Najnovejši film Damjana Kozoleta Slovenka je bil na letošnjem sarajevskem festivalu toplo sprejet, pohvalno so se odzvali tudi kritiki različnih mednarodnih časopisov, zato je veliko bolj sproščeno pričakoval premiero na domačem terenu, ki je bila prvega oktobra 2009.
Slovenka je za pol leta že razprodana, ima vabila na več kot dvajset festivalov po svetu, vabila pa še kar prihajajo. Distribucijska hiša M- Appeal bo film prodajala po svetu. In ne samo to! Nina Ivanišin, glavna junakinja Slovenke, je dobila prve klice agentov iz Hoollywooda.
Si hotel že z naslovom povedati, da stereotip, po katerem naj bi se z najstarejšo obrtjo ukvarjale večinoma priseljenke, ne drži?
Slovenci zelo radi dobro mislimo o sebi in vse, kar nas moti in nam ni všeč, zelo radi pripisujemo drugim, Čefurjem ali Ukrajinkam. Ampak dejstvo je, da so v velik del prostitucije vpletene Slovenke. Ob neki vseslovenski raciji se je izkazalo, da je 70 odstotkov teh punc Slovenk. To ni kakšna naša posebnost, hotel sem le poudariti, da ne počnejo teh stvari zmeraj tujci, ampak da marsikaj umazanega in čudnega počnemo tudi sami.
Videz glavne junakinje Alexandre z ničemer ne izdaja njene dejavnosti. Zato, da bi težko verjeli, kakšno je njeno skrivno življenje?
Že scenarij je narekoval, da ne gre za prototip prostitutke, ki si jo predstavljamo v visokih petah, mrežastih nogavicah in mini krilu, ampak za nekoga, ki bi lahko bila moja ali tvoja soseda ali hčer. Vsakdanje dekle, študentka, nič ekstremnega. V resnici je veliko takih zgodb: dovolj je le odpreti Salomonov oglasnik, kjer je dvakrat na teden po tisoč oglasov, ki ponujajo spolne usluge. Za lik Alexandre se mi je zdel ključen že izbor igralke, ki je nekje med otrokom in žensko in z ničemer ne poudarja svoje seksualnosti. Tako je krhka, da se skorajda bojiš zanjo. Po drugi strani pa ima močan karakter, je hladna in preračunljiva do konca.
Screen International je zapisal, da je Slovenka inteligentna metafora za sumljive vrednote kapitalizma. Je to denar, ki je postavljen na piedestal, in so zato vsa njena dejanja in stiki z ljudmi podrejeni le enemu cilju: črpanju denarja?
Eni temu pravijo materialna družba, kapitalizem, jaz bi rekel, da gre za pohlep. Ona hoče nekaj imeti ne glede na ceno. Hotel sem narediti lik, ki nima niti ene dobre lastnosti. Laže, krade, sovraži mamo, ima še kar v redu odnose z očetom, ampak tudi njemu laže. V resnici nima nobene lastnosti, s katero bi se gledalec lahko identificiral. Toda po drugi strani vzbuja razumevanje, se ti smili in skoraj navijaš zanjo, kot za svojega otroka, ki je na robu prepada, da ne bi zdrsnil na drugo stran. Znotraj zasledovanja svojih koristi je zelo dosledna, naj si bo to v odnosu do moških, profesorjev na faksu ali v odnosu do matere. Premočrtno gre proti svojemu cilju, ki pa se ji vedno bolj izmika.
Bi lahko rekel, da gre za patološki tip? Ali pa so takšni časi, da je bolje pokazati telo kakor čustva?
Psihologi bi ji rekli kompulzivna lažnivka. Po drugi strani pa je Alexandra proizvod časa, v katerem živimo. Saj je dovolj, če odpreš časopis in kaj vidiš: tajkune, kraje, poneverbe, laži politikov … to je svet, ki nas obkroža. Zdi se mi, da ta film govori predvsem o mentaliteti in vrednotah zdajšnjega časa.
Toda po drugi strani: z denarjem si je kupila stanovanje, njeni edini srečni in blaženi trenutki so povezani ravno z njenim bivanjem »na svojem«, se mi zdi.
Meni pa se zdi, da jo tudi v tem stanovanju, ki je prazno in ki ga odplačuje s svojim telesom, zebe. Zebe kot stanje duha. Seveda Alexandra v resnici sploh ni brezčutna, je samo nekdo, ki svojih čustev ne pokaže.
In njen oče, naiven predstavnik prejšnje, rokerske generacije, si ga nalašč postavil kot kontrapunkt njenemu svetu?
Ko delam film, vedno iščem lastno pozicijo in angažma v zgodbi. Glede na to, da izkušenj s prostitutkami nimam, sem sebe bolj videl v poziciji očeta, ki spušča svojega otroka v življenje. Ne veš, kam ga bo odneslo, marsičesa ne moreš preprečiti. Oče v filmu ima neke informacije, nekaj sluti, ampak rajši noče vedeti. Ne glede na to, da je nekdo, ki ga je čas že zdavnaj povozil, pa ima zato modrost in v razmerju do Alexandre potegne pravo potezo.
Da ji vselej nudi dom in ocvrta jajčka na oko?
Predvsem se ne vtika preveč v njeno življenje in ji pusti, da pride sama do rešitev. Konec je odprt in po premieri v Sarajevu so se razvile debate in dve teoriji: Alexandra bo doštudirala in postala učiteljica angleščine na osnovni šoli v Krškem. Ali pa: v njej je tak nemir, da ne bo zdržala v Krškem, šla bo še dlje od Ljubljane. Ker film govori prav o kriznem obdobju, kot bi rekel Franci Slak, je prav, da glavni junakinji pustimo odprta vsa vrata.
Na kratko o filmu: Ljubljana 2008. Slovenija predseduje Evropski uniji. Aleksandra je stara 23 let, študira angleščino. Doma je iz manjšega mesta. Oče in mama sta ločena. Pripravlja se na diplomo. Nikomur se niti sanja ne, da ima v oglasniku oglas pod šifro "Slovenka" in da se prostituira. Spretno manipulira z ljudmi okoli sebe, laže, tudi krade in sovraži mamo. Edini, ki ga ima zares rada, je njen oče. Aleksandra ima svoje načrte za življenje, ki pa ni tako enostavno, kot si predstavlja.
