Vprašanje:
Že dolga leta obiskujem psihiatre, pa ne samo v ambulantah, tudi v bolnišnicah sem že bila.
Začelo se je pred desetimi leti z mojim alkoholizmom. Po zdravljenju alkoholizma sem nehala piti, dobila pa sem kup drugih težav. Dobila sem bolečine po telesu, dihati mi ni dalo, slabo sem spala, apetit je bil prehud in sem se redila. Pred šestimi leti so me invalidsko upokojili zaradi motnje osebnosti in drugih težav. Moje stanje se je izboljšalo, ampak samo za nekaj časa. Potem je šlo hitro navzdol. Bolečine, glavoboli, težave z dihanjem, debelost, vse se je stopnjevalo, da sem morala k psihiatru v najbližjem zdravstvenem domu. Kmalu sem dobila občutek, da me ne jemlje resno, malo se je pogovoril z mano, zdravila so bila kar naprej ista in niso pomagala.
Zamenjala sem psihiatra, pa se tudi on ni imel časa pogovarjati z mano. Odpravil me je hitro, tako rekoč na vratih. Šla sem drugam, tokrat k ženski. Ta je šele bila huda. Jasno mi je rekla, da se delam, kako sem bolna, da mi v resnici nič ni in naj se neham smiliti sama sebi in raje poskrbim za otroka. Ne morete si misliti, kako me je prizadela. Kaj pa ona ve, kako je, če si tako bolan, saj njej nič ni, jaz pa trpim iz dneva v dan. Spet sem šla k drugi psihiatrinji, spet ni bilo nič bolje. Ugotovila sem, da je bil še najboljši prvi psihiater in sem se hotela prepisati nazaj k njemu. Na moje veliko začudenje pa me je odklonil. Mislim, da psihiater ne sme odkloniti pacienta, ki rabi pomoč in trpi. To sem mu tudi povedala, pa je rekel, da sem že dovolj prestala, ker sem zamenjala toliko zdravnikov in da mi tak način škoduje in me ni prevzel. Prijavila sem ga direktorju, ki je organiziral sestanek, pa ni pomagalo. Premišljam, da bi ga dala v časopise in da se bom obrnila tudi na varuha pacientovih pravic. Ali me ima psihiater pravico odkloniti ali ne, to je moje vprašanje in prosim za odgovor.
Marija
Odgovor
Spoštovana gospa Marija, najprej bi na kratko opisala, kaj so motnje osebnosti. Mogoče vam bo potem laže razumeti sebe in psihiatrovo reakcijo. Z motnjami osebnosti označujemo globoko zakoreninjene vedenjske vzorce in stanja. To pomeni, da jih je zelo težko spreminjati, tudi zato, ker ne izhajajo iz kakšne poškodbe ali bolezni. Motnja se lahko kaže v preobčutljivosti in napačnem razlaganju dejanj drugih ljudi, nespravljivosti; neupoštevanju družbenih norm ter potreb in čustev drugih ljudi; impulzivnosti, nagnjenosti k sporom in prepirljivosti in še bi lahko naštevala.
Če povzamem: vaša motnja je globoko zakoreninjena v vas in vaš način vedenja, ravno tako pa je tudi vaše stiske in probleme zelo težko spremeniti in izboljšati. Zaradi narave motnje in težavnosti njene obravnave ste verjetno tudi iskali psihiatrično pomoč na različnih krajih in to brezuspešno. Ne vem, kako sta se s prvim psihiatrom, h kateremu se želite vrniti, razšla. Vsekakor pa je v vajinem odnosu moralo biti nekaj, poleg osnovne motnje, zaradi česar je psihiater precenil, da vam ne more pomagati, škode pa vam ne želi delati.
Običajno imajo psihiatri visoko stresno toleranco, tako da bi morali nekoliko premisliti, kakšno je bilo vaše sodelovanje z njim. Odnos med psihiatrom in pacientom je dinamičen in predvsem partnerski. Če mu recimo niste govorili resnice, če ste se sprenevedali, bili prezahtevni glede na dane možnosti, niste sodelovali in skupaj z njim aktivno iskali najustreznejše rešitve zase, i.t.d., potem je njegova reakcija razumljiva in po mojem mnenju upravičena. Zato bi vam svetovala, da se umirite in poskušate razumeti celotno situacijo. Mogoče bi bilo celo najbolje, da za nekaj časa ne obiskujete psihiatrov in tako pozabite na dosedanje izkušnje. Nov začetek pa naj bo poln upanja in uvidevnosti zase in za druge.
Tudi sama se že 35 let zdravim zaradi depresije, nakar se je temu priključil še alkoholizem,prav tako pa imam tudi jaz diagnozo Motena osebnost.
S psihiatri se odlično razumem ,samo z eno sva sporazumno prekinili sodelovanje,ker se nekako nisva “ujeli na isti valovni dolžini”.
Alkoholizem je huda bolezen,to je splošno znano.Sama sem se vrtela v začaranem krogu abstinence in ponovnega pitja. Bila sem “jezna abstinentka”,dokler nisem spoznala,da tako ne gre več naprej in sem se potrudile vzeti vse bolj resno.Mnogo sem pisala o svojih občutjih, saj ima napisano neko drugačno težo in ponovno vse lahko preberem in primerjam ,koliko in kako sem napredovala.Tudi sama sem imela težave s telesno težo in raznimi bolečinami imam pa tudi resno prirojeno srčno napako in sem posledično tudi za marsikaj prikrajšana ,a sem se pač morala sprijazniti tudi s tem,zraven pa sem še trmasta in sem vztrajala na svojem.Seveda sem poprej te bolečine,psihične, duševne in telesne, ter razne frustracije utopila v alkoholu in jih nisem tako zavestno čutila.
Prišla sem tudi do spoznanja,da če sem z mnogimi ljudmi v konfliktu, je gotovo neka napaka pri meni in moram zadevo premisliti in na novo zastaviti. Nikoli se ne smilim sama sebi,hkrati pa sprejmem DOBRONAMERNE kritike radovoljno in predvsem hvaležno,ker se iz njih lahko dosti dobrega naučim,to pa še ne pomeni ,da nisem zaradi tega včasih užaljena , prizadeta in z občutkom ,da me ne razumejo,hkrati pa vem,koliko oseb sem prizadela s svojim pitjem in jim uničevala življenje.
Velikokrat se zdravim v bolnišnici zaradi depresije in imam večkrat nove psihiatre.Tudi jaz se poskušam vsakemu prilagoditi,saj ima vsak svojo metodologijo načina zdravljenja,predvsem pa sem z njimi iskrena in ubogam njihove nasvete, Če pa pride do kakšne težave med menoj in psihiatrom, ga prosim, da to skupaj takoj rešiva in ugotoviva, zakaj je prišlo do konflikta in kako ga bova rešila.
Tako se težave sprotno rešujejo v obojestransko zadovoljstvo.
Gospej Mariji bi rada povedala ,da sem morala zelo veliko delati na sebi in še delam, predvsem si je potrebno najti kakšno razvedrilo :(branje,sprehodi,druženja,dopisovanje,kakšen domači ljubljenček je pravi balzam za dušo i.t.d…hkrati pa obiskujem tudi skupino za pomoč recidivistom, ker se v klubu nekako nisem najbolje obnesla.
Ta srečanja mi veliko pomenijo, ker so skupine manjše in se počutim med njimi ,kot v družinskem krogu.
Pot ni lahka, a drugo mi ne preostane,kakor čimbolje hoditi po njej, predvsem pa brez alkohola.
Upam ,da bo tudi gospa Marija našla svojo pot, predvsem pa naj bo s seboj potrpežljiva.
Z najlepšimi željami. Leiah
Tudi sama se že 35 let zdravim zaradi depresije, nakar se je temu priključil še alkoholizem,prav tako pa imam tudi jaz diagnozo Motena osebnost.
S psihiatri se odlično razumem ,samo z eno sva sporazumno prekinili sodelovanje,ker se nekako nisva “ujeli na isti valovni dolžini”.
Alkoholizem je huda bolezen,to je splošno znano.Sama sem se vrtela v začaranem krogu abstinence in ponovnega pitja. Bila sem “jezna abstinentka”,dokler nisem spoznala,da tako ne gre več naprej in sem se potrudile vzeti vse bolj resno.Mnogo sem pisala o svojih občutjih, saj ima napisano neko drugačno težo in ponovno vse lahko preberem in primerjam ,koliko in kako sem napredovala.Tudi sama sem imela težave s telesno težo in raznimi bolečinami imam pa tudi resno prirojeno srčno napako in sem posledično tudi za marsikaj prikrajšana ,a sem se pač morala sprijazniti tudi s tem,zraven pa sem še trmasta in sem vztrajala na svojem.Seveda sem poprej te bolečine,psihične, duševne in telesne, ter razne frustracije utopila v alkoholu in jih nisem tako zavestno čutila.
Prišla sem tudi do spoznanja,da če sem z mnogimi ljudmi v konfliktu, je gotovo neka napaka pri meni in moram zadevo premisliti in na novo zastaviti. Nikoli se ne smilim sama sebi,hkrati pa sprejmem DOBRONAMERNE kritike radovoljno in predvsem hvaležno,ker se iz njih lahko dosti dobrega naučim,to pa še ne pomeni ,da nisem zaradi tega včasih užaljena , prizadeta in z občutkom ,da me ne razumejo,hkrati pa vem,koliko oseb sem prizadela s svojim pitjem in jim uničevala življenje.
Velikokrat se zdravim v bolnišnici zaradi depresije in imam večkrat nove psihiatre.Tudi jaz se poskušam vsakemu prilagoditi,saj ima vsak svojo metodologijo načina zdravljenja,predvsem pa sem z njimi iskrena in ubogam njihove nasvete, Če pa pride do kakšne težave med menoj in psihiatrom, ga prosim, da to skupaj takoj rešiva in ugotoviva, zakaj je prišlo do konflikta in kako ga bova rešila.
Tako se težave sprotno rešujejo v obojestransko zadovoljstvo.
Gospej Mariji bi rada povedala ,da sem morala zelo veliko delati na sebi in še delam, predvsem si je potrebno najti kakšno razvedrilo :(branje,sprehodi,druženja,dopisovanje,kakšen domači ljubljenček je pravi balzam za dušo i.t.d…hkrati pa obiskujem tudi skupino za pomoč recidivistom, ker se v klubu nekako nisem najbolje obnesla.
Ta srečanja mi veliko pomenijo, ker so skupine manjše in se počutim med njimi ,kot v družinskem krogu.
Pot ni lahka, a drugo mi ne preostane,kakor čimbolje hoditi po njej, predvsem pa brez alkohola.
Upam ,da bo tudi gospa Marija našla svojo pot, predvsem pa naj bo s seboj potrpežljiva.
Z najlepšimi željami. Leiah
Tudi sama se že 35 let zdravim zaradi depresije, nakar se je temu priključil še alkoholizem,prav tako pa imam tudi jaz diagnozo Motena osebnost.
S psihiatri se odlično razumem ,samo z eno sva sporazumno prekinili sodelovanje,ker se nekako nisva “ujeli na isti valovni dolžini”.
Alkoholizem je huda bolezen,to je splošno znano.Sama sem se vrtela v začaranem krogu abstinence in ponovnega pitja. Bila sem “jezna abstinentka”,dokler nisem spoznala,da tako ne gre več naprej in sem se potrudile vzeti vse bolj resno.Mnogo sem pisala o svojih občutjih, saj ima napisano neko drugačno težo in ponovno vse lahko preberem in primerjam ,koliko in kako sem napredovala.Tudi sama sem imela težave s telesno težo in raznimi bolečinami imam pa tudi resno prirojeno srčno napako in sem posledično tudi za marsikaj prikrajšana ,a sem se pač morala sprijazniti tudi s tem,zraven pa sem še trmasta in sem vztrajala na svojem.Seveda sem poprej te bolečine,psihične, duševne in telesne, ter razne frustracije utopila v alkoholu in jih nisem tako zavestno čutila.
Prišla sem tudi do spoznanja,da če sem z mnogimi ljudmi v konfliktu, je gotovo neka napaka pri meni in moram zadevo premisliti in na novo zastaviti. Nikoli se ne smilim sama sebi,hkrati pa sprejmem DOBRONAMERNE kritike radovoljno in predvsem hvaležno,ker se iz njih lahko dosti dobrega naučim,to pa še ne pomeni ,da nisem zaradi tega včasih užaljena , prizadeta in z občutkom ,da me ne razumejo,hkrati pa vem,koliko oseb sem prizadela s svojim pitjem in jim uničevala življenje.
Velikokrat se zdravim v bolnišnici zaradi depresije in imam večkrat nove psihiatre.Tudi jaz se poskušam vsakemu prilagoditi,saj ima vsak svojo metodologijo načina zdravljenja,predvsem pa sem z njimi iskrena in ubogam njihove nasvete, Če pa pride do kakšne težave med menoj in psihiatrom, ga prosim, da to skupaj takoj rešiva in ugotoviva, zakaj je prišlo do konflikta in kako ga bova rešila.
Tako se težave sprotno rešujejo v obojestransko zadovoljstvo.
Gospej Mariji bi rada povedala ,da sem morala zelo veliko delati na sebi in še delam, predvsem si je potrebno najti kakšno razvedrilo :(branje,sprehodi,druženja,dopisovanje,kakšen domači ljubljenček je pravi balzam za dušo i.t.d…hkrati pa obiskujem tudi skupino za pomoč recidivistom, ker se v klubu nekako nisem najbolje obnesla.
Ta srečanja mi veliko pomenijo, ker so skupine manjše in se počutim med njimi ,kot v družinskem krogu.
Pot ni lahka, a drugo mi ne preostane,kakor čimbolje hoditi po njej, predvsem pa brez alkohola.
Upam ,da bo tudi gospa Marija našla svojo pot, predvsem pa naj bo s seboj potrpežljiva.
Z najlepšimi željami. Leiah