Nazarje: Grad Vrbovec

Grad Vrbovec ali Altenburg, kakor se je glasilo eno izmed njegovih nemških imen, na sotočju Drete in Savinje ima za sabo burno zgodovino, ki mu je bila včasih bolj, drugič manj naklonjena. Nekateri predvidevajo, da so pod oglejskim patriarhatom prvotno grajsko stavbo, ki je stala na strmi in umetno izklesani skali, zgradili že v 12. stoletju. Od tega bisera, ki je prvič omenjen v listini iz davnega leta 1248, je ostala samo še strma, t. i. Hudičeva skala, zavarovana z obzidjem.

Od Celjskih grofov do protireformističnega škofa Hrena

V Vrbovcu, ki naj bi ime dobil po številnih vrbah, ki so rasle v bližini, se je skozi stoletja zamenjalo veliko lastnikov. Med njimi so se znašli tudi imenitneži, kot so Celjski grofje, ki so graščino v last dobili leta 1367, ko je Kolon Vuzeniški, eden od Vrbovških grofov, zabredel v globoke finančne težave. Kasneje je vrbovška posest skupaj z gradom pripadla Habsburžanom. Zadnji celjski grof, ki je bil leta 1456 ubit, ni imel moških potomcev, ki bi lahko nadaljevali njihovo rodbino in vzdrževali Vrbovec. Habsburžani so v svoje roke dobili dobro utrjen grad, ki so ga njihovi predhodniki obdali z močnim obzidjem in vodnimi jarki, in ga v obliki deželnoknežjega fevda dajali v upravljanje mnogim plemiškim družinam.

Zadnji tak plemič je bil Boltežar Wagen, ki je leta 1615 graščino prodal znanemu protireformistu, ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu. Nakup gradu s strani cerkvenih dostojanstvenikov je bil verjetno pomembna strateška poteza, saj so tako lažje izganjali protestantsko vero, ki se je v Zgornji Savinjski dolini kar hitro širila. Vrbovška gosposka je bila namreč zelo naklonjena novi veri, ki so jo širili zagovorniki Martina Luthra in njegovih 95 tez. V Vrbovcu je deloval tudi priljubljeni protestantski duhovnik, ki je širil svojo vero in reformacijo.

Z Vrbovca nad protestante

Ljubljanski škof Tomaž Hren je z vso zavzetostjo vodil protireformacijo in si prizadeval za izgon te »krive« vere. Ko je zagospodoval na gradu, je luteranske duhovnike izgnal. Dve leti kasneje, leta 1617, je Hren v gradu uredil kapelico, ki je kmalu zgorela zaradi udara strele. Vendar Hren tega požara, sodeč po njegovih nadaljnjih ukrepih, ni dojemal kot božje kazni in je nadaljeval s protireformacijo. Na sosednjem hribu Gradišču, tam, kjer danes stoji frančiškanski samostan, je dal zgraditi loretsko kapelo.

O tem, da so v času, ko je bil Vrbovec v lasti škofije, podrli prvotno graščino na skali, priča primerjava grafike Georga Vischerja iz leta 1681 in slike iz leta 1864, na kateri ni več graščine na Hudičevi skali.

V 20. stoletju, natančneje pred prvo svetovno vojno, je bil v Vrbovcu del škofijske uprave veleposestva. Med vojno je bil grad skupaj z okoliškimi kraji zatočišče za približno 2000 beguncev, ki so v te kraje pribežali iz Primorske, predvsem iz Mirna. V grajskem poslopju so imeli sedež uprave mirnski čevljarji, ki so bili že pred vojno znani po svojih spretnostih. Begunci so močno razgibali tudi nazarsko kulturno in politično življenje. Poleg vodenja kulturnega, telovadnega in političnega društva so zelo dobro sodelovali tudi z domačini in pomagali pri pripravi različnih javnih prireditev.

Nemci so cerkvico želeli zamenjati s protiletalskimi topovi

Po prvi svetovni vojni, leta 1920, je takratni ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič grad Vrbovec najprej preimenoval v Marijin grad in na kraju, kjer je stal prvotni grad, dal zgraditi manjšo cerkvico. Vendar ko so leta 1942 v te kraje z vojno prišli Nemci, so cerkvico porušili, ker so na njenem mestu želeli postaviti protiletalske topove. Svetnike in drugo opremo iz cerkve pa so morali Nazarčani odnesti v takrat že prazen frančiškanski samostan na Gradišču. Nemci so v Vrbovcu nastanili močno nemško policijsko posadko, škofijsko posest skupaj z Vrbovcem pa podržavili.

Leta 1944, ko se je Zgornja Savinjska dolina osvobajala izpod okupatorskega jarma, so partizani grad Vrbovec požgali, ker niso želeli, da bi ga Nemci ob morebitni vrnitvi dobili v dobrem stanju, kar bi jim pomenilo odlično točko za oporišče. Škodo, ki so jo gradu prizadejali osvoboditelji, so po letu 1945 sanirali le delno. Kasneje, v 70. letih 20. stoletja, je veliko obnovo gradu izvedla gozdna uprava. V 80. in 90. letih pa je bil grad popolnoma prenovljen pod vodstvom Gozdnega gospodarstva Nazarje in še nekaterih drugih strokovnjakov.

Grajski prostori imajo zdaj različne lastnike, med katerimi so tudi Občina Nazarje, ki ima v gradu lepo urejeno poročno dvorano, uredništvo Savinjskih novic ter Zavod za gozdove in Gozdno gospodarstvo Nazarje, ki ima najpomembnejšo vlogo pri ureditvi Muzeja Vrbovec oz. Muzeja gozdarstva in lesarstva.

Od grajske pojedine do muzeja gozdarstva in lesarstva

V Vrbovcu sem bila prvič pred nekaj leti, na poroki. Takrat sem poleg poročne dvorane videla tudi Gostišče Grad Vrbovec, kjer poleg običajnih gostinskih storitev ponujajo tudi posebne grajske večerje, s katerimi goste popeljejo nazaj v srednji vek. Tokrat sem v Vrbovcu, ki ga je ravno pobelil sneg, odkrila nekaj novega in zelo zanimivega – Muzej Vrbovec, muzej gozdarstva in lesarstva. Že v prvih sobah sva preizkusila znanje in ugibala, katerim drevesom pripadajo posamezni listi oz. iglice in plodovi. Skozi zelo lepo urejen muzej naju je popeljala gospa Barbara Šoster Rutar in nama razložila, kakšno je bilo življenje domačinov. Velik del njihovega vsakdanjika je že od 15. stoletja sestavljalo delo z lesom. Zgornjesavinjčani so bili namreč zelo odvisni od gozdov, saj zemlja na njihovih poljih ni bila dovolj rodovitna, da bi se preživeli samo s kmetovanjem. Zato so izkoristili gozdove in kleni možje so s sečnjo vse leto skrbeli za družine. Gozdni delavci ali olcerji so sečnjo začeli jeseni, v više ležečih gozdovih pa že poleti. Le tako so imeli dovolj časa, da so les obdelali na štirimetrske trame (platenice) in ga nato pozimi spravili v dolino, od koder so ga s pomočjo vodnih tokov Savinje in Drete, ki sta spomladi s taljenjem snega narasli, splavili do kupca iz Srbije ali celo iz dežel ob Črnem morju.

Z olcerji ni bilo zafrkancije

Les so iz gozdov spravljali s pomočjo zemeljskih drč, za kar so izkoristili različne zemeljske jarke in vdolbine, ali pa so zgradili lesene riže: “riže po luft” in posebne vodne riže, pri katerih so si pomagali tudi z vodnim tokom. Lesene riže so olcerjem krajšale pot v dolino. Ponekod so premoščale tudi visoke globeli in kotanje. Zgrajene so bile iz lesa, tudi žeblje so nadomeščali “cveki” iz macesnovega lesa. Te riže so prenesle pritisk tudi 800 do 900 kilogramov težkih platenic, ki so dosegale hitrost tudi več kot 100 km/h. Pomembno vlogo pri poteku dela po rižah so imeli tako imenovani poštarji, ki so nadzorovali delo. Na svojih postajah so imeli enostavna zavetišča (pošte), pokrita z lubjem, v njih pa stol s samo eno nogo, ki jih je “varoval” pred spanjem, saj so morali ves čas loviti ravnotežje. To je le delček, kar boste o gozdarstvu in lesarstvu ter klenih olcerjih, ki so se ponavadi iz gozda vračali ob sobotnih večerih in ob ponedeljkih spet odhajali na delo, izvedeli v Muzeju Vrbovec. Prostor je zelo zanimiv predvsem zaradi fotografij in velike količine predmetov, ki so jih pri svojem delu uporabljali gozdarji, splavarji, tesarji, mizarji in furmani. Posebno razpoloženje pričarajo tudi zvočni posnetki, ki ponazarjajo delo v gozdu.

Največ obiskovalcev muzeja je šolarjev, kar je škoda, saj sem prepričana, da bi bil vsakdo, ki ga zanima, kako so živeli naši predniki, navdušen nad muzejem v Nazarjah. Zato vam kličem: pot pod noge in na ogled muzeja.

Legenda o Hudičevi skali
Nekoč je v Dreti ribaril ubogi podložnik, tega pa ne bi smel početi, saj so smeli ribe loviti le graščaki. Ujeli so ga grajski valpti in zaprli v temnico. Mož je imel veliko družino, zato je prosil najprej Boga za pomoč in rešitev. Ko ni dočakal te pomoči, je obljubil svojo dušo hudiču, če mu pomaga iz ječe. Hudič je, ko mu je jetnik obljubil svojo dušo, takoj razprl rešetke na ječi in omogočil podložniku na prostost.
Pretekla so leta in hudič je terjal svoje, toda podložnik je bil zvit in je zaprosil "vsemogočnega" vraga še za eno uslugo. Želel je, da prenese veliko skalo, ki je stala na njegovi zemlji, čez reko Dreto na drugi breg. Hudič je nejevoljno pristal na to in se lotil ogromne skale. Prek reke jo je privlekel, toda potem je omagal in skalo pustil ležati tam, kjer je še danes …