Ali znate ljubiti svoje sovražnike?

Danes na poti iz trgovine pa je priplaval na plano verz Ota Župančiča, ki se mi je vtisnil globoko v spomin v letih rosne mladosti: “Kuj me, življenje, kuj! Če sem kremen, se raziskrim, če jeklo, bom pel, če steklo – naj se zdrobim.” Presenečeno sem se vprašala, zakaj mi ga je podzavest priplavila prav zdaj? Morda stojim ravno na ključni prelomnici svojega življenja in me življenje kuje?! Ali sem kremen, jeklo ali steklo?

V preteklih mesecih se je dogajalo veliko v mojem življenju – znotraj in zunaj. Sesule so se mi iluzije o svetu, v katerem živim, o prijateljih in ljudeh, s katerimi delim življenjske izkušnje na tak ali drugačen način, o človeški dobroti, zanesljivosti in pripravljenosti na medsebojno pomoč in še o marsičem. Spoznavala sem najglobje resnice o življenju in se učila. Prišla sem do najpomebnejšega spoznanja zame – pomagati ne morem nikomur, ki ni še pripravljen sprejeti pomoči. Vsak dobrohoten nasvet in poziv k (samo)pomoči sta lahko povsem napačno razumljena. Celo kot grožnja, ogrožanje in vsiljevanje. Zdaj vem, da moram včasih znati tiho opozovati ljudi, kako padajo v brezno lastne usode, in počakati do trenutka, ko pristanejo na trdih tleh, in šele takrat, če jih boleč pristanek toliko pretrese, da so pripravljeni začeti drugače razmišljati in delovati, jim lahko ponudim svojo roko opore. In nič prej. Nekateri ljudje pač potrebujejo zelo trpke izkušnje v življenju, da spregledajo. Šele takrat so pripravljeni pomagati sami sebi in začeti sprejemati pomoč drugih.

Istočasno pa sem se učila vrline odpuščanja. Najbrž najtežje lekcije za vsakogar v življenju. Kdo je pripravljen in sposoben odpustiti človeku za besede in dejanja, s katerimi vas je prizadel v dno vaše duše? Predstavljajte si, kako boleča je izkušnja, ki jo prinašata krivično in hudoželjno dejanje vaših najbližjih. Kako prežvečiti to grenkobo in živeti naprej s temi ljudmi, kot da se ni nič hudega zgodilo? Marsikomu bi bilo lažje preplavati Atlantik, kot oprostiti sramotno ravnanje in zlonamerno obtožbo, ki vam jo je nekdo od domačih povzročil. Spemljajoča bolečina in povzročena škoda predstavljata osnovo za vseživljensko sovraštvo in tožbe na sodiščih. Ob tem se vprašam, ali sem še zmožna sprejemati takega človeka ter ga spoštovati in ljubiti kot prej?

Za veliko noč sem gledala Gipsenov Kristusov pasion in spominjam se, kako reče Jesus, preden zadnjič pade pod težkim križem, nakako takole: “Kaj ste dosegli, če ljubite tiste, ki ljubijo vas? Naučite se ljubiti svoje sovražnike”. Z ljubeznijo do njih šele pokažemo, da smo duhovno bogati in gledamo na vse ljudi kot na podobe v mozaiku sveta, kjer vlada enost vseh in vsega. Težko je doseči to raven zavedanja, priznam. Malo ljudi je sposobnih narediti ta premik navzgor. Ko mi je hudo, si vedno znova rečem: “Odpusti jim bog, saj ne vedo, kaj delajo.” Zavedam se, da v bistvu ti ljudje prizadanejo najbolj sebe, saj v življenju vedno mečemo bumerang, ki na koncu prileti nazaj k nam. Ne glede na to, kako daleč ga vržemo. Vrne se enkrat – v tem ali naslednjem življenju.

Vse pretekle trpke izkušnje pa niso omajale moje zvestobe svojemu življenskemu načelu, ki pravi, da moram vsak dan storiti vsaj eno dobro (nesebično) delo in nekomu polepšati dan. Pa bodisi, da odstopim starejšemu mesto v vrsti, ali da pokličem nekoga, ko čutim, da potrebuje toplo besedo, ali se samo prijazno nasmehnem tujcu na ulici, ki mrko zre predse, in mu pričaram nasmeh na lica. Načinov je milijon. Priložnosti za širjenje sreče in veselja ponuja življenje na vsakem koraku. Ujeti je treba le primeren trenutek in verjeti v skupno srečo. Če sem z današnjim razmišljanjem komu polepšala nekaj trenutkov, je moje pisanje doseglo svoj namen. In moje življenjsko vodilo je izpolnjeno.