Preberite tudi drugi del zgodbe o Sarajevu.
Bi šli na izlet v Sarajevo in Mostar?
Vsaj dvakrat so bile v prejšnjem stoletju oči vsega sveta uprte v Sarajevo. Leta 1914 je srbski terorist Gavrilo Princip na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda izstrelil kroglo, ki je sprožila prvo svetovno vojno. Točno sedem desetletij kasneje pa je bilo Sarajevo mesto prijetnejšega dogodka, tistega, ki naj bi prinašal mir. Leta 1984 je Sarajevo gostilo olimpijske igre.
Zgodovina mesta sega v neolitik, ko so se v Sarajevski dolini med tremi rekami in petimi vzpetinami Dinarskega gorovja naselili Butmiri, najbolj poznani kot izvrstni lončarji. Izrinili so jih Iliri, te pa, kot povsod po Evropi, Rimljani. Po propadu imperija so na območju nekaj časa kraljevali Goti, dokler jih v 7. stoletju niso izpodrinili Slovani. Njihovo naselje, imenovano Vrh-Bosna, se je Otomanskemu cesarstvu upiralo slabih dvesto let, po osvojitvi pa so ga imenovali Bosna-Saraj. Od tod izvira tudi ime Sarajevo – Saray ovasi namreč pomeni »območje okrog Sarajeva«.
Sarajevo se je tedaj razvilo, dobilo je celo vodovodni sistem, Turki pa so mu z javnim kopališčem, mošejami in knjižnco vtisnili pečat kulture. Konec 17. stoletja so ga med Veliko turško vojno razdejali avstro-ogrski vojaki in čeprav ga niso mogli zavzeti, mesto ni več uspelo ustvariti nekdanjega blišča. Sredi 19. stoletja je postalo Sarajevo pomemben administrativen center Turškega cesarstva, toda z Berlinsko pogodbo je do leta 1908 v celoti prešlo pod avstro-ogrsko oblast, ki je mesto industrializirala.
Čeprav se je začela v Sarajevu, ga vojna vihra I. svetovne vojne ni zajela. Drugače je bilo med 2. svetovno morijo, ko je bilo tarča bombnih napadov, predvsem zato, ker so se vanj zatekli Židi, ki drugod v Jugoslaviji niso bili dobrodošli. Po osvoboditvi je Sarajevo doživelo največji razcvet v zgodovini, svoj vrhunec pa z olimpijskimi igrami. Žal je že osem let kasneje prišlo do nove vojne. Med tri leta in pol trajajočim obleganjem mesta je padlo kar 12 000 žrtev, od tega kar 85 odstotkov civilnih. Zaradi vojne se je število prebivalcev Sarajeva zmanjšalo, spremenila pa se je tudi njegova etnična in religiozna sestava. Pred vojno je bilo število pravoslavnih in muslimanov skoraj enako, danes pa slednji močno prevladujejo.
Med tremi vodami
Prvo naselje Butmirov je nastalo na območju zdajšnje Ilidže, ob eni od treh sarajevskih rek, Bosne. Njen izvir, Vrelo Bosne z nacionalnim parkom, je ena od najprivlačnejših turističnih točk, kjer lahko med sprehodom po z mostički povezanih otokih opazujete račke in labode, si privoščite miren piknik, ali obiščete eno od restavracij. K izviru vodi edinstvena promenada, na levi in desni obdana s 726 drevesi. V eno smer se lahko sprehodite, nazaj grede pa se lahko po za motorni promet zaprti aleji zapeljete tudi s kočijo iz avstro-ogrskih časov. Ilidža že od nekdaj slovi po termalnih vrelcih in tudi danes so v njenem osrčju Terme Ilidža, ki so sicer v lasti slovenskih Term Čatež. Z vso to ponudbo je Ilidža turistično najhitreje razvijajoči se predel Sarajeva. Pravzaprav bi lahko rekli, da je turistično Sarajevo razdeljeno na Baščaršijo na vzhodu in Ilidžo na zahodu. K sreči oba predela povezuje dobra tramvajska linija.
Le dobra dva kilometra od Vrela se v Bosno izliva druga sarajevska reka, Željeznica, ki pa še zdaleč ni tako pomembna kot glavna sarajevska reka Miljacka, ki mesto preči od vzhoda proti zahodu. Najbolj znan most na njeni poti je prav gotovo Latinski most. Nasproti njega sta usodnega 28. junija leta 1914 pod streli Gavrila Principa v avtomobilu omahnila avstro-ogrski prestolonaslednik Franc Ferdinand II. in njegova soproga Sofija. Za časa Jugoslavije so ga imenovali celo Principov most, ob njem pa je celo stal atentatorju posvečen spomenik, porušili so ga med zadnjo vojno. Zanimivo je, da je v Sarajevu gradil tudi znameniti arhitekt Eiffel, ki je na Skenderiji skonstruiral zanj značilni kovinski most.
Med petimi gorami
Sarajevo leži med petimi gorami in volk Vučko se mora štirim od njih zahvaliti, da je lahko gostil olimpijske igre. Vrh Bjelašnica je visok kar 2067 metrov, le dobrih sto metrov nižja pa je Jahorina. Igman se dviguje nad Ilidžo in drži rekordno minimalno zimsko temperaturo, kar -43 stopinj! Med olimpijskimi igrami so na Igmanu tekmovali smučarji skakalci, s Trebevića, jugovzhodno od Sarajeva, pa so se spuščali sankači in tekmovalci v bobu. Najvišji med vsemi vrhovi pa je Treskavica, kjer se za olimpijske kolajne sicer niso borili, vseeno pa je privlačna izletniška točka, saj ob lepem vremenu nudi razgled vse do črnogorskega morja.
Izleti po teh gorah so vsekakor privlačni, toda velja opozoriti, da se je potrebno držati utrjenih poti, saj nekatera mesta še vedno niso očiščena min. Seveda pa na pobočjih Bjelašnice, Jahorine in Igmana v zimskem
času tudi smučarji ućivajo tudi danes. Igman je položnejši in zato primernejši za začetnike, posebna otroška vlečnica pa je namenjena tudi otrokom. Tekmovalna proga na Bjelašnici je daljša in strmejša, z nadmorske višine okrog 2000 metrov pa vodi kar osemsto metrov niže. Naprave so sicer zastarele, prizadela pa jih je tudi vojna med katero so bili oblegovalci nastanjeni prav na teh pobočjih. Ob močnem sneženju zna novozapadli sneg na progah ostati še kakšen dan ali dva, toda celec znajo mnogi izkoristiti tudi v svoj prid.
Štiri religije
Malo je mest, v katerih lahko že med kratkim sprehodom naletite na sinagogo, džamijo, katoliško in še pravoslavno cerkev. Zanimivo je, da so različne religije skozi zadnja stoletja bolj ali manj živele v sožitju. Sarajevo je sicer skušala ne le razdeliti, ampak podjarmiti, politika in ne religija. Čeprav danes ponovno prevladujejo Bošnjaki, muslimani, je Sarajevo še vedno multikulturalna prestolnica, kot ji v Evropi ni para. 
Meščani so se naučili živeti eden z drugim in njihova gostoljubnost ter prijaznost morda izvirata iz stoletja trajajočega razvijanja strpnosti do drugačnih kultur.
Jasno je, da zaradi dolgoletne turške vladavine večino sakralnih objektov predstavljajo islamski – v Sarajevu je kar 186 mošej. Prvi turški guverner province Bosne, Isa-Beg Isaković je osnoval zdajšnji Stari Grad z zaprto tržnico, javnim kopališčem, hotel, svojo palačo – saraj, in seveda obvezno džamijo. Kasneje je sicer pogorela, a so jo obnovili in dobila je ime Carjeva džamija, po sultanu Sulejmanu I. Bolj znana pa je Begova džamija, ki takisto stoji v Starem Gradu, zgradil pa jo je Isa-Beg Isakovićev naslednik Gazi Husrev-Beg. Čeprav je fontana pred džamijo zgrajena leta 1892, je na tem mestu njena predhodnica stala že za časa Bega. Prav njemu se ima mesto zahvaliti tudi za visok stolp z uro, poskrbel pa je tudi za ustanovitev knjižnice in izobraževalnih ustanov, vključno s šolo sofistične filozofije. Če boste v Starem Gradu, morate obvezno zaviti na pokrito tržnico iz istega obdobja, imenovana je Gazi Husrefbegov bezistan. Tržnica je podobna baziliki, zgradili pa so jo dubrovniški mojstri. na prek sto metrih dolžine so bile trgovinice na levi in desni strani hodnika, kot tudi na zunanji, odprti strani.
Ko so se morali Turki počasi umakniti Avstro-Ogrski, so se v Bosni odprla vrata kristjanom. Svojo baročno katedralo, posvečeno sveti Materi Božji, so najprej zgradili pravoslavci. Vhod v katedralo s tremi ladjami vodi skozi baročni zvonik. Slabih petnajst let kasneje pa je bila v Starem Gradu dograjena tudi katoliška Katedrala Jezusovega srca. Zgrajena je v neogotskem slogu po vzoru slavne pariške katedrale Notredame.
Kot že rečeno, je pred 2. svetovno vojno v Sarajevo živelo veliko Židov. Na bregu Miljacke je v drugi polovici 16. stoletja nastala zgradba ki jo je revnemu židovskemu prebivalstvu daroval Sijamuš Paša. Današnjo podobo je dobila leta 1902. Pred vhodom je kamniti kip značilnega judovskega svečnika, ki obeležuje štiristo-letnico židovskega življenja v Sarajevu. 
Sinagoga je bila prvič poškodovana med bombnimi napadi v 2. svetovni vojni, ko je mnogo Judov iz mesta zbežalo, drugič pa med obleganjem Sarajeva. Danes je v prestolnice Bosne in Hercegovine le še malo Židov, Sinagoga u Sarajevu, kot ji pravijo domačini, pa je edini preostali judovski sakralni objekt v mestu, če seveda odštejemo nekoliko oddaljeno pokopališče, ki je vsekakor tudi vredno ogleda.
Preberite tudi drugi del zgodbe o Sarajevu.
Bi šli na izlet v Sarajevo in Mostar?
