A v njej ni bilo odgovora na to, kar je iskala. Večno hrepenenje po ljubezni, varnosti in stabilnosti, je ostalo. Za čutnostjo ženske se je namreč skrivala negotovost otroka. Potrebovala je njeno občinstvo, ki je nikoli ni pustilo na cedilu, ko jih je enkrat pridobila. Njene besede izražajo bolečino zavedanja tega :«I knew I belonged to the public and to the world, not because I was talented or even beautiful, but because I had never belonged to anything or anyone else.«
Nekje na sredini je izgubila in tok življenja jo je odnesel, kamor sama verjetno ni želela. Kot drevo brez pravih korenin, ki se upira vetru, a ga vsak vihar zamaje v njegove temelje tako zelo, da ga nekega dne droben piš vetra zlomi.
Zato tudi to ni zgodba o njenih filmih, ampak zgodba o Marilyn. Ena in edina. Legenda za večnost. Zgodba, ki ji ni videti konca …
