Šele ko sem z glavne ceste zavijal levo čez Idrijco, sem se zavedel, da nisem bil v središču Idrije že od konca osnovne šole, ko so nam razkazali Antonijev rov, verjetno pa tudi Mestni muzej, a se ga ne spomnim. Mestno središče me je presenetilo z urejenostjo; pročelja mestnih hiš so vsa obnovljena in povsod so odprte male kavarne, le nekoliko zaspano deluje. Dobro je označeno s turističnimi smerokazi in gradu Gewerkenegg, kjer so nekdaj živeli avstro-ogrski upravljavci rudnika, danes pa je sedež Mestnega muzeja Idrija, nisem mogel zgrešiti. Ozka cesta, ki se dvigne ob obzidju, ne obeta veliko, a zgoraj, na zadnji strani gradu, je dovolj prostora za parkiranje. Za otrokom potencialno zanimive atrakcije smo izbrali muzej z rudarsko hišo, Akvarij M Idrija in seveda Antonijev rov. Začeli smo kar v gradu.
Doživeti zgodovino v mestnem muzeju
Mestni muzej Idrija deluje v dveh organizacijskih enotah: prostore ima še v Cerknem, kjer sta na ogled stalni razstavi Cerkljanska skozi stoletja in Pust je kriv – pripoved o cerkljanskih laufarjih, oddelka pa ima še v domačiji Franceta Bevka v Zakojci in v Partizanski bolnici Franja. Otrokom bolj zanimiv utegne biti oddelek v Idriji, čeprav so posebni otroški programi namenjeni le šolskim skupinam. Pripravljajo tudi muzejske in likovne delavnice. Sicer pa morajo starši za animacijo v Rudniškem gradu (v nemščini Gewerkenegg) poskrbeti sami. V obnovljeni graščini, ki je bila še pred nekaj desetletji zanemarjen stanovanjski objekt, so uredili bogato razstavo Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrija, pred kratkim pa še Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina. Odrasli lahko v muzeju ostanejo tudi več ur, otrokom pa lahko postane dolgčas, če jih starši ne animirajo z razlagami ob lutkah – rudarjih, rudarskem orodju in fosilih ter svetlečih kamninah.
Kako so živeli rudarji?
Velja se sprehoditi do rudarske hiše na drugem koncu mesta, tik pod hribom, ki zapira Idrijsko kotlino. Do dobrih sto let stare hiše vas popelje vodnik iz muzeja kadar koli med 9. in 16. uro, po predhodni napovedi pa tudi kasneje. V trinadstropni zgradbi so živele tri številčne knapovske družine, v najnižjem nadstropju premožnejši lastnik hiše, prav tako knap, ki je imel tudi kakšno glavo živine. Snežno bela stavba je bolj visoka kot široka in daje na zunaj vtis mogočnosti. Kamniti so le temelji s kletjo, sicer pa je osnovna konstrukcija lesena, ometana in beljena z apnom. Prostori so manj skromno opremljeni kot v že videnih kmečkih hišah, a vendar si današnji otroci težko predstavljajo, kako je spati v predalu ali na trdi klopi, odrasli pa se začudimo največ osemdeset centimetrov široki zakonski postelji. Dnevni prostor so zgradili okoli peči, namesto božjega kotka pa so uredili manjši oltar ob steni. Črna kuhinja je bila hkrati tudi preprosta kopalnica, stranišče pa so uredili v prehodnem prostoru poleg kuhinje. Medtem ko so očetje rudarili, so mame klekljale, največkrat, če je bilo lepo vreme, kar pred hišo, kjer so lahko klepetale in opravljale. Vse je zabavalo čivkanje ptic pevk v kletkah. Te predmete vidimo v hiši še danes. Doživetje je vsekakor poučno, otroški pogledi pa debeli.
Nebeški akvarij
Zanesenjaški akvarist Valter Majnik je v Nebesih, kjer je bila nekoč dobro poznana idrijska restavracija, odprl akvarij z najbogatejšo zbirko ribic, ki si jih lahko ogledate v več kot štiridesetih akvarijih na 190 kvadratnih metrih površine. Akvarij je tik pod gradom, tako da ga ne morete zgrešiti.
Valter se ukvarja z akvaristiko že od srednješolskih let in še pred kratkim je imel javni akvarij z ribogojnimi in razplodnimi enotami na ogled nedaleč stran. Zdaj se lahko pohvali z lepšim in večjim prostorom za oglede, akvarijem pa je dodal še terarije z legvanom, želvicami in ameriškim gožem. V prihodnosti naj bi bila zbirka v terarijih še bogatejša, za zdaj pa občudujemo predvsem ribe. Že takoj ko vstopimo, se začudimo ogromnim piranjam – rastlinojedim, kajti mesojedke (plavajo v spodnjem akvariju), so le ena od vrst piranj. Pa tudi mesojedke niso nevarne ljudem, sem se naučil. Neverjetno je, koliko zanimivih živali prebiva v tropih: na primer ribe sprehajalke, prava redkost med akvaristi, pa tako imenovani poljubčki, ki se ne poljubljajo iz ljubezni, ampak se tako spopadajo samci. V spomin se mi je vtisnila še riba strelec, ki svoj plen, mrčes, ki plava nad vodo, lovi s pljuvanjem vode. Menda so te ribe kot Rajmond Debevec – ne zgrešijo. Všeč mi je bil paludarij, v katerem je Valter uredil biotop reke Orinoko, 2140 kilometrov dolge južnoameriške reke. Zanimive so živo rumene strupene žabice, ki pa niso nevarne ljudem, saj so povsem miroljubne. Strupene so zato, ker se hranijo z nekakšnimi strupenimi bitji!
Otroci pa se bodo verjetno najbolj navdušili nad klovnsko ribico, bolj poznano pod imenom Nemo, ki z drugimi tropskimi ribicami plava v velikem, kar 1500-litrskem morskem akvariju. Kolikor poznam otroke, bo Nemo vrhunec izleta.
Antonijev rov
Vrhunec pa je bil spust pod zemljo, tokrat v rove, ki jih je izdolbel človek. V petih stoletjih so rudarji izkopali kar 700 kilometrov rovov in se spustili do 360 metrov pod površje. Da se mesto ne bi posedlo, rudnik zalivajo, toda najstarejši rov so ohranili, dodatno utrdili in odprli za turiste. Velika zgradba Šelštev ne daje vtisa, da se skoznjo vstopi v podzemlje. Toda v notranjosti je poleg recepcije in garderobe še prizivnica, kjer so se rudarji nekoč zbrali pred spustom v rudnik. Danes v tej sobi turistom prikažejo dvajsetminutni film, ki predstavi živosrebrovo rudo, težko knapovsko življenje, rudarsko zgodovino mesta in se na koncu dotakne zapiranja rudnika. Za otroke je lahko ta del nekoliko naporen, toda sledi pustolovščina, spust pod zemljo. Obiskovalci dobijo rudarske površnike ter čelade in se v spremstvu vodnika podajo na dober kilometer dolgo pot v podzemlje, najprej skozi dobro utrjen Antonijev rov do podzemne kapelice sv. Trojice, kjer lahko na obokih vidimo, kako so se stropovi včasih posedali.
Pot se nadaljuje po precej nizkem rovu, kjer vidimo rudarja izpred petih stoletij, ko so rudo s primitivnim orodjem kopali v ubornem soju leščerb. Kasneje se spustimo po stopnicah in lahko vidimo lesketajoče se živo srebro. Nato vidimo, kako so kopali s stroji in s strelivom, in se spustimo do Ahacijevega obzorja, ki leži približno 100 metrov pod površjem, a le 35 metrov niže od vhoda v rudnik – prodirali smo namreč v osrčje hriba. Nazaj se po dobri uri dvignemo po strmem Attemsovem vpadniku, ki pripelje nazaj do kapelice.
Kaj pa bergmandelc?
Videli smo ga, navihanca, v temnem rovu se nam je neutrudno režal. Včasih jo je knapom dobro zagodel, če so ga spoštovali in mu pustili kakšen priboljšek, jim je pa s trkanjem pokazal pot do bogate rude. No, če so mu nagajali, je pritrkoval na napačnih mestih, kjer so potem odkopali samo ničvredno jalovino.
V Idrijo za ves dan
Z raznoliko ponudbo so me Idr’ci kar nekoliko presenetili in v vsem dnevu nam ni bilo dolgčas, saj je v mestu tudi prijetna slaščičarna (na poti k rudarski hiši), pa tudi žlikrofov in drugih idrijskih knapovskih jedi smo se najedli. Za otroško kratkočasje je poskrbljeno, a odgovornost za animacijo še vedno ostane na starših. Akvarij, muzej in rudarska hiša bodo gotovo bolj zanimali odrasle, za Antonijev rov pa vodniki pravijo, da je zanimiv otrokom zgodnejših razredov, v šestem pa zanimanje drastično pade.
Če torej iščete poučno izletniško točko, je Idrija nadvse dobra lokacija: veliko se bodo naučili predvsem odrasli, a otroci ne bodo umrli od dolgčasa. Pustolovščin pa je dovolj tudi v okolici.
