Köln, ekonomska in kulturna prestolnica Porenja, 1. del

Preberite tudi drugi del o Kölnu.

V Kölnu sem bil že kot mlečnozobi paglavec. Spominjam se samo hamburgerja enega od globalnih ponudnikov tovrstne hrane, ki mi ni bil všeč, in katedrale, ki me je fascinirala že takrat. Pa sem malo zrasel in me je firbec matral, če se mi bo, vsega hudega vajenemu, še vedno zdela tako mogočna. Kaj pa, poleg te mogočne cerkve, še ponuja četrto največje nemško mesto?

Čeprav je s skorajšnjim milijonom meščanov največje, Köln ni glavno mesto zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalija. To je dvakrat manjši Düsseldorf, od Kölna oddaljen manj kot štirideset kilometrov. Danes milijonsko mesto je ob Renu zraslo že kmalu po Kristusovi smrti, ko so prvo naselbino postavili Ubii, nemško pleme, ki je že kmalu sklenilo premirje z Rimljani. Transport po Renu, ob katerem so bile razporejene številne rimske postojanke, reka je bila konec koncev meja med keltskimi in germanskimi plemeni, je bil pomemben že v tistih časih, danes pa se dolgim tovornjačam pridružujejo tudi turistične barke, ki plujejo znotraj mest ali med njimi, na primer med zgoraj omenjenim Düsseldorfom in Kölnom.

muzej-disav-v-hisi-farina

Vzpon, skorajšnja smrt in ponovno rojstvo

Strateško dobro umeščeni Köln so konec 5. stoletja okupirali Franki, dobrih dvesto let kasneje pa je postal nadškofovsko mesto in v 15. stoletju svobodno mesto z lastno vojsko, imenovano Rote Funken (Rdeče iskre). Sicer je bil status Kölna v teh časih za zgodovinsko manj razgledane precej zapleten. Kölnska nadškofija je namreč še vedno obstajala, a nadškofje v samo mesto niso imeli vstopa, svoj sedež so imeli v Bonnu. Köln je ostal svobodno mesto dokler svojega francoskega reda ni uvedel Napoleon Bonaparte. Napoleonov civilni zakonik se je obdržal vse do leta 1900, Köln pa je že petnajst let po francoski okupaciji postal del Prusije. V času industrijske revolucije je v mestu živelo že 700 tisoč duš, zlata leta pa je ponovno doživljalo po 1. svetovni vojni v času Weimarske republike, ko je vrata spet odprla po francoski okupaciji ukinjena univerza. Žal se je Nemčiji zgodil Hitler, kar je bilo za Köln usodno. V 262 bombnih napadih je v času 2. svetovne vojne izgubilo življenje kar dvajset tisoč civilistov. Katedralo naj bi napadov ubranila božja previdnost, bolj verjetno pa je, da so jo zavezniki pri miru pustili kot izvrstno orientacijsko točko sredi do tal porušenega mesta.

Mesto so po vojni temeljito obnovili, vključno z ducatom romanesknih cerkva, verodostojno so restavrirali tudi Altstadt, stari del mesta ob Renu. Sprehod po velikem mestu je tako nadvse prijeten, čeprav kaže, da prenoviteljem ni uspelo vtisniti prave duše. Köln danes skoraj vsi poznajo le zavoljo veličastne katedrale.koln-katedrala

V središču Kölna

Prava katastrofa bi bila, če bi Katedralno cerkev sv. Petra in Marije zavezniki porušili le malo po tistem, ko so jo po dobrih 600 letih končno dogradili. Začeli so sredi daljnega 13. stoletja in niso obupali vse do 1880. Osnovni problem tako dolgotrajnega projekta je, da je potrebno določene dele obnavljati še preden je stavba dokončana. Zato katedralo mnogi imenujejo kar »stalno gradbišče.« Kar štiri leta je veljala za najvišjo stavbo na svetu, dokler je nista prehitela Eifflov stolp in washingtonski obelisk. S kar 157 metri višine je katedrala druga najvišja na svetu, prednjači samo 5 metrov višja katedrala v Ulmu – ki pa ima le en zvonik.

Katedrala pod kulturno zaščito Unesca je skoraj prvo, kar zagledamo, ko se pripeljemo v mesto, v samem središču pa je tudi izhodišče za sprehode po Kölnu. Trg, na katerem stoji, je oder uličnim umetnikom in retorikom, ki rešujejo svet. Priporočam, da se za nekaj drobiža po ozkih zavitih stopnicah povzpnete na vrh južnega zvonika. Čeprav sta danes dve kölnski zgradbi višji, je katedrala edina možnost, da si celo mesto ogledate s ptičje perspektive.

museum-ludwig

Za katedralo, ki je bolj visoka kakor dolga (157 proti 144 metrom), stojita verjetno najbolj znana kölnska muzeja. Rimsko-germanski muzej utegne marsikoga dolgočasiti, k ogledu pa vseeno vabi že zanimivost, da stoji na mestu antične vile, ki so jo odkrili med kopanjem zaklonišča leta 1941. Na ploščadi za zgodovinskim muzejem pa stoji Museum Ludwig, galerija moderne umetnosti. Če že ne poznate Andyja Warhola, vas bo gotovo pritegnila vsaj zbirka Picassovih del, ki je celo ena od največjih v Evropi. Po mojem mnenju gre za enega od najboljših muzejev moderne umetnosti.

Še ducat cerkva

Na trg pred katedralo se lahko pripeljete s podzemno železnico, potem pa svetujem peš izlet. Na Höhe Straße sem si zaželel, da bi denarnico pozabil doma, podobne občutke pa zapravljivci dobijo tudi na Schildergasse. Če malo zavijete s poti in se usmerite proti Renu, naletite na z gradbenimi odri zakrito mestno hišo, za katero se Kölnčani radi pohvalijo, da je med najstarejšimi v Nemčiji, graditi naj bi jo bili začeli že pred 800 leti. Trenutno je zvonik, ki premore tudi Glockenspiel, odet v gradbene odre, zato žal ni videti figur, ki predstavljajo pomembne ljudi iz kölnske zgodovine. Tudi Giovannija Mario Farina. Ne veste, kdo je to? Boste izvedeli malo kasneje.

kolsch-je-prvi-zvaril-gaffel

Poleg katedrale daje mestu značilno podobo tudi cerkev Velikega sv. Martina, ki se ponosno dviga nad nabrežjem Altstadta. Nastala je že pred letom 1000, današnji stolp, ki ima na vsakem voglu še štiri manjše stolpiče, pa so zgradili dvesto do tristo let kasneje. Omenjena cerkev je le ena izmed dvanajstih, ki so že daleč v preteklosti nastale na razmeroma tesnem prostoru na levem bregu Rena. Najlaže jih boste ugledali s stolpa katedrale, na nekatere pa boste med sprehodom naleteli kar mimogrede.

Štanga piva

Kulturo mest vedno definira tudi pivska kultura. Ta ima v Kölnu dolgo zgodovino in tudi nekaj posebnosti. Kölsch, ki je takšno ime dobil šele po 1. svetovni vojni, je Gaffel prvič zvaril že konec 14. stoletja, še posebej priljubljen pa je od sredine prejšnjega stoletja. Tudi med ženskami, bržkone zato, ker ga tradicionalno servirajo v štangah, kozarcih, ki držijo le dva decilitra. To je po svoje odlična taktika, saj ostane pivo ves čas hladno, odveč pa je skrb, da bi ostali za mizo s praznim kozarcem, saj natakarji nosijo nove štange, dokler je ne pokrijete s podstavkom. Osebno sem bil nekoliko razočaran, saj so mi Gaffel, ki ga srečate na vsakem koraku, na nabrežju Rena postregli v večjem kozarcu, češ da v štangah sploh ne strežejo.

razgled-na-ren

Ozke ulice Altstadta vabijo predvsem z oštarijicami in pivnicami, manj je trgovinic s tipičnimi nemškimi spominki. Proti Renu pa se stari del mesta odpre v sprehajališče, pristan za potniške ladjice in manjši vzdolžen park med mostovoma Deutzer in glavnim železniškim mostom oziroma Museum Ludwig. Tu lahko ob pivu ali kavi, v Kölnu je slovenskemu okusu še kar dobro prilagojena, opazujete gost tovorni promet in meščane, ki tu umirijo svoj hiter življenjski tempo. Edini večji trg Altstadta je Alter Markt, na katerem je med kavarnami, ki ga obkrožajo, kar precej prostora.

Preberite tudi drugi del o Kölnu.

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.