Ženska, ki je našla svoj glas. Zanimiv naslov, ki se nahaja na platnicah knjige, katere avtorici sta Susan O’Halloran in Susan Delattre … zgodba o pravljičnem potovanju ženske, ki se na svoji poti nekajkrat preoblikuje v svoji podobi, da bi na koncu našla … vsak, ki bo prebral to knjigo si bo lahko sam odgovoril, kaj.
Tole pisanje in knjiga je verjetno bolj zanimivo za žensko dušo ali pa za kakšno raziskovalno moško dušo, ki je dovolj široka, da zna v vsaki stvari najti kaj modrega, kaj novega, kaj o čemer je zanimivo in vredno razmisliti.
Rodimo se z glasom, s sposobnostjo, da spregovorimo, da povemo, kaj mislimo, da zahtevamo, da se rešujemo, če je potrebno in da rešujemo druge ljudi. Matere imamo vgrajen instinkt za reševanje, v tem delu se ne razlikujemo od vseh ostalih živalskih vrst. Včasih se podajamo hudo brezglavo v boj za naše mladiče, ki se morda zaradi tega ne morejo naučiti, kar bi bilo dobro za njih ali pa je naše reševanje vnaprej obsojeno na propad.
Ko pišem ta zapis, v ozadju slišim gospoda Huberta Požarnika, ki pravi, da je današnja družba zrela za hitro in učinkovito akcijo, ki nas bo v zadnjem trenutku rešila pred tragedijo, ki nas sicer čaka. Zdi se mi, da govori tudi meni, počutim se del omenjene družbe, del reševalne ekipe, sprašujem se, kaj lahko kot posameznik naredim.
Kaj lahko naredim, da bi svet postal boljši, kako naj sodelujem z ljudmi, s katerimi se ne strinjam in oni se ne strinjajo z menoj, ako naj se glasno postavim za tisto, v kar verjamem?
»Zelo pogumen moraš biti, da narediš le tisto, kar je potrebno, in zelo moder, da prepoznaš, kaj je treba narediti. Da bi opravil svojo nalogo, moraš poznati svoje mesto v širši zgodbi, vedeti, del česa si.«
Marina, junakinja zgodbe se v svojem življenju spopada z veliko problemi, da ne rečem grozotami, ki jo popolnoma spremenijo tako, da postane nekdo, ki je za druge nor, v resnici pa je eden izmed redkih normalnih. V tem delu me zgodba asociira na današnjo izjavo Huberta Požarnika, da ima današnja psihiatrija težave z razlikovanjem, kaj je že norost in kaj je še normalno. Še tega se nam manjka v vsej tej zmedi! Namesto, da bi poenostavljali, je vsak dan bolj kompliciran in kompleksen.
Pojdimo nazaj k Marini! Nihče je več ne posluša, vsi verjamejo, da se ji je zmešalo, kar bi bilo v njeni situaciji relativno normalno, saj ji epidemija mrzlice pomori njuna otroka in moža. Zdi se ji, da mora nekaj ukreniti, živi v času velikih družbenih krivic, ko graščaki kruto izkoriščajo tlačane. Vendar vse, kar počne, nima efekta, za povrh tudi sama postaja vedno bolj nesrečna in pasivna.
Ko se tudi zadnji obupni poizkus reševanja pobeglega dečka, ki ga skuša rešiti pred kaznijo in maščevanjem, izjalovi, jo sokol popelje na pot transformacije. Najprej se prelevi v volkuljo in zaživi v volčji družini. Zaradi bolečih spominov, ki kljub spremenjeni podobi ostanejo v njej, se le stežka sprijazni z vlogo, ki ji je dodeljena, da samo skrbi za volčja mladiča. Ko se v določenem trenutku zopet prebudi njena prejšnja vloga, vloga vsesplošne rešiteljice, se izpostavi v situaciji, kateri ni kos in se na veliko srečo konča dokaj dobro, vendar zato, ker ji pomagajo drugi volkovi. Očita si smrt stare matere volkulje, čeprav ji ta preden umre, govori: » Zdaj ni čas za boj. Boj ni vedno odgovor. Opazuj moje odhajanje in razumela boš.«
Ko jo volkovi odženejo, jo sokol popelje med želve. Osuplo nad dejstvom, da se zlahka sporazumeva z želvami, ji Stara želva pojasni, da se želve sporazumevajo znotraj, na zunaj pa se sliši le tiho cviljenje.
Po določenem času se zopet sooča s podobnimi težavami kot v prejšnjih življenjih. Zaradi nespametnega delovanja in vedenja se znajde na hrbtu na dnu ribnika. Končno se odloči za drugačno reakcijo: za ne-delovanje, preneha se boriti.
Zadnje dejanje Marina zopet preživi kot človek, kot ženska, ki je našla svoj glas, kateremu ljudje prisluhnejo.
Zgodba z nešteto sporočili, ki si zasluži večkratno branje! Najmanj kar se lahko vprašamo je, kje je naš glas? Ali se brezglavo bojujemo in nas nihče več ne sliši? Ali smo se prelevili v pasivno vlogo želve na hrbtu, ki čaka, da se bo nekaj zgodilo, kar bo povzročili spremembo v dobrem ali v slabem? Ali skušamo tuliti kot volkulje, pa iz naših grl prihajajo šibki zamolkli glasovi nekoga, ki se je predolgo boril in se v svojih bitkah iztrošil?
Verjamem, da imamo v sebi modrost, da spet najdemo svoj glas!
