V slovenskih ljudskih pesmih mnogokrat najdemo verz »Stoji, stoji tam beli grad …«. Na Notranjskem ob robu Loške doline resnično stoji en beli grad. V njem ne živi princ na belem konju, temveč poleg muzejske dejavnosti zaživijo kulturne prireditve in poročne slovesnosti. Grad je bil leta 2008 po triletnem obnavljanju znova odprt za goste. Vsako polno uro se odprejo velika grajska vrata, skozi katera pokuka simpatično dekle, vas lepo pozdravi, obvesti o nakupu vstopnic in napove voden ogled skozi sobane snežniškega gradu. Ko si priskrbite vstopnice, si ogledate ponudbo spominkov in kupite kakšno literaturo za domov, se lahko med čakanjem na vodstvo sprehodite po okolici gradu ali postojite na kamnitem mostu. Poleg ribnika je izvir potoka Mali Obrh, na pristavi nekdanja mizarska delavnica ter Lovski in polharski muzej.
Če vas že ob prihodu, ko parkirate na brezplačnem parkirišču, ne privabi stojnica z domačimi dobrotami, si lahko med čakanjem napasete oči. Med vsakim vikendom v poletnih mesecih Društvo žena in deklet na podeželju Ostrnice iz Loške doline ponuja doma narejene izdelke. Med drugim slastna peciva, kot so piškoti iz semen, gibanica, kruh z olivami, jabolčni kis, med in drugo.
Pozdravi nas snežniški medved
Grad Snežnik, ki stoji pod istoimensko goro Snežnik, je danes v lasti Narodnega muzeja Slovenije s sedežem v Ljubljani. Razglašen je za kulturni spomenik državnega pomena. V njem je edini ohranjeni avtentični grajski interier v Sloveniji. Pohištvo sega v drugo polovico 19. stoletja. Zadnji oskrbnik je živel v gradu do druge svetovne vojne.
Ogled začnete pri rjavem nagačenem medvedu, ki stoji v veži pritličja. Približno sto let star kosmatinec, ki je imel prejšnje domovanje v snežniških gozdovih, je lovska trofeja kneza Hermana. Tukaj si marsikdo upa stopiti pred velike šape in se prisrčno nasmejati fotografskemu objektivu. Fotografiranje je sicer znotraj gradu prepovedano, razen v medvedovi družbi. V nadaljevanju nas čakajo štiri etaže velikih grajskih soban. V veži z medvedom s sten na nas prežijo različna rogovja in grbi. Vsaka družina je imela svojega. Tu visi na steni tudi velik bakrorezni zemljevid dežele Kranjske iz leta 1744. Poleg odprtega ognjišča stojita dva skrivnostna viteška oklepa, ki morda čez noč oživita.
Najprej nas grajska vodnica popelje v grajsko jedilnico. Za dolgo mizo je nekoč sedela grajska gospoda. Služinčad jim je v črni kuhinji, ki je bila kasneje posodobljena, pripravila okusne jedi, ki so napisane na tedenskem jedilniku, obešenem na steni jedilnice. V levem stolpiču je jedilni list graščakov, na desni jedilnik služinčadi. Če je bila hrana tudi dobro pripravljena, bi se razveselila obeh. Kuhinja je včasih stala na mestu, kjer danes prodajajo vstopnice in spominke. Skozi dve okni pa se razteza čudovit pogled na zeleno jaso.
Princesin firbčnik
Na isto jaso sega pogled, ko v poročni dvorani strmimo v mladoporočenca, ki si na gradu Snežnik obljubljata večno zvestobo. V soboto, dan pred mojim obiskom, so bile tu, kjer je bil včasih večerno-družabni salon, tri poroke. V poročnem salonu pred v vrste razporejenimi grajskimi stoli stoji veličasten rjav klavir, eden izmed petih najstarejših v Sloveniji. Žal iz njega ne prihajajo več klavirske melodije, saj ga ni možno uglasiti. Na stenah visijo podobe gradu v različnih časovnih obdobjih, na levi kot v mnogih sobah stoji lepo okrašena peč, v ospredju harmonij in pogled na teraso, nad vami lesen strop in malo dlje zastekljena vrata, skozi katera se vidi v knjižni salon z več kot 1000 knjižnimi enotami, večinoma v nemškem jeziku.
V prvem nadstropju so spalnice. V eni izmed njih je prespal tudi bivši jugoslovanski predsednik Tito. V prvi spalnici, kjer je počival knez Herman, pritegneta preprogi iz medvedje kože. Na tleh sta razpotegnjena dva medveda z glavo, ob katero so se gotovo pogosto spotikali. Kot v večini drugih spalnic je tudi v tej leseno sobno stranišče. Tudi umivali so se v svojih sobah, zato so tam posode za vodo. Grad pa je kljub vsej hvali brez kopalnic. V istem nadstropju je tudi salon princese Ane. Stene krasijo papirnate – lepo okrašene tapete. Tudi tukaj je majhna postelja, saj so bili ljudje včasih manjše rasti. Mizice s stoli, intarzijski parket, za katerega je značilna uporaba več vrst lesa, posebno okno, imenovano firbčnik, skozi katerega je princesa Ana pokukala na dovozno pot, ali ji ustreza družba prihajajočega obiskovalca. Svojo odločitev je povedala služinčadi, ki je potem sprejela gosta ali ga odslovila z lažjo, da dekleta ni doma. V gradu si lahko ogledamo tudi sistem govorilnih cevi, po katerih so posredovali naročila iz svojih do pedentarske sobe. Pedentarji so 24 ur na dan služili gospodi. Kasneje so za to uporabljali sistem zvoncev. Ob sobi princese Ane je še manjša sobica, a vseeno prav dobro opremljena, v kateri je spala njena spletična iz Nemčije.
Od Egipta čez Split v Benetke
Drugo nadstropje je pripadalo princu Ulriku in njegovim otrokom. Tu je edina zakonska postelja v gradu. Povsod je polno nagačenih živali. Tla v osrednji veži so tlakovana po zgledu Markovega trga v Benetkah. Tja so nadvse radi zahajali plemiči, saj je bila to ugledna turistična destinacija, takrat samo za višje sloje. To dokazujejo tudi slike na stenah, ki prikazujejo arhitekturno lepoto Benetk.
Po lesenih stopnicah prispemo še v zadnje nadstropje, kjer so sobe urejene vsaka na poseben način. Knez Herman je bil diplomat, zato je imel mnogo poslovnih stikov v tujini, od koder je prinašal ideje, pohištvo in spominke. Prva soba je opremljena v egipčanskem slogu. Zavese, stoli, preproga in lestenec z začetka 20. stoletja izražajo pridih afriške države. Druga soba je v znamenju Splita, saj oprema prihaja od tamkaj. V tem nadstropju je bila tudi posebna oprema za fitnes, s katero je knez Herman treniral telo in um. Ker je oprema potrebna restavratorskih del, je začasno shranjena na podstrešju. Ena najbolj zanimivih sob je gotovo gledališka, kjer so uprizarjali gledališke igre. Zlasti otroci so proučili uprizoritev in jo ob prazničnih dneh, kot so bili rojstni dnevi, zaigrali starejšim. Tu je bil tudi gledališki oder, vendar so ga zaradi nevarnosti, da bi se podrl strop, odstranili. V tem prostoru je biljardna miza iz druge polovice 19. stoletja, ki je bila sem prenesena iz poročnega salona. Zadnjo smo videli pedentarsko sobo v pritličju in klet, kjer danes prirejajo koncerte, razstave ali prostor najamejo za poročno pogostitev. V kleti so nekoč shranjevali vino in živila. Pedentarska soba je bila dnevni prostor pedentarjev. Ko je kateri od knezov potreboval pomoč, je po ceveh, ki so vodile v to sobo, priklical svojega pedentarja. Kasneje, ko so uveljavili sistem zvoncev, je graščak le pritisnil na gumb in v spodnji sobi je na stenski tabli izskočila številka sobe. Tako je služinčad vedela, kam naj gre.
Naj živi grad!
S tem končamo ogled gradu, pred katerim je na tem mestu stala rimska postojanka. Prvič je omenjen v 13. stoletju. V poznejšem času je bil v lasti plemiških družin, kot so Lambergi, Scheyerji, Raumschissli, Eggenbergi, Auerspergi in Lichtenbergi. Sedanjo podobo s predzidjem in stolpi je dobil v 2. polovici 19. stoletja, ko ga je skupaj z okoliškimi gozdovi kupila kot poletno in lovsko rezidenco nemška družina saških knezov Schönburg-Waldenburg. Knez Jurij je tu leta 1867 ustanovil prvo kranjsko slovensko gozdarsko šolo.
Gradovi so velik obnovitveni in vzdrževalni zalogaj. Škoda bi bilo, da bi samevali in propadali, saj odsevajo duh načina življenja višjega sloja. Vendar je treba najprej poskrbeti za danes živeče ljudi. Najbolje je, ko si zgodovina in sedanjost podata roko. Takrat lahko neka stara stavba koristno služi današnjim potrebam. Taka je zgodba gradu Snežnik, ki živi z ustreznim programom.
