Proti Anconi sva iz Ljubljane krenila pozno popoldne. Odgovor na vprašanje, zakaj sva potovala iz Ancone in ne iz Benetk, je preprost: odhodi iz Benetk so bili junija za “camping on board”, kampiranje v avtodomu na ladijski palubi, že razprodani. Zato sva za Benetkami zavila na vio Romeo. Odkar so jo popravili, je lahko nočna vožnja ob polni luni zelo romantična. Okrog polnoči sva po nekaj odvečnih krogih zaradi razkopanih in enosmernih cest našla postajališče za avtodome Porto Corsini pri Raveni. Naslednji dan sva imela še nekaj časa, zato sva se pred vkrcanjem v Anconi še sprehodila po starem delu Ravene.
Z vsemi čutili v Grčiji
V novi pristaniški zgradbi v Anconi se je pred vsemi okenci ladijske družbe Anek Lines, razen enega, trlo na stotine Italijanov. Stopil sem k praznemu okencu in dva- do trikrat razložil uradniku, da imam že plačane vozovnice. Zato je stopil k sosednjemu okencu in mi prinesel boarding pass. S tem sem rezultat v prerivanju med Italijani in menoj s 100 : 0 izboljšal na 100 : 1. Polovico vožnje s trajektom sva prebila v ladijskih kavarnah, drugo polovico pa v poskusu, da bi zaspala v najmanj romantičnem okolju, na tovornjakarsko-avtodomarski palubi. Za kampiranje z avtodomom na palubi sva na žalost neprimerne starosti. Če bi bila mlajša, bi noč preživela v diskoteki. Če bi bila starejša in naglušna, ne bi slišala hrumečih ladijskih motorjev.
V lepem sončnem jutru v Igoumenitsi sta hrup in vročina noči čudežno izpuhtela. Iz pristanišča sva se zapeljala 80 kilometrov daleč do Preveze in se tam sprehodila do parka, zavila v hladno senco terase Dimotiko Kafeieio in v družbi grških upokojencev popila jutranjo kavo. Ob pogledu na sosednje mize me je zamikal uzo, ki so nama ga v značilnem počasnem grškem tempu postregli skupaj s tremi koščki mastno pečene ovce. Tako sva bila z vsemi čutili naenkrat preseljena v Grčijo.
V načrtu sva imela lagoden dopust, med katerim sva v dobrih treh tednih obiskala štiri otoke: Lefkado (ali Lefkas), Kefalonijo, Itako in Zakintos. To je bolj ali manj pomenilo, da sva se kar naprej vkrcavala na trajekte, kot boste lahko prebrali, pa sva bila na Lefkadi nekaj časa zaradi vremenskih neprilik, v senzacionalistično novinarskem slogu rečeno, celo odrezana od sveta. Za trajektne vozovnice med otoki bodo za majhen avtodom in dve osebi preračunljivci odšteli štiri do šest bankovcev po deset evrov. Zapravljivci bodo vrgli na pult sto evrov in dobili nazaj dva do tri bankovce po dvajset evrov. Zvrhano dovolj za dobro večerjo v dvoje, če le restavracija ni v dosegu bogatih jahtarjev. Kolikor mi je znano, bogataši tako ali tako niso naklonjeni pešačenju po celini do cenejših, bolj domačih in prijetnejših gostiln.
Ker so ozke in zavite grške ceste, sploh v poletni vročini, za potovanje z avtodomom precej zahtevne oziroma naporne, sva se raje za več dni namestila na enem kraju in po otokih odbrnela s skuterji, ki sva jih ugodno pribarantala pri lokalnih izposojevalcih.
Lefkada
Lefkada je najsevernejši otok Jonskega morja in edini, ki je s celino povezan z mostom, dolgim ne več kot 60 metrov, seveda pa je otok povezan tudi s plovnimi potmi na sosednja otoka Itako in Kefalonijo ter na Meganissi, manjši otok, ki leži le nekaj streljajev vzhodno. Najbolj znana plaža na Lefkadi je Porto Katsiki na vzhodnem delu otoka, kamor pa midva nisva šla. Ko vstopate na otok, lahko, tik preden zavijete na most, vržete pogled na desno stran na trdnjavo Santa Mavra. Če vas ne vleče preveč na bližnje plaže, se lahko po ruševinah tudi sprehodite.
Na severu otoka je štiri kilometre dolga plaža Gyri, znamenitost so kamniti ostanki mlinov na veter. Pustolovci se namestijo kar na tej plaži, a midva sva se po vzhodni strani otoka raje odpeljala proti jugu mimo mesta Nidri in se ustavila v kampu Santa Mavra v zalivu Dessimi. Tja naju je zvabil lastnikov sin, ki je ob glavni cesti prežal na počasnejše in rahlo izgubljene turiste. Po ozki cesti naju je vodil gor in dol skozi ovinke prav do plaže. Dobila sva odličen prostor, od morja oddaljen meter vodoravno in meter navpično. Poleg avtokampa Santa Mavra je v istem zalivu še avtokamp International, na katerega ob cesti opozarja nekajkrat več smerokazov in je zato tudi nekajkrat bolj poln. Ne priporočam ga iz prav vseh razlogov. Sicer pa je kamp Santa Mavra lep zaradi svoje lege v lepem zalivu. Druge ponudbe, razen sonca, morja in hrane, ni.
Eolova ujetnika
Mala plaža v zalivu Dessini nama je bila všeč, še bolj pečine ob straneh zaliva, kjer je najlepše plavati ob sončnem zahodu, zato sva tam obtičala tri dni in se popolnoma navadila na počitniško brezdelje. Dve manjši restavraciji tik ob plaži sta zvečer pripomogli k dobremu počutju. Bolj priporočam vzhodno, tisto, ki je bliže kampu Santa Mavra. Dnevi so bili pasje vroči, prav tako noči. Morje se je ogrelo na 27 stopinj Celzija. Spala sva srednje dobro. Od nekod so se kar naprej jemali komarji, čeprav sem jih vso noč pobijal z roko, mokro krpo in celo s pištolo za komarje. Lefkada je zelen in hribovit otok, ima nekaj malih vasic in lokalnih znamenitosti, presunljive zgodovine ta otok nima, zato ga nisva pretirano natančno raziskovala. Če bi ga, bi to pomenilo vožnjo po ozkih cestah, gor in dol po hribih. S tem sva zamudila kar nekaj lepih razgledov in se izognila začudenim pogledom domačinov, ker tja, v notranjost, zaidejo le redki turisti. No, nisva jih zamudila, ampak prihranila za prihodnjič. Tudi nekaj lepih plaž na zahodu in še več na vzhodu otoka sva izpustila, ker se nikakor nisva mogla domisliti, kaj bi tam lahko počela ves dan. Tretji dan sva se, ker težko kjer koli zdrživa več kot tri dni, odpeljala v Vassiliki, prijetno mestece, kjer se lahko nekajkrat sprehodite po promenadi gor in dol, preden se je naveličate. Tudi trgovinic je toliko, da prej ali slej najdete kramo, ki je še nimate. Bolj bodo uživali jadralni deskarji, saj mesto velja za središče tega športa.
Ob morju je ogromno kavarnic, v katerih sva prijetno zabijala čas in čakala na spremembo vremena. Če bi trajekt vozil, bi se namreč prepeljala na Kefalonijo. V pristanišču Vassiliki je na trajektni blagajni viselo obvestilo v grščini in zraven še majhen listek v angleškem present simple tense: “Due to heavy winds, ferries do not operate.” Kar je dobesedno pomenilo, da trajekti ne obratujejo in da nihče razen Eola, grškega boga vetra, ne ve, kdaj in če sploh bodo spet vozili.
Še komarji niso vzleteli
Na jugu se otok cepi na dva rta. Vassiliki je tako prijetno mesto, da sva tam z užitkom preživela nekaj ur. Ni pa tako prijetno, da bi tam prenočila. Zato sva se popoldne podala na panoramsko vožnjo na jugovzhod v avtokamp Kastri v zalivu Ellinika. Kamp deluje zelo urejeno, ima majhno trgovino in lepe parcele na pečini tik nad morjem, a brez sence. Ima tudi parcele v senci, a brez neposrednega pogleda na morje. Vsem parcelam je skupno, da se morate podati na 150 metrov dolgo pešačenje po bregu navzdol, če želite plavati. Zanimiv je otroški bazen z majhnim toboganom, urejen sredi skal. Ponoči sva poslušala bučanje valov, komarji pa so kljub odprtim oknom dali mir. Tako kot trajekti v močnem vetru ne plujejo, verjetno komarji v močnem vetru ne letajo. Odlična lega na pečini se je podnevi izkazala za neugodno, ker je popolnoma brez sence. Zato sva se odločila znova poskusiti srečo s trajektom, ki iz Lefkade (Vassiliki) na Kefalonijo (Fiskardo) vozi vsake tri ure od 9. do 18. ure.
Po mojem občutku je bil veter enak kot dan prej, a so prekaljeni morski mački Grki presodili drugače. Dobila sva karte za odhod ob 15. uri. Na liniji Vassiliki−Fiskardo vozi trajekt z imenom Captain Aristidis. Po videzu sodeč dela to že vsaj petdeset let. Pluli smo eno uro.
Preberite tudi: Jonski otoki: Kefalonija | Jonski otoki: Itaka | Jonski otoki: Zakintos
