Leta 2008 je podjetju Koren Sports Slovenska turistična organizacija za Eskimsko vas podelila priznanje zlati sejalec za najboljši in najinovativnejši slovenski turistični produkt. A poleg Eskimske vasi se lahko pri podjetju Koren Sports pohvalijo z bogato ponudbo športnih aktivnosti, ki so namenjene team buildingu, šolam in posameznikom. Nas pa je januarja zanimalo, ali je program v Eskimski vasi, ki se ga očitno najpogosteje udeležijo podjetja, primeren tudi za družino, kar je bilo najbolje ugotoviti tako, da je v spalni vreči eno noč prespal tudi šestletni Nejc.
Eskimska pogostitev
Za Mojco, ki nas je sprejela pri spodnji postaji krvavške kabinske žičnice, je Nejc že po prvem stavku ugotovil, da je “zelo prijazna teta”. Počakati smo morali še večjo zaključeno družbo, ki je prišla le na eskimski večer, torej na večerno zabavo. Zgoraj so nas pričakale krplje, kajti pred nami je bil nočni sprehod do Plaže, kjer stoji Eskimska vas. S seboj smo imeli spet preveč krame, a so nam prijazno priskočili na pomoč; odvečne nahrbtnike in snežno desko so do vasi pripeljali z motornimi sanmi – prvi dokaz, da je eskimska noč vse kaj drugega kot trpljenje!
Nejc je zmogel ne prehud tempo brez jadikovanja, pa tudi hoja malo bolj široko s krpljami mu ni povzročala težav. Seveda je bil na začetku prepričan, da bodo zgoraj res čakali Eskimi … So bili kar Slovenci, a brez eskimčka, pijače za dobrodošlico, ki je priljubljena tudi med dnevnimi obiskovalci, vendarle ni šlo. Otroci seveda dobijo čaj. Kar hitro so nas spravili v sobo za VIP, kjer so nam postregli sirni fondi. V tem primeru je dobro, če otrok jé sir.
Kako je zgrajen iglu?
Ne čisto tako, kot jih gradijo Inuiti. Na začetku napihnejo balone, ki jih omečejo s snegom, pomagajo si tudi s snežnimi topovi. Kasneje, ko so stene in strop (pri strani je snežni zid menda debel kar štiri metre, na vrhu pa en meter!) utrjeni in nastane trdna samonosna konstrukcija, balone spustijo. Igluje med seboj povežejo s hodniki, tako da poleg glavnega, največjega prostora, v katerem je Iglu bar, dobijo še nekoliko manjšo VIP sobo in “hotelske sobe”. Leta 2010 so v sodelovanju s podjetjem Ledene skulpture Rismondo pripravili tudi posebno ledeno sobo s prelepimi ledenimi stvaritvami, kjer bodo najbolj uživali zaljubljenci. V iglujih so me prijetno presenetile malenkosti: v snežne zidove vklesani reliefi, niše za svečke, diskretna svetloba, domiselno snežno pohištvo, prekrito z ovčjimi kožami, vse pa je začinila še odlična disko funk glasba, ob kateri zabava praktično ne more zamreti.
Igluji so seveda popolnoma varni. Porušiti se ne morejo, ko se temperature dvignejo, se iglu preprosto stopi. To se lani ni zgodilo prej, kot je prenehalo obratovati tudi smučišče. Temperatura v iglujih je stalna oziroma se giblje med 0 in 5 stopinjami Celzija. Zato je bivanje najprijetnejše v mrazu, ko je zunanja temperatura nižja.
V otroke se spremenijo tudi odrasli
Kasneje smo se v trdi temi, ki so jo sem ter tja prebadale le močne luči snežnih teptalcev, s tubami (traktorskimi zračnicami) zagnali v breg smučišča Njivice in se tam v parih neutrudno dričali ter ugotavljali, ali nese dlje, če se tuba med spučanjem vrti, ali je mogoče vlakec več tub, pri čemer se pari med seboj držijo za noge, hitrejši in tako naprej. Skratka, vsi smo se spremenili v otroke. Žal je tuba za otroke nekoliko prevelika, a brez skrbi – v Eskimski vasi imajo kup snežnih krožnikov in lopatk, tako da se v Mojčini družbi zabavajo tudi najmlajši.
Kasneje so se nekateri zabubili v Iglu bar, otroci pa smo se zagrebli za najrazličnejše sankaške pripomočke in se še lep čas dričali po temi. Seveda se potem vse konča ob topli pijači, mulc pa ni zaspan niti, ko je ura že devet zvečer. Nekaj posebnega so tudi prijazni gostitelji, ki z neprisiljeno domačnostjo poskrbijo, da je eskimsko doživetje več, kot lahko dobimo v najboljših hotelih.
Kako smo spali?
To nas je najbolj skrbelo. Postelja v igluju je pravzaprav sneženi blok, prekrit z izolacijskim materialom in precej udobno vzmetnico ter seveda z nepogrešljivimi ovčjimi kožami. Ekspedicijske spalne vreče, ki zadostujejo do temperatur minus 30 stopinj Celzija, ogrejejo v snežni savni, zato so prijetno tople že takoj, ko se zabubimo vanje. Seveda velja poslušati nasvete alpinistov: v takšnih spalnih vrečah moramo spati čim manj oblečeni oziroma samo v športnem perilu, kajti zrak v spalni vreči greje človeško telo. Bolj ko bomo oblečeni, dlje bo trajalo, da se bo vreča ogrela! Meni je bilo ponoči vroče, enako verjetno tudi Nejcu, ker se je vso noč odkrival. Majo je, nasprotno, nekaj časa zeblo, a se je počasi tudi ona ogrela. Za debelimi snežnimi zidovi in zavitimi hodniki je idealna tudi zvočna izolacija, tako da je noč verjetno mirna tudi, če je zaseden sosednji romantični iglu …
Razvajence bo morda skrbelo, kje je stranišče in kje se oprhamo. Ogrevano in brezhibno snažno stranišče je na plaži in tam si lahko tudi umijemo zobe. Kaj pa prha? Kdor ne vzdrži brez prhe eno noč, za eskimsko avanturo niti ni primeren, pa čeprav je udobje po mojem mnenju vrhunsko. Pravzaprav je bilo neprijetnih le prvih pet minut zjutraj, ko smo morali noge vtakniti v ledeno mrzle hribovske čevlje, a ob zajtrku v bližnjem hotelu Tiha dolina se noge hitro ogrejejo.
Poučno in prav nič ekstremistično
Eskimska vas je nekaj posebnega že za odrasle, še toliko bolj pa navduši otroke. Pomembno pa je, da prenočevanje na snegu ni noben ekstremizem, temveč tudi poučna zgodba, od katere otroci veliko odnesejo. Od šestega leta je to gotovo primerna oblika zabave, ne sicer najcenejša, a vsaj enkrat v življenju se splača. Če je ponoči nebo obsijano z zvezdami in če vas zjutraj iz goste meglene koprene v kotlini pozdravi osončeni Storžič, je še toliko bolje. Otroci si nataknejo smuči ali snežno desko in vsem ponosno razlagajo, da so spali po eskimsko.
