Mazurinov mlin v dolini Dragonje

Primernih vodotokov za mletje pšenice je v Slovenski Istri malo, zato se ne gre čuditi, da je bilo ob samo 29 kilometrov dolgi Dragonji nekoč kar 41 mlinov. Tod so mleli že stari Rimljani, kar dokazuje star mlinski kamen, ki ga danes hrani Pokrajinski muzej v Kopru. Kdor se danes napoti ob strugi reke, ki na začetku še ne razmejuje državne meje, ampak teče globoko na slovenskem ozemlju, bo našel več mlinov v ruševinah. Do Škrlin, kjer se dolina bolj odpre in se cesta približa reki, je nemogoče zgrešiti Zankoličev in Fermov mlin. Najbolje pa je ohranjen Mazurinov, ki stoji na levem bregu Dragonje tik pod Trsekom. Okoli 300 let staro zgradbo so leta 1993 razglasili za kulturno-tehnični in etnološki spomenik, leta 1997 pa so ga pod okriljem Zavoda za varstvo kulturne dediščine iz Pirana obnovili.

Mlin je preprosta stavba, kakršnih je v tem delu Slovenije veliko, grajena iz peščenjaka. Ima dve vodni kolesi, večje leseno in manjše kovinsko, obe imata lopatice oblikovane na korce, kar zagotavlja večjo upornost in višjo vrtilno moč. Čeprav obnovljen, pa žal sameva, le skozi okna lahko vidimo, da je v notranjosti zložene nekaj krame. Žal je turistov, ki bi jih zanimala tovrstna dediščina in bi se potrudili stopiti nekaj korakov daleč, še vedno premalo.

Na splošno velja, da je Mazurinov mlin obratoval do šestdesetih let prejšnjega stoletja, a po mojih pridobljenih podatkih je še zadnjič mlel leta 1978. Vsi drugi mlini na Dragonji so zaradi tehnološkega napredka električnih mlinov propadli po drugi svetovni vojni. Takrat je bil mlin v lasti Štefana Černaca, ki so mu pravili Štefan Mazurin, kar je bil njegov vzdevek, “šoronome”, kot pravijo Primorci. Ko je ostarel, je z mlinom upravljal njegov sin Gverino Černac, ki je menda vse vedel na pamet in si nikdar ni zapisoval, kdo mu je prinesel pšenico ali koruzo, čeprav je imel hkrati več strank, ki so seveda nosile zelo različne količine. Zadnji, ki je spustil vodo na mlinska kolesa in pognal mlin, pa je bil njegov brat Gvido Černac.

Kako so mleli?

Mlinar za mletje ni zaračunaval v denarju, ampak je pobiral tako imenovano mito, določen delež mletve, kar pomeni, da se je moral mlinar ukvarjati tudi s trgovanjem. Največ dela je bilo od jeseni do zime in takrat se mlin včasih ni ustavil vso noč, pravijo. V dolini Dragonje je bilo verjetno precej manjših zasebnih mlinov, a nekateri so se tudi preživljali izključno z mlinarstvom in ti so imeli še enega ali dva pomočnika. Mleli so vse, kar jim je prišlo pod roko; pšenico, koruzo in tudi druga žita. Ne znam si predstavljati težav, ki so jih imeli včasih, da so pritovorili žito iz precej strme doline po slabi cesti, najverjetneje z istrskimi osli.

K Mazurinovemu mlinu

Vozilo pustimo ob cesti med Zgornjo in Spodnjo vasjo v Trseku, v bližini vaškega vodnjaka. Pri spomeniku padlim borcem NOB stoji tudi obvestilna tabla Turističnega društva Trsek, ki vabi na podaljšano pešpot “za srce”, na kateri v treh urah poleg mlina vidimo še vasico Trebeše, Slap pod Trebešami ter izvira Škedanca in Pilja. Ker je pot dobro označena z modro-rdečim simbolom srca, je ne bom posebej opisoval.

K Mazurinovemu mlinu vodi flišni kolovoz, ki se začne tik ob spomeniku in obvestilni tabli. Najprej se malo vzpne, potem pa spusti mimo vodnega zajetja. Tudi modro-rdeče oznake so dobro vidne, tako da ne morete zgrešiti, če že od začetka ne začnete po napačnem kolovozu. Na dnu doline se pot razcepi, a brez skrbi, na tleh je na kamnu dobro vidna oznaka, ki nas usmeri k mlinu na levo, ob strugo. Čez nekaj kratkih minut hoje moramo reko prečkati, a mostu ni. Vseeno sem lahko reko po kamnih prečkal, ne da bi si zmočil čevlje, čeprav je decembra vodostaj še vedno visoka (največ vode je v reki med novembrom in aprilom, medtem ko je struga med julijem in septembrom skoraj prazna). Ko reko prečkamo, kmalu pridemo do čistine, na kateri stoji mlin, nasproti njega pa utica s klopmi, kjer si lahko odpočijemo po komaj petnajst do dvajset minut dolgi poti in premaganih sto metrih višinske razlike. Vrnemo se po isti poti, tako da nam izlet ne vzame več kot tri četrt ali uro časa.

Po brezpotju ob reki navzdol

Avanturistično usmerjeni raziskovalci lahko izlet podaljšajo. Spustijo naj se ob reki proti zahodu do Škrlin, kjer se v Dragonjo izlije Rokava (Pinjevec), eden od najpomembnejših pritokov. Pot je neoznačena in zaraščena, a ta del reke je najlepši in najbolj divji, voda pa se v strugi prebija čez brzice, slapišča, tolmune in spodmole. Seveda moramo imeti nekaj sreče oziroma je potrebno izbrati pravi letni čas, da je v reki dovolj vode. Po drugi strani pa je ravno takrat dolina težje prehodna, ker je struga bolj polna in je nevarno, da stopimo v vodo. Od Mazurinovega mlina do Škrlin je pot dolga približno 8 kilometrov, zato računajte kar na celodnevni izlet, kajti korak je v goščavju počasen.

Pazljivo pri izbiri kolovoza …

Ker sem verjel vaškemu posebnežu, sem pot vehementno začel na napačnem kolovozu, ki se spusti v dolino desno od vaškega vodnjaka. Ker nisem prišel ob Dragonjo, ampak v dolino kaj vem katerega potoka, sem se ne nazadnje tako izgubil, da sem si moral pot utreti kar naravnost v klanec skozi goščavo, škripajoč z zobmi, da mi je čisto vseeno, kje, da le pridem ven. Nisem zgrešil veliko, le za kakšen kilometer zračne črte. A kaj, ko so vse doline praktično neprehodne in sem moral daleč naokoli, ob tem pa sem še razočarano ugotovil, da domačini nič kaj radi ne pobirajo štoparjev. Še sreča, da so na Vršiču ravno snemali film Piran-Pirano in me je eden od fantov mimogrede potegnil vsaj do prvega križišča.

To je morda dolgočasna anekdota, a dobro razloži, kako nastajajo članki, če avtor oziroma izletnik ni pozoren. Za pol ure dolgo pot sem tako porabil tri ure!