Aleksandra Saša Krumpak je s nami, stanovalci in zaposlenimi v Pegazovem domu v Rogaški Slatini, podelila vtise s potovanja in nam pokazala tipične simbole in predmete.
Gospa Aleksandra Saša je pripovedovala, da so v glavnem mestu Lhasi stopili iz letala in 2-3 dni prenašali tegobe višinske bolezni. Tibet je uradno del Kitajske in vizo je težko dobiti. V Katmanduju so končno dobili skupinsko vizo in vodiča, ki jih je spremljal kot senca na vsakem koraku. Leta 1959 so si Kitajci prisvojili Tibet pod geslom: ‘Osvobodimo Tibet’. Takrat je tudi njihov voditelj Dalaj Lama (pomeni ocean modrosti) pobegnil v Indijo. Tibetanci so zelo, zelo prijazni, silno radi imajo otroke in so ne glede na ravnanje Kitajcev zelo pokončni in versko neomajni. Vse rešujejo na miren način in upor ni niti nasilen niti sovražen. Aleksandra Krumpak je v mednarodni skupini letela preko Himalaje, preko Mount Everesta in obakrat so imeli čudovit let. Tibet je po naravnih bogastvih prečudovit, je dežela lam, prijaznosti, gora, jezer in pejsažev.
Obiskali so palačo Potala (portal), ki je bila nekoč rezidenca Dalaj Lame in tam je prebivalo preko 2000 menihov. Danes te kot obiskovalca vsega preskenirajo, plačaš drago vstopnino in si ogledaš ogromno dragocenosti. Fascinirala jo je soba Dalaj Lame, kjer je celotna zgodovina sveta naslikana na dveh stenah.
Po ulicah korakajo kitajski vojaki z brzostrelkami uperjenimi v ljudi. Tibetanci pa molijo – na kolenih ali celo ležijo in se premikajo, v rokah vihtijo molilne mlinčke. Jedo odlično hrano, ki je pestra in dobra, če izvzamemo jakovo meso, ki ga Evropejci težko prenašamo. Tradicija se meša z napredno tehnologijo.
Obiskali so samostane visoko v pečinah in bolnišnice ter se seznanili z njihovimi načini zdravljenja (puščanje krvi, akupunktura, zeliščne kopeli), obiskali najvišje jezero na svetu, pa sveto jezero, bili na prelazu 5190 m visoko in še in še zanimivosti smo slišali. Stanovalcem je ostalo v spominu kakšne pleničke imajo za dojenčke – namreč kar luknjo na oblačilu in so se spomnili, da je tako bilo tudi pri nas nekoč. Čudili so se tudi postopku sušenja iztrebkov, ki jih uporabljajo za kurjavo, najbolj pa so bili šokirani, ko so izvedeli, da pokojnike razkosajo in jih pustijo v naravi ptičem.
BILI SMO NA STREHI SVETA – TIBETU
… seveda le ob slikovni predstavitvi, tibetanski glasbi in zanimivem pripovedovanju Aleksandre Saše Krumpak, ki je to potovanje življenja kot članica mednarodne skupine irskega zdravitelja doživela septembra 2009.
Aleksandra Saša Krumpak je s nami, stanovalci in zaposlenimi v Pegazovem domu, podelila vtise s potovanja in nam pokazala tipične simbole in predmete.
Gospa Aleksandra Saša je pripovedovala, da so v glavnem mestu Lhasi stopili iz letala in 2-3 dni prenašali tegobe višinske bolezni. Tibet je uradno del Kitajske in vizo je težko dobiti. V Katmanduju so končno dobili skupinsko vizo in vodiča, ki jih je spremljal kot senca na vsakem koraku. Leta 1959 so si Kitajci prisvojili Tibet pod geslom: ‘Osvobodimo Tibet’. Takrat je tudi njihov voditelj Dalaj Lama (pomeni ocean modrosti) pobegnil v Indijo. Tibetanci so zelo, zelo prijazni, silno radi imajo otroke in so ne glede na ravnanje Kitajcev zelo pokončni in versko neomajni. Vse rešujejo na miren način in upor ni niti nasilen niti sovražen. Aleksandra Krumpak je v mednarodni skupini letela preko Himalaje, preko Mount Everesta in obakrat so imeli čudovit let. Tibet je po naravnih bogastvih prečudovit, je dežela lam, prijaznosti, gora, jezer in pejsažev.
Obiskali so palačo Potala (portal), ki je bila nekoč rezidenca Dalaj Lame in tam je prebivalo preko 2000 menihov. Danes te kot obiskovalca vsega preskenirajo, plačaš drago vstopnino in si ogledaš ogromno dragocenosti. Fascinirala jo je soba Dalaj Lame, kjer je celotna zgodovina sveta naslikana na dveh stenah.
Po ulicah korakajo kitajski vojaki z brzostrelkami uperjenimi v ljudi. Tibetanci pa molijo – na kolenih ali celo ležijo in se premikajo, v rokah vihtijo molilne mlinčke. Jedo odlično hrano, ki je pestra in dobra, če izvzamemo jakovo meso, ki ga Evropejci težko prenašamo. Tradicija se meša z napredno tehnologijo.
Obiskali so samostane visoko v pečinah in bolnišnice ter se seznanili z njihovimi načini zdravljenja (puščanje krvi, akupunktura, zeliščne kopeli), obiskali n
BILI SMO NA STREHI SVETA – TIBETU
… seveda le ob slikovni predstavitvi, tibetanski glasbi in zanimivem pripovedovanju Aleksandre Saše Krumpak, ki je to potovanje življenja kot članica mednarodne skupine irskega zdravitelja doživela septembra 2009.
Aleksandra Saša Krumpak je s nami, stanovalci in zaposlenimi v Pegazovem domu, podelila vtise s potovanja in nam pokazala tipične simbole in predmete.
Gospa Aleksandra Saša je pripovedovala, da so v glavnem mestu Lhasi stopili iz letala in 2-3 dni prenašali tegobe višinske bolezni. Tibet je uradno del Kitajske in vizo je težko dobiti. V Katmanduju so končno dobili skupinsko vizo in vodiča, ki jih je spremljal kot senca na vsakem koraku. Leta 1959 so si Kitajci prisvojili Tibet pod geslom: ‘Osvobodimo Tibet’. Takrat je tudi njihov voditelj Dalaj Lama (pomeni ocean modrosti) pobegnil v Indijo. Tibetanci so zelo, zelo prijazni, silno radi imajo otroke in so ne glede na ravnanje Kitajcev zelo pokončni in versko neomajni. Vse rešujejo na miren način in upor ni niti nasilen niti sovražen. Aleksandra Krumpak je v mednarodni skupini letela preko Himalaje, preko Mount Everesta in obakrat so imeli čudovit let. Tibet je po naravnih bogastvih prečudovit, je dežela lam, prijaznosti, gora, jezer in pejsažev.
Obiskali so palačo Potala (portal), ki je bila nekoč rezidenca Dalaj Lame in tam je prebivalo preko 2000 menihov. Danes te kot obiskovalca vsega preskenirajo, plačaš drago vstopnino in si ogledaš ogromno dragocenosti. Fascinirala jo je soba Dalaj Lame, kjer je celotna zgodovina sveta naslikana na dveh stenah.
Po ulicah korakajo kitajski vojaki z brzostrelkami uperjenimi v ljudi. Tibetanci pa molijo – na kolenih ali celo ležijo in se premikajo, v rokah vihtijo molilne mlinčke. Jedo odlično hrano, ki je pestra in dobra, če izvzamemo jakovo meso, ki ga Evropejci težko prenašamo. Tradicija se meša z napredno tehnologijo.
Obiskali so samostane visoko v pečinah in bolnišnice ter se seznanili z njihovimi načini zdravljenja (puščanje krvi, akupunktura, zeliščne kopeli), obiskali najvišje jezero na svetu, pa sveto jezero, bili na prelazu 5190 m visoko in še in še zanimivosti smo slišali. Stanovalcem je ostalo v spominu kakšne pleničke imajo za dojenčke – namreč kar luknjo na oblačilu in so se spomnili, da je tako bilo tudi pri nas nekoč. Čudili so se tudi postopku sušenja iztrebkov, ki jih uporabljajo za kurjavo, najbolj pa so bili šokirani, ko so izvedeli, da pokojnike razkosajo in jih pustijo v naravi ptičem. (Mateja Fidler, delovna terapevtka)
ajvišje jezero na svetu, pa sveto jezero, bili na prelazu 5190 m visoko in še in še zanimivosti smo slišali. Stanovalcem je ostalo v spominu kakšne pleničke imajo za dojenčke – namreč kar luknjo na oblačilu in so se spomnili, da je tako bilo tudi pri nas nekoč. Čudili so se tudi postopku sušenja iztrebkov, ki jih uporabljajo za kurjavo, najbolj pa so bili šokirani, ko so izvedeli, da pokojnike razkosajo in jih pustijo v naravi ptičem. (Mateja Fidler, delovna terapevtka)
