Castrum ad Flavium Frigidum so bila v antičnih časih vrata Evrope. Mesto leži prav tam, kjer je najlažji in najkrajši prehod z Balkana na Apeninski polotok, iz vzhodnih Alp do Jadrana, z vzhoda na zahod. Ta vrata so dajala Ajdovščini velik zgodovinski privilegij, ker je lahko povezovala dva svetova in branila zahodnega, kulturnega, pred vzhodnim, barbarskim. Zato je bila vedno kraj, kjer je bilo treba skrbeti za obrambo – v prazgodovini, v antičnih časih, pri turških vdorih in tudi pri sodobnejših vojaških poskusih. Kako lepo bi bilo, če bi bila Ajdovščina samo “vabljiva vrata iz zime v pomlad, v odprt prostor po bregovih reke, ki ve za izhod”, kakor je zapisal Ciril Zlobec. Pa ni bilo tako, ta vrata so bila varovana, utrjena, branile so jih različne vojske. Že prazgodovinska naselbina nad Planino je bila utrjena in tako je bilo vse naprej. Močna rimska stalna utrjena naselbina Castrum ad Flavium Frigidum je 300 let branila vzhodno mejo ožje rimske države, ko je Vipavska dolina postala mejna pokrajina in je bil zato na njenem visokem obrobju zgrajen obrambni zid (limes), da bi zadrževal barbare.
Burja je razpolovila cesarstvo
Ajdovski vojaški tabor je bil zgrajen načrtno, z obzidjem in stolpi, ti so dajali varstvo štabu cele obrambne črte in varnost prevozom po novi cesti, ki so jo zgradili Rimljani med Akvilejo in Emono ter jo zapeljali čez prelaz Hrušico, ki ga je varovala posebno močna formacija, utaborjena v vojaškem taborišču Ad Pirum. Stare ajdovske obrambne castrume je še možno videti. Obzidje in stolpi, ki so jih začeli graditi leta 270, utesnjujejo staro mestno jedro. Ob njih pelje razgledna pot. Še vedno je možno ugotoviti, da je bil zdajšnji mestni trg nekdanji rimski forum, druge izkopanine ustvarjajo predstavo, kako so bile postavljene rimske terme tam, kjer je zdaj mestna tržnica, možno si je zamisliti, kako je bila hudourniška struga Mrzle reke, zdajšnjega Hublja, uporabljena kot obrambni jarek …
Zgodovinska bitka za prevlado, ki je povzročila začetek razpadanja rimskega cesarstva na vzhodni in zahodni del, se je leta 394 med Eugenijem in Teodozijem odvijala prav tu. Odločilno vlogo – tako sporočajo zgodovinski viri – je odigrala močna burja, ki je povzročila, da so se puščice, izstreljene na nasprotnika, vračale kot smrtonosni piki in pomagale Teodoziju do zmage.
Burja je tudi naslednje tisočletje krojila marsikatero usodo v Ajdovščini, zato so ji dali pomembno mesto tudi v grbu: v njem so stolpi antičnega castruma nagnjeni, ker jih nagiba silen veter. Ta sicer ni bil nikoli tako močan kakor Atilovi osvajalni vojaki, ki so usodo naselja leta 451 za dolga stoletja zapečatili, da o njem ne poročajo nobeni viri, pa tudi ne tako močan, da bi lahko škodoval trgovanju in gospodarskim dejavnostim, ki so kraj ob Hublju v srednjem veku dvignile v cvetoče mesto nekdanjih ajdov, poganov ali starovercev.
Kranjska ali Goriška
Šele leta 1507 je bilo naselje spet omenjeno v pisnih virih, ko mu je cesar Maksimiljan I. podelil tržne pravice, ki jih je lahko užival trg, še vedno vsajen in utesnjen med antičnim obzidjem. Iz dolge teme je prišel razcvet, s kakršnim se lahko pohvali le malokateri kraj na Slovenskem. Kraj je povezal Kranjsko in Goriško; čez leta 1664 narejen kamniti most se je stekala skoraj vsa trgovina med dvema deželama, kajti Hubelj (za katerega se ne ve, kdo mu je dal ime, menda pa so Langobardi tako rekli hudournikom) je postal mejna reka in Ajdovcem ni bilo težko, da so bili Kranjci, če jim je tako kazalo, ali da so še naprej nosili goriške oznake, če so prinesle več. Poti so se stekale v ta kraj z vseh koncev: iz Logatca čez Hrušico, iz Idrije čez Col, iz Razdrtega v Gorico, mimo Vipavskega Križa v Štanjel, na Predmejo …
Hudourniški razcvet
Še večji razcvet kakor trgovina je mestu v dolini prinesel sam Hubelj, ki v slapovih izvira iz skalnih votlin in potrebuje samo pet kilometrov, da se mimo Ajdovščine umiri v reki Vipavi, in splošne potrebe po izdelkih iz železa. V 16. stoletju se je namreč začelo razvijati fužinarstvo, ki je nekaj stoletij dajalo zaslužek in postalo osnova za vse druge industrijske dejavnosti. Zaradi njega so se začele ob starem mestu širiti nova naselja, ki so se kasneje spojila z njim. Najznamenitejše naselje, ki je nastalo tako na levem bregu, so Šturje z znamenitimi gasami, ki peljejo do osrednjega trga.
Že pred prvimi fužinami je hudourniški Hubelj poganjal v 17. stoletju zgrajene Lanthierijeve papirnice, predilnice in mline (slavo jim poje Valvazor v svoji Vojvodini Kranjski), kasneje pa še marsikateri drugi industrijski obrat, kajti tu so se začele širiti večje topilnice železa, livarne in kovačije, nastajali so večji mlini, žage, predilnice, postavili so kotlarno, bakrarno, pivovarno, tovarno testenin, hidrocentralo, barvarnico, tovarno konzerv, tovarno električnih naprav … Marsikaj od tega je bil zgodnji začetek zdajšnje ajdovske industrije.
Stari spomini ob Hublju
Marsikaj, kar je bilo zgrajenega takrat, bi, če bi bilo še ohranjeno, pričalo o odlični tehnološki dediščini, kakršna so bili na primer Jahmanov mlin s takrat najsodobnejšo tehniko za mletje, ali elektrarna, ki jo je zgradil domači iznajditelj Franjo Bratina, ali velika podzemna pivovarska skladišča, ali papirnica … Tako pa je ostalo ob Hublju nekaj gradbenih spominov na stare fužine in nekatere druge industrijske obrate, ki se jih trudijo ohraniti in ki si jih lahko popotnik ogleda, če se napoti proti izviru Hublja z vozilom po cesti ali peš iz športnega parka Pale po naravoslovni poti do izvira. Našel bo lepo ohranjen obok nekdanje papirnice (zdaj glavni vhod v sodobno stanovanjsko sosesko), le dobri poznavalci mu bodo lahko pokazali ostanek nekdanjega mogočnega Rietterjevega mlina, vogal stare elektrarne in kanal, ki je usmerjal vodo na mline in žage. Ostanke klesanih kamnov, iz katerih so bili jezovi, je videti marsikje ob Hublju, našel bo ostanke starih železarskih peči, ruševine stare valjarne, vhod v skladišča nekdanje pivovarne …
Izbrana imena
Bogata je tudi kulturna dediščina, kajti v Ajdovščini so se rodili ali delovali pomembni pisatelji, slikarji, igralci, raziskovalci … Blizu je bil doma fajmošter Matija Vertovec, ki je naš prvi priznani pisec izobraževalnih knjig za vinogradnike in vinarje. Avgust Žigon, prešernoslovec, ki je imel zaradi svojih raziskovalnih prepričanj več sovražnikov kakor prijateljev, je bil doma iz Ajdovščine. Slikar Ivo Kovač, ki je imel šele tik pred svojo smrtjo prvo razstavo, je vzgajal številne ajdovske rodove. August Schlegel je bil slikar iz tukajšnje plemiške družine. Jakob Edling, ajdovski grof, Linhartov sodelavec, je dajal temelje slovenski šoli. Walterja Bianchija so čudna pota vodila po vsej Evropi, v Parizu pa se je uveljavil s svojimi senčniki in dajal prostor Bartolu, Mraku, Bulovčevi, Pilonu … Milan Klemenčič je postavil prvo lutkarsko predstavo pri nas. Karel Lavrič je zaslužen za razvoj čitalništva in taborsko gibanje. Anton Cebej je bil baročni slikar, ki je pustil v domači cerkvi Janeza Krstnika svoj pečat v obliki najstarejšega naslikanega križevega pota pri nas. Arhitekt Svetozar Križaj je postal znamenit s svojimi idejami o prenovi starih hiš (prenova ljubljanskega magistrata, preureditev bistroja Slon, Pilonova galerija). In tako naprej!
Pilon in Lokar
Najslavnejša Ajdovca, oba velika prijatelja, pa sta gotovo Veno Pilon, slikar, rojen domačemu peku in izučen za ta poklic, ki ga je tudi opravljal, dokler ga ni odtrgalo od doma slikarsko poslanstvo, ki ga je izživljal povsod po svetu, najdalj pa v Parizu, in Danilo Lokar, sin tukajšnjega trgovca z usnjem in strojarja, ki je postal kasnejši mestni zdravnik in veliki pisatelj. Na oba spomin med ljudmi še živi. Ime Danila Lokarja nosi tukajšnja osnovna šola, v mestu pa je znamenita Pilonova galerija, postavljena v nekdanji Pilonovi hiši, kjer je bila pekarija in v njej je zbrano vse, kar se je doslej dalo o njem dobiti − osnovo pa je dal Pilonov sin, ki je daroval vso slikarjevo zapuščino, veliko slik je prispeval tudi Danilo Lokar − in kjer so poleg stalne zbirke tudi občasne razstave.
