Glavnino turističega obiska prinaša našim južnim sosedom neokrnjena jadranska obala, Mediteran, kot je nekoč bil, kot se radi pohvalijo. Ob arhitekturi in bogati zgodovini istrskih in dalmatinskih mest pa se kratkomalo pozablja na hrvaško zaledje, kjer se v jugo-zahodnem delu Panonske nižine, na južni strani pobočja Medvednice, razteza skoraj milijonska prestolnica Zagreb, skozi katero na svoji poti proti Donavi leno vijuga naša najdaljša reka Sava.
Preberite tudi drugi del zgodbo o Zagrebu. Klikni!
Pred davnimi leti je hrvaški ban s svojo vojsko potoval skozi sušno deželo, in ker so bojevniki začeli omahovati, je jezni vladar s sabljo krepko zamahnil po otrdeli zemlji, pri čemer je pričela iz tal brizgati voda. Ban je vojakom nemudoma izdal povelje: »Zagrebi, zagrebi!« Toda, kot je v navadi s starodavnimi pripovedmi, je to le ena od zgodb, ki govorijo o nastanku imena Zagreb, druga pa je bolj romantična in govori o tem, da je ban, prav tako žejen, skozi deželo potoval s svojo izvoljenko Mando. Ko sta prispela do manjšega jezera je gospa pričela piti, ban pa ji je zaklical: »Zagrabi, Mando, duša moja!« Tako je poleg Zagreba dobilo ime tudi jezero Manduševac, ki je danes fontana na Trgu bana Josipa Jelačića.
Zgodovina mesta
Tako pravijo romantične legende ustnega izročila, iz pisnih virov pa je razvidno, da se je začel Zagreb razvijati na levem bregu potoka Medveščak leta 1094, ko je madžarski kralj Ladislav ustanovil zagrebško škofijo, ki si je dala svoj sedež postaviti na Kaptolu. Vzporedno pa se je na osrednjem griču, današnjem Gornjem gradu, razvilo utrjeno mestece Gradec. Prvo hujšo preizkušnjo sta oba dela današnjega Zagreba doživela leta 1242, ko so Zagreb opustošili Tatari, a so jih pregnali še isto leto. Tedaj je kralj Bela IV. Mestu podelil zlato bulo – samoupravo, ob morebitni vojni pa so bili vseeno zavezani k pomoči kralju. Tatarski vpad je Gradčane dodobra izučil in takoj so začeli postavljati obzidje z obrambnimi stolpi, pod njim pa se je na območju današnje Ilice razširilo predmestje. Ko so v 15. stoletju začeli groziti Turki, je dal škof obzidati še Kaptol. Okrog sto let kasneje se je za obe naselji začelo uveljavljati enotno ime Zagreb.
V začetku 17. stoletja je svoj sedež na Gornjem gradu našel jezuitski red, v Zagreb so iz Ljubljane prenesli tudi svojo tiskarno in nekoliko kasneje ustanovili akademijo za filozofijo, teologijo in pravo, s čimer je mesto že zelo zgodaj dobilo zametke prve univerze. Zagreba niso mogli uničiti niti ljubitelji tatarskega biftka, niti ljubitelji turške kave, zato ga ni uničilo niti pet velikih požarov in dve epidemiji kuge, ki so mestu zagrozili konec 17. in v začetku 18. stoletja. Leta 1776 so v Zagreb iz Varaždina prenesli sedež Hrvaške kraljeve vlade in tako je Zagreb počasi vzcvetel v pravo mesto. Po ustanovitvi bolnišnice in počasni sekularizaciji je mesto dobilo glasbeno društvo, gledališče, Narodni muzej in Jugoslovansko akademijo znanosti in umetnosti. Leta 1862 je skozi Zagreb prvič pripeljal vlak, slabih trideset let kasneje pa se je pojavil tramvaj, tedaj so ga vlekli konji, ki je še danes eden od zaščitnih znakov hrvaške prestolnice. Pospešen razvoj je nekoliko ustavila komunistična oblast, toda mesto je vseeno pridobivalo vse več kulturnih institucij in bilo središče odpora proti jugoslovanskemu komunističnemu režimu ter leta 1991 postalo prestolnica svobodne republike Hrvaške.
Milijonsko mesto
Ožji Zagreb ima slabih osemsto tisoč prebivalcev, toda širša zagrebška okolica, ki obsega še Samobor, Veliko Gorico in Zaprešić, preseže milijon, zato se ne gre čuditi živahnemu evropskemu utripu, predvsem na ulicah Novega Zagreba, najstarejšega Gornjega grada in nekoliko mlajšega Donjega grada.
Osrednji družabni prostor predstavlja Zagrebčanom za promet zaprt Trg bana Josipa Jelačića. Vladar, ki se je v sredini 19. stoletja uspešno upiral Madžarom, je danes hrvaški narodni junak, zato na trgu svoj prostor zavzema tudi njegov kip. Vrzite kovanec v fontano Manduševac in sedite v eno od kavarn, saj boste tako najbolje doživeli živahen utrip mesta.
Donji grad – zeleno mesto
Vsakodnevno hitenje nervoznega Zagreba v središču uspešno dušijo številne zelene površine, ki z osmimi med seboj povezanimi parki, tvorijo takozvano Letuzzijevo podkev. Toda ne gre le za naravo v središču mesta, na levi in desni strani, pa tudi med samimi parki, so gosto posejane znamenite stavbe in vsaka od njih govori svojo zgodbo. Nekatere že s samo pojavnostjo, druge pa tudi med svojimi zidovi hranijo in na ogled postavljajo zgodovinske predmete in umetnije vseh vrst, ali pa na svojih odrskih deskah nudijo prostor dramskim igralcem ali glasbenikom, ki govorijo zgodbe na svoj način.
Če se s Trga Josipa Bana Jelačića napotimo proti jugu, že po dobrih sto metrih naletimo na park Zrinjevac, ki v samem središču pričara romantičen kotiček med drevjem, cvetjem, vodometi in številnimi galerijami krog njega, poleti pa lahko uživate tudi v promenadnih koncertih, katerih zvoki se širijo iz Glasbenega pavilijona, ki stoji v osrčju parka. Zrinjevac prehaja v naslednji park na Strossmayerjevem trgu, ta pa v park na Trgu kralja Tomislava, s katerega spomenik, posvečen knezu hrvaške Primorske Hrvaške iz prvega tisočletja, zre naravnost proti stavbi Glavnega kolodvora, od koder v zagrebški vrvež vstopajo železniški potniki. Ob obratu v desno boste ugledali naslednjo večjo zeleno površino – Starčevićev trg ima v svoji sredi prelep vodomet, na zahodni strani pa se hvalisavo kaže veduta Hotela Esplanade, ki je v času svojega obstoja gostil številne slavne osebnosti.
Takoj za hotelom pa vas čaka Botanični vrt, ki s tisočimi vrstami cvetic z vsega sveta vabi v svoje osrčje ne samo botanične navdušence, ampak tudi vse, ki so željni oddiha v mirnem zelenem kotičku sredi velemestnega vrveža. Takoimenovana zelena podkev pa se nadaljuje nazaj proti severu prek Trga Marka Marulića z nekdanjo Narodno in univerzitetno knjižnico, ki danes za svojimi zidovi hrani hrvaške državne arhive. Sledi Mažuranićev trg, od koder se splača sprehoditi nekaj korakov zahodneje in si iz parka na Rooseveltovem trgu ogledati nekdanjo gimnazijo, kjer danes svoje kulturne zaklade hrani Muzejski prostor Mimara. Vrnimo se na Mažuranićev trg in se napotimo naprej proti severu, s čimer bomo zaključili sprehod po osrednjem zelenem delu na Trgu maršala Tita, ki je zaznamovan z neobaročno zgradbo Hrvaškega narodnega gledališča in Vodnjakom življenja kiparja Ivana Meštrovića.
Le še nekaj korakov nas loči do živahne Ilice, najdaljše zagrebške ulice, ki je dopoldne predvsem poslovno središče, popoldne pa sproščeno mesto kavarniške zabave in nakupov v trgovinah najimenitnejših znamk.
Gornji grad – med več stoletij starimi zidovi
Ozka Tomićeva ulica, od osrednjega Trga bana Josipa Jelačića oddaljena le nekaj korakov, je izhodišče 66 metrov dolge vzpenjače, ki vozi svoje potnike na Gornji grad že skoraj sto dvajset let. Iz vzpenjače izstopimo ob stolpu Lotrščak, s katerega vsak dan opoldne tradicionalno zadoni zvok topa. Nekdanji Gradec je od 13. stoletja obdajalo obzidje v obliki trikotnika s štirimi mestnimi vrati, od katerih so se ogranila le zahodna, imenovana Kamnita vrata. Osrednji del Gornjega grada je Trg sv. Marka, z enako imenovano cerkvijo iz 13. stoletja, ki danes zaradi popotresne obnove kaže nekoliko drugačno podobo kot ob nastanku. Na zahodni strani trga stojijo Banski dvori, nekdanja rezidenca hrvaških banov, danes pa sedež hrvaške vlade. Zgradba vlade se na drugi strani spogleduje s hrvaškim saborom, torej zgradbo Parlamenta, ob katerega južnem pročelju pridemo do Kamnitih vrat, ki vodijo na strmo Radićevo ulico.
Med spustom proti Trgu bana Josipa Jelačića iz gornjegradskega miru počasi zaidemo nazaj v hrup Donjega grada, a se mu ponovno izognemo, ko se napotimo do le dobrih sto metrov oddaljenega Kaptola, kjer je pred skoraj tisočletjem kralj Ladislav osnoval zagrebško škofijo. Osrednje mesto na trgu zavzema katedrala Blažene Device Marije, ali preprosto zagrebška Katedrala, najimpozantnejša znamenitost mesta. V drugi polovici 19. stoletja jo je poškodoval potres, zdajšnjo neogotsko podobo pa je dobila ob obnovi, ko so zvonikoma dodali špici, tako da se danes pneta kar 105 metrov visoko v nebo. Obzidje okrog katedrale, ki ga je dal zgraditi škof v 15. stoletju, se je ohranilo do danes, le njegov zahodni del so pred dobrim stoletjem porušili in s tem odprli prelepo pročelje katedrale.
Bo že držalo, da se pravi utrip mesta ponavadi začuti na tržnici! Blizu Kaptola, oziroma nad Trgom bana Josipa Jelačića se lahko sprehodite med stojnicami z zelenjavo, zavonjate sveže ribe iz Jadranskega morja ali kupite šopek rož ali lesen spominek.
