Kurt Vonnegut je mojster sarkazma, ki mestoma (v njegovih novejših delih) prehaja že v cinizem. To izgleda takole: čeprav ne piše o smešnih stvareh, bralca pripravi do tega, da se krohota na ves glas. Cinizem v njegovih delih pa je povsem nekaj drugega. Na enak način, ki skuša biti smešen, govori o brezizhodnosti določenih situacij, v katere se zapletamo kot človeštvo in kot posamezniki. To zna biti za koga tudi hudo naporno, a je napor vsaj miselne narave. Za tiste, ki se ne strinjate z avtorjevimi pogledi: ni se treba. To je umetnost, ne pa visoka znanost, ki pove vse o življenju, vesolju in sploh o vsem, kot sem v svojih manj zrelih časih razmišljal tudi jaz sam.
Za vse tiste, ki je še niste prebrali: Klavnica pet govori o zgodbi Billyja Pilgrima, nekoč ameriškega vojaka, ki je med drugo svetovno vojno preživel bombardiranje Dresdna, obogatel kot optik in se nato iztaknil iz časa, tako da je ves čas potoval od enega trenutka v svojem življenju do drugega, od rojstva pa do smrti in povsod vmes. Lahko bi rekli, da je vse svoje življenje preživel neštetokrat v vseh mogočih zaporedjih. Za to so poskrbela bitja s planeta Tralmafadore, ki obvladajo drugačno življenje v zaporedju časa in prostora: tega sploh ne poznajo. In zakaj so iztaknili Billyja Pilgrima? Iz preprostega razloga: ker so potrebovali Zemljana, da bi ga razkazovali v svojem živalskem vrtu skupaj z žensko predstavnico iste rase. Billyja Pilgrima so preprosto ugrabili, ga imeli nekaj let zaprtega v kletki, kjer se je moral spariti s filmsko zvezdnico Montano Wildhack, potem pa so ga lahko kadarkoli vrnili na Zemljo, ne da bi tam zamudil več kot delček sekunde.
Med vsem tem so mu razložili tudi svoj pogled na Zemljane, ki se jim neskončno smilijo, saj ne morejo poljubno potovati in se opazovati v času in na ta način poznati resnice o življenju: to je večno, če si ga zastaviš napačno, pa je tudi večno ponavljanje istih napak. Ko si mrtev, si sicer na dnu, a se imaš v kakem drugem trenutku življenja prav ta trenutek prav krasno.
In kako so izgledali Tralmafadorci: V pismu (ki ga je Billy Pilgrim pisal časniku Glavni novičar) je bilo rečeno, da merijo v višino tri pedi, da so zeleni in oblikovani kot gumijasti odmašnik. S sesalom stojijo na tleh, držaj, ki je izredno gibek, pa ponavadi uperjajo kvišku. Vrh vsakega držaja je majčkena dlan, sredi te pa zeleno oko. Bitja so prijazna in lahko gledajo v štirih dimenzijah. Pomilujejo Zemljane, ker lahko vidijo samo tri. Zemljane imajo naučiti veliko prečudovitega, predvsem o času.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=atABhlMLYvU[/youtube]Zgodba, ki je zasnovana na ta način, pa ima tudi krvavo resno ozadje: vzdušje Dresdna, ki so ga Ameriška letala brez pravega razloga (saj v njem ni bilo nikakršnih vojaško pomebnih objektov, obenem pa so bili Nemci že tik pred kapitulacijo) dobesedno izbrisala z obličja Zemlje. V mestu so bile v tem času tudi ameriške čete, od katerih so se nekateri rešili tako, da so se pred bombardiranjem zatekli v klet Klavnice številka pet. Med njimi je bil tudi izmišljeni Billy Pilgrim, v resnici pa je bil tam Vonnegut, katerega je izkušnja absurdnosti vojne zaznamovala za celo življenje.
Toda absurdna ni le vojna. Resničnost po vojni, ki je Američane zapeljala v samozadovoljstvo petdesetih let, ki je trajalo tja do študentskih nemirov in nasprotovanj vojni v Vietnamu, je bila po drugi plati za nekoga, ki je preživel takšne izkušnje kot Vonnegut, prav tako absurdna, sploh pa se je izkazalo, da je takšna tudi večina ameriške politike, katere razsežnosti tako poznamo tudi pri nas.
Zato tudi ni nič nenavadnega, da Vonnegut, ki je že v petdesetih in zgodnjih šestdesetih objavil kar precejšnje število svojih pomebnih del (Sirene s Titana, Igralec klavir, Mati noč, Mačja zibka, itd.), z njimi ni uspel prodreti. Klavnica pet, ki je nastala v drugačnem času pa je, nasprotno, požela vsesplošno odobravanje in uspeh.
Podoba književnosti, predvsem to velja za znanstveno fantastiko, po tem času nikoli ni bila več ista. Vonnegut je v tem žanru vplival na množico piscev, ki so zavrgli običajen model pripovedovanja zgodb (Zlobni vesoljci napadejo dobre Zemljane, katere pa reši junak, ki se obenem tudi srečno zaljubi v čudovito žensko) in sprejeli dejstvo, da je mogoče tudi v podcenjevani tematiki, kot je znanstvenofantastična, pisati vrhunska literarna dela.
William Gibson ali pa Douglas Adams sta pisca, ki sta se pojavila šele dolgo za Vonnegutom. Njuna prispevka k svetovni knjževnosti, ki sta (poleg še nekaterih drugih piscev znanstvene fantastike) ogromna, dolgujeta veliko prav Vonnegutu. Pa ne le onadva, veliko mu dolguje precejšen del sodobnih pisateljev, ki so sprejeli nova merila: pisati brez ozira na to, ali se žanri prepletajo in pisati z veliko ironično distanco, ki je usmerjena med drugim tudi na avtorja samega. Iz tega vira se je napajala npr. postmodernistična književnost, ki je sicer že izčrpala svoje največje domete, kljub temu pa Vonnegut kot romanospisec, katerega dela imajo pravo (in ne le modno) težo, vpliva še naprej tudi na naslednje generacije.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=R7fLN4j24BU[/youtube]Klavnica pet je izjemno večplastno delo in potreboval bi veliko več kot zgolj ta prispevek, da ga vsaj približno skušam opisati. Obenem je knjiga, ki je zelo popularna tudi v Sloveniji. Enako popularnost so doživeli tudi nekateri njegovi drugi romani. Prevedene imamo naslednje: Mačja zibka, Sirene s Titana, Zajtrk prvakov, Galapagos, Hokus pokus, Jetniški tič. Mogoče sem kakšnega pozabil, to naj preverijo bralci.
Od vseh teh zelo kvalitetnih knjig je po mnenju večine kritikov najboljša prav Klavnica pet. Nekje v sedemdesetih letih je bil po literarni predlogi posnet tudi film, ki ga priporočam, čeprav njegova vsebina nima ves čas iste linije kot vsebina knjige.
