Traserji so si želeli vso pot urediti po pešpoteh, a s tem bi se izognili mnogim vasem. Zato je pot v precejšnji meri speljana tudi po makadamskih cestah, kolovozih in asfaltu, kar je nekoliko naporno za podplate, a gostega prometa se vam ni treba bati. Na poti me je spremljal gospod Franc, ki mi je z vsemi zanimivimi zgodbami pravzaprav rešil prispevek. Še več! Zaradi njega sem moral besedilo krajšati. Hoja je v prijetni družbi in zanimivih razgovorih hitro minila, čeprav sva se po planoti klatila kar sedem ur.
Na poti je dvajset označenih točk. Domiselno brošuro z opisi teh znamenitosti si lahko priskrbite v turistični informativni pisarni v Novi vasi, z nekaj spretnosti pa besedilo izbrskate tudi na internetu. Pot je označena razmeroma dobro, a na razpotjih se vseeno dobro razglejte, saj so nekateri smerokazi skriti za gostim grmičevjem.
Krpanov pohod, ki se ga vsako leto udeleži na stotine pohodnikov, pripravljajo vsako zadnjo nedeljo v aprilu. Na tisto nedeljo so vse cerkve na poti odklenjene, na pomembnih točkah pa domačini razlagajo o znamenitostih. Na poti delijo popotniška okrepčila – kaj drugega kot vodo, čaj in seveda šnops, na koncu pa še malico.
Naj samo prišepnem, da se splača zaviti v Iško, čeprav pohod s tem podaljšate vsaj za eno uro. Sicer boste brez pomoči težko našli med gosto rastje skrita Bašteč maln in Milavčevo žago, a divja narava je tako lepa, da to niti ni pomembno. Nekoč je bilo samo v zgornjem delu Iške osem mlinov in žag, do katerih so vodile strme kolovozne poti. Ja, težko je bilo volom, ko so morali gor vleči težka bremena.
Sicer vodi Krpanova pot bolj ali manj po trasi, ki sem jo že opisal. Na Gradiškem, kjer skrene namesto naravnost po cesti v Zavrh, si le oglejte štalo, kjer se je rodila Krpanova kobila, ko pridete pod vrh Gradiškega hriba, pa ne pozabite vreči pogleda po Bloški planoti, saj je tu razgled najlepši. V Zalesu si oglejte še “pajštǝbo”, nekoliko niže pa Bočkovo žago in mlin. Pa nikar ju začudeno ne iščite v vasi Bočkovo, tako kot prvi dan jaz, ko sem se samo čudil, kako so tu našli kaj primerne tekoče vode. Poiskati jo morate v dolini, tik pod Sv. Trojico.
Najbolj sem užival , ko sva prečila Bloščico na zahodu, tam, kjer se že obrne proti jugu. Pokrajina me je spominjala na Pokljuko. To so Bloke, kot sem si jih predstavljal. Za Velikimi Blokami naju je čakal samo še vzpon čez Bloški hrib, ki je danes poraščen, kot da pred šestdesetimi leti ne bi bil popolnoma gol. Prav na vznožju vzpetine so padle prve bloške žrtve italijanske okupacije; ustrelili so dvanajst talcev, med njimi pisatelja Ivana Čampo in poslanca jugoslovanskega parlamenta Stanka Lenarčiča. Spomnite se nanje pri spomeniku! Prek Bradatke, kjer so nekoč jadrali z letali, danes pa je tudi ta hrib gozdnat, sva se slednjič, ko me je že vse bolelo, Franc jo je pa še vedno lahkotno mahal, končno priklatila v Volčje in nazaj do Bloškega jezera. Zmanjkalo je časa za kosilo. Francu, ki je bil odličen sopotnik, ga dolgujem!
