Velikolaška kulturna pot, ki za 15 kilometrov sicer vzame vsaj 4 ure hoje, a je ena tistih, ki bi jih moral prehoditi vsak Slovenec. Posvečena je štirim velikanom slovenske književnosti: Franu Levstiku (1831-1887), Josipu Stritarju (1836-1923), Primožu Trubarju (1508-1586) in nekoliko manj znanemu Jožetu Javoršku (1920-1990). Začetek poti naj bi bil kar v Velikih Laščah pri dobro znani gostilni Kukelj oziroma župnijski cerkvi, kjer stoji tudi spomenik Franu Levstiku, ki so ga postavili le dve leti po pisateljevi smrti. Toda ker smo v Rašici, naj bo naše izhodišče pri Trubarjevi domačiji.
Čez gozdove in polje vodi označena pešpot, ki jo je po mojih izkušnjah kar težko najti. V enem od vodnikov sicer svetujejo, da se je najbolje napotiti kar ob glavni cesti, a to pomeni poltretji kilometer hoje po prometnici, ki jo nekateri imenujejo tudi cesta smrti. Z dobrim zemljevidom in osnovnim smislom za orientacijo se lahko tej prometnici izognemo, čeprav to pomeni kakšen kilometer hoje več. Skratka, ko smo tako ali drugače v Velikih Laščah, se napotimo mimo Levstikovega spomenika in cerkve. Pot je od tu naprej dobro označena z rdeče-belimi markacijami. Pripeljejo nas do magistralke, ki jo prečkamo in se po ozki stezi vzpnemo proti Sv. Roku, kjer je 619 metrov visoko postavljena cerkev. Mimo cerkve se po kolovozu spustimo v Srobotnik, kjer poiščemo pot do Dolnjih Retij, Levstikovega rojstnega kraja. Njegove domačije ni več, a na mestu, kjer je bila, stoji domiseln spomenik, ki ponazarja vhodna vrata, na katerih je spominska plošča. Ob strani pa je doprsni kip, ki ga je izdelal kipar Jakov Brdar. Postojimo lahko pred s slamo kritim Ilijevim kozolcem, starim več kot dve stoletji, pod katerim je Levstik pisal zgodbo o Martinu Krpanu.
Mi pa pot nadaljujemo mimo kapelice sv. Roka in se čez pozimi zasnežen travnik in kasneje skozi gozd povzpnemo na Podvalo, ki je dobro razgledna, zato ni težko najti v Dvorsko vas s cerkvijo Janeza Krstnika. Nadaljujemo v Malo Slevico, kjer pa se obrnemo proti severu in poiščemo Veliko Slevico. Tu se priključimo evropski pešpoti E7, po kateri prispemo v Podsmreko. Na današnjem naslovu Podsmreka 2 se je leta 1836 rodil Josip Stritar. Nanj spominja v zgradbo vzidan relief.
Verjetno smo že malo utrujeni, a zdaj se že obračamo nazaj proti Rašici, ki jo najdemo skozi vasi Brankovo, Podulaka in Prhajevo. Tam je najbolje, da sledimo kar cesti, ki ni prometna, a bomo bolj gotovo našli nazaj do Temkovega mlina in Trubarjeve domačije, kjer si lahko končno odpočijemo ob čaju v krčmi.
Pot bi bila lahko sicer nekoliko bolje označena, a o tem ne morem z vso pravico soditi, saj so razmere pozimi drugačne in se lahko marsikatera označba skrije pod snegom. Tudi manj naporno bo, če krenete poleti, saj sem moral na nekaterih mestih gaziti po visokem snegu. A spet je povsem možno, da sem samo zgrešil pravo pot. No ja, treba si je vzeti čas, kot za vsako stvar na svetu. Verjetno tudi Levstik ni napisal Martina Krpana v enem dnevu.
