Ko govorimo o erotičnem romanu kot oznaki za zvrst književnosti, katere glavni temi sta ljubezensko življenje in spolnost literarnih junakov, moramo obvezno poudariti, da na t.i. erotično književnost v čisti obliki pri sodobnih avtorjih naletimo le redko, čeprav pa imamo obenem na voljo dovolj klasičnih del, ki so šolski primeri omenjene zvrsti.
Dandanes, ko v umetnosti spolnost že dolgo ni več tabu in ko se zabrisuje tudi meja med ljubezensko in erotično tematiko, ki sta bili nekdaj strogo ločeni (saj je bila prva priljubljena vse dokler se je držala strogo začrtanih meja, druga pa je bila v skladu z duhom časa pojmovana kot prostaško čtivo, ki služi nizkotnim nagibom), je erotika v književnih delih pogosto eden izmed povsem običajnih delov junakovega življenja, v skladu s tem pa je večinoma tudi opisana na povsem vsakdanji način, kateremu najpogosteje manjka vznemirljivosti tiste vrste, ki je včasih naravnost obsedala številne bralce.
Najbrž je malo tistih, ki se ne bi strinjali, da je Decameron Giovannija Boccaccia veliko bolj sočen in erotično vznemirljiv kot pa so Osnovni delci Michela Houellebecqa, sicer odličen kontroverzni sodobni roman, ki si za svojo glavno temo jemlje t.i. seksualno revolucijo v šestdesetih z vsemi njenimi potmi in stranpotmi vred. To, koliko daleč v različne oblike spolnosti se junaki spustijo v enem ali v drugem romanu, ob tem pravzaprav ne igra nobene vloge. Kot dokazuje razlika med omenjenima knjigama, tudi podrobni opisi niso vedno vznemirljivi. Skrivnost je predvsem v celotnem vzdušju, ki ga slika knjiga.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=swzQPz8oB1w[/youtube]In kje je mogoče iskati izvor temu obratu, ki ga je začrtala sodobna književnost? Kar zadeva sodobno književnost, se gotovo le malokateri škandal, ki ga je povzročila domnevna spotikljivost kakšnega literarnega dela lahko meri z vsesplošnim razburjenjem, ki je zavladalo v ZDA, ko je leta 1934 izšel prvi roman Henryja Millerja, ki nosi naslov Rakov povratnik.
Tropic of Cancer, kot je delu naslov v izvirniku, je bil objavljen v Parizu in bil še isti hip prepovedan v vseh angleško govorečih deželah, Millerja, ki je takrat živel v Franciji, pa ob neki priložnosti celo niso spustili na obisk v Veliko Britanijo, ker je bil avtor omenjene knjige. Ameriško izdajo je Rakov povratnik končno doživel šele leta 1961, zaradi česar je založba takoj doživela sodno obravnavo. Zgodba je bila končana leta 1964, ko je ameriško vrhovno sodišče končno razsodilo, da so sporni erotični opisi pač del umetniškega dela in da zato ni nobenega razloga več, da bi se prepoved nadaljevala.
Korenine sodobnega odnosa književnosti do spolnosti torej lahko v najčistejši obliki najdemo pri še danes nadvse vplivnemu Millerju, ki je zase trdil, da skuša le napisati svojo avtobiografijo v večih delih, pri čemer spolnosti pripisuje natančno tolikšen (zelo velik) pomen, kot ga je vedno imela v njegovem življenju, saj pač opisuje samega sebe.
Danes, mnogo let kasneje, imamo opravka s pravo poplavo del z erotično vsebino, katerih smo večinoma že vajeni in nas ponavadi ne navdušujejo, njihova največja skupna značilnost pa je, da le redka obveljajo kot resnično erotična. Številna tovrstna dela prihajajo tudi izpod peres slovenskih avtorjev, pri katerih na splošno velja, da brez seksa zanimive zgodbe sploh ni, vendar se le redkih, tako kot npr. Tropske Melanholije Blaža Ogorevca ali kakšnega izmed romanov Vasilija Poliča, tudi zares oprime oznaka erotičnih.
Kaj je torej tisto, kar odlikuje dober erotičen prizor v nekem literarnem delu? Odgovor lahko poiščemo v kakšnem izmed klasičnih del, ki so med bralstvom krožila v zlati dobi tovrstne literature – v nasprotju s prepričanjem večine bralcev gre za pozni srednji vek – vendar si raje oglejmo primer relativno “sodobnega” dela. Millerjev Rakov povratnik žal ni bil nikoli preveden v slovenščino, na voljo pa imamo njegovo nadaljevanje, Kozorogov povratnik, ki ga je avtor prvič izdal leta 1939.
Neponovljiva širina in pisateljski talent
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=RotFQLRJjco[/youtube]Za razumevanje knjige, v kateri avtor piše o samem sebi, je seveda potrebno poznati nekaj splošnih avtobiografskih podatkov. Henry Miller se je rodil leta 1891 v newyorškem Brooklynu kot sin nemških priseljencev. Že v mladih letih je veliko potoval po ZDA in se preživljal z različnimi poklici. Ko se je vrnil domov, se je najprej odločil, da se bo preživljal s poučevanjem klavirja, ker si je želel postati koncertni pianist. Vse, kar je v tem poklicu dosegel, je bilo, da je imel priložnost intimno spoznati veliko deklet in žensk, med katerimi je bila tudi njegova bodoča žena Beatrice. Z njo je štiri leta skušal živeti povsem običajno življenje in v tem času je bil tudi zaposlen kot kadrovski referent kurirskega oddelka poštnega podjetja Western Union. Tovrstne iluzije so se dokončno razblinile, ko je spoznal in se zaljubil v plesalko June Smith, zapustil ženo in otroke in šel živet z njo v newyorški Greenwich Village, kjer so takrat živele predvsem najrazličnejše vrste umetnikov in boemov.
Ko je Miller kmalu zatem z June obiskal Evropo, je bil nad staro celino toliko očaran, da se je kmalu tudi vrnil, sam, v žepu le z desetimi dolarji, ki si jih je za povrh še izposodil. Naselil se je v Parizu, kjer je pričel s pisateljsko kariero, ki jo je izdatno finančno podpirala njegova tedanja ljubimka, pisateljica Anais Nin, ki je bila sicer ves ta čas poročena z nekim bogatašem.
Njuno zvezo in zvezo, ki jo je istočasno imela tudi z June, ko je ta prišla obiskat Henryja, je Ninova po moževi smrti opisala v knjigi Henry in June, katere hollywoodsko ekranizacijo, film, zaradi katerega je bilo potrebno prilagoditi tudi nekaj ameriških pravil v zvezi s cenzuro, smo imeli pred nekaj leti priložnost gledati tudi v naših kinih. Glavno vlogo v filmu, ki ji je v veliki meri zagotovil današnjo slavo, saj so jo v njem producenti imeli priložnost prvič opaziti v vidnejši vlogi, igra Uma Thurman.
Henry Miller se je zatem še dvakrat poročil in ločil ter se po letu 1940, ko je v Evropi izbruhnila vojna, vrnil v ZDA in se nekaj časa za tem umaknil v Kalifornijo, točneje na kultni Big Sur, ki je seveda postal razvpit prav po njegovi zaslugi, saj so ga tam kmalu začeli obiskovati mladi literati iz vrst ameriških beatnikov, hipiji, ipd. Tam je napisal tudi svoje najbolj obsežno delo, trilogijo Rožnato razpelo, ki vključuje kar tri romane, in sicer Sexus, Nexus in Plexus, vse skupaj pa je pravzaprav nadaljevanje zgodbe, ki jo je začel že v Rakovem in Kozorogovem povratniku, torej Millerjeve obsežne in nenavadne avtobiografije. Henry Miller je umrl leta 1980 v spoštljivi starosti 89 let.
V prepoznavnem Millerjevem slogu je Kozorogov povratnik pripoved o njegovem življenju v New Yorku, natančneje o tistih letih, ki jih je preživel kot mož Beatrice in uslužbenec pri Western Unionu. V njej se srečamo z življenjem človeka, ki ni zadovoljen s povprečnostjo svojega vsakdana, a zaenkrat še ni našel svojega pisateljskega glasu, s katerim se bo kasneje dvignil nad množice, čeprav bo v svojem bistvu vedno ostal povezan predvsem z nižjimi sloji kot boem, iskalec življenjskih užitkov in obenem skrben opazovalec vsega, kar se godi okrog njega.
Miller v obdobju, ki ga natančno orisuje v Kozorogovem povratniku, kljub redni službi živi v pomanjkanju, pesti ga občutek jalovosti tovrstnega življenja, pogosto se spominja otroštva, uteho in obenem še več kot to, močna in globoka spoznanja o življenju, pa išče v številnih nazorno opisanih erotičnih dogodivščinah z najrazličnejšimi ženskami. Seks je zanj pravzaprav nenehno dokazovanje, da življenje v svojem bistvu ni to, kar vsak dan živi z materializmom obsedena ameriška celina. Obenem je polnjenje baterij s pozitivno energijo, pri čemer Miller izkoristi le tisto plat žensk, ki mu je zmožna prinesti pozitivno doživetje ali že kar spoznanje. Gre seveda za plat, ki se nahaja od pasu navzdol in Miller se želi te plati za trenutek polastiti pri vsaki ženski, mladi ali stari, lepi ali manj lepi, takšni, ki stoji z nogami trdno na tleh ali pa zmedeni in nevrotični.
Leta 1970 je feministična toretičarka Kate Millett v svoji knjigi Sexual Politics razglasila Millerjevo delo za “zbir vseh ameriških seksualnih nevroz, katerega zasluga ni v tem, da bi svoje bralce odreševal tovrstnih čustvenih pohab, ampak v tem, da je njihov avtor premogel dovolj poštenja, da jih je v svojih delih izrazil in dramatiziral.” Njegov odnos do spolnosti, kakršen je opisan tudi v Kozorogovem povratniku pa ob temu, dokaj prizanesljivemu mnenju, še dandanes doživlja tudi veliko ostrejše feministične kritike, ki mu očitajo šovinizem in pojmovanje žensk kot zgolj spolnih objektov, pa tudi kritike konzervetivcev nasploh, ki mu očitajo predvsem nedoslednost v načelih, ki jih le vztrajno razglašal in posledično namen njegovega dela vidijo zgolj v neutemeljenem blatenju družinskih in nasploh vseh ameriških vrednot. Znano je namreč, da je bil Miller velik nasprotnik t.i. ameriških sanj, česar mu številni rojaki še do danes niso odpustili.
Miller pa kljub neštetim erotičnim pustolovščinam in pogostim neolepšanim opisom nikakor ni bil eden izmed tistih avtorjev, ki bi na ljubezen in seks gledali brez vsakršnih romantičnih vzgibov, kot je to npr. v svojih delih kakšnih trideset let kasneje počel Charles Bukowski. V nasprotju s tem je za Millerja seks kot telesni izraz ljubezni, ki ni nujno namenjena osebi, s katero se znajde v objemu, tista pozitivna sila, ki osvobaja človeka oziroma ga vsaj za nekaj kratkih trenutkov iz neusmiljene resničnosti svojega, pogosto nič kaj rožnatega vsakdanjega življenja in okolja, v katerem živi, prestavi na neko višjo raven, bliže bistvu samega sebe in temu, kar naj bi bilo bistvo človeka nasploh. Seks je torej pot k samemu sebi. Seveda pa je bil Miller preveč dober pisatelj, da bi ga tovrsten idealizem zanašal v neposredno olepševanje najrazličnejših situacij, v katerih se je znašel. Življenje in domišljija sta sicer mogoče eno in isto, kot je trdil tudi Miller sam, a, kot se je obenem zavedal, si je lahko to, kar vidimo, če pogledamo z enega ali z drugega zornega kota, med seboj lahko povsem nasprotno.
Tako je Millerjev opus najbrž za vedno obsojen na kontroverznost. Avtor in glavni junak Kozorogovega povratnika v svoji zgodbi namreč gladko priznava, da je v tistih časih ves čas varal in zanemarjal svojo ženo in dva otroka, da se je še po ločitvi vračal k ženi le zato, da ji je “ukradel” še kakšen divji trenutek nenadne spolne strasti, saj ga je vzburjala njena jeza, ki jo je čutila do njega. Prav tako se je redno, kot si je sposojal njihov denar in ga pozabljal vračati, zapletal tudi z dekleti svojih prijateljev, itd.
Pred koncem pa je potrebno spregovoriti tudi o Millerjevem slogu, ki je eden izmed najbolj vsebinsko bogatih in obenem samosvojih v zgodovini svetovne književnosti. Avtobiografsko gradivo se tako pri njem prepleta s slikovitimi opisi določenih situacij ali trenutkov, ki običajno preidejo na področje povsem osvobojene domišljije, ko avtor premišljuje o vseh mogočih kombinacijah, ki bi jih bilo mogoče izpeljati na podlagi kar najbolj resničnih dogodkov, ki so se mu zgodili.
Tovrstni prebliski se praviloma porajajo v množicah, nakar sledi esejističen poskus spravljanja vseh teh idej v neko urejeno podobo ali celo ustvarjanja novega filozofskega koncepta, kakršnih Miller tako mimogrede v vsaki svoji knjigi naniza kar nekaj. Včasih do tega ne pride, ampak ga pisateljska domišljija zanese v bolj abstraktne, občasno celo nadrealistične vode. Odmikom ponavadi sledi spominski preskok, ki s prejšnjim spominom običajno nima neposredne povezave razen te, da se umešča v približno isto obdobje, čeprav to ni pravilo.
Kot edino pravilo Millerjevega pisanja tako izstopa tisto, da ni jasnih in trdno določenih pravil, v skladu s tem pa večina njegovih del izzveni, kot bi jih avtor napisal v enem samem zamahu, brez vsakih popravkov. V primeru Kozorogovega povratnika to menda celo drži, čeprav je znano, da je Miller vsako delo pisal na popolnoma drugačen način od vseh ostalih.
Kozorogov povratnik Henryja Millerja je torej delo, ki ponuja veliko tako ljubiteljem erotike kot tudi tistim, ki jih zanima vrhunska umetnost peresa, saj je v njem poleg rdeče niti, opisov odnosov med ljudmi in seveda veliko spolnosti, prisotno domala vsako področje življenja. Vse to je avtor združil z zanj značilnim širokim zamahom, ki je, kot kažejo številni ponesrečeni poskusi oponašanja njegovega sloga s strani neštetih, tudi slovenskih književnikov (med bolj posrečenimi omenimo vsaj Vitomila Zupana) popolnoma neponovljiv.