Kot ponavadi, ko je pot težka, pa se na koncu skriva nagrada. Jezersko, konec doline, iz katere se vzpne cesta na prelaz Jezerski vrh (1218 m), kjer je meja z Avstrijo, je morda konec Slovenije, zadnja vas v Sloveniji, ni pa konec sveta. Ni čudno, da začetki turizma segajo daleč v preteklost. Turisti smo tudi danes še vedno dobrodošli, ponudba pa je bogata, ne samo za zavzete gornike in sprehajalce, ki ne potrebujejo veliko, le označene poti in krasoto Kamniških in Savinjskih Alp ter Karavank, ampak tudi za vse, ki nam adrenalin rad zabrizga po žilah. Ker smo o sankanju na Jezerskem že veliko slišali, smo si v okrnjeni ekipi, ki soustvarja revijo Potepanja, navlekli zimsko opremo in se pustili zapeljati pod Mali vrh nad Jezerskim.
Ledenik … jezero … kotlina
Še preden je tod hodil človek, so Karavanke, ki se nad Jezerskim pnejo na severu, ter Kamniške in Savinjske Alpe na zahodu in vzhodu oklepale debelo plast ledu. Ko se je ledenik ob globalnem segrevanju pred 10 tisoči leti stopil, je zaradi neprepustnega dna doline in pregrade, ki je tam, kjer se dolina zoži in bolj strmo spusti ob Kokri, nastalo veliko jezero. V tem raju so se ljudje naselili že pred 9. stoletjem, po dolini je šla že tedaj pomembna tovorniška pot. Domačini, Slovenci, so dolino, v delu jezera pravzaprav kotlino, imenovali Pr’ Jezer, nemško govoreči pa Seeland. Danes je to Jezersko, čeprav ledeniškega jezera ni več. Leta 1348 je več močnih potresov razrahljalo pregrado in voda je iz jezera bučé oddivjala po dolini. Valvasor je še pisal o jezeru, čeprav je večina vode odtekla že v 15. stoletju. Kasneje so ravnice načrtno izsuševali, da so pridobili bogate pašnike, kjer se še danes hranijo krave, ki poleti vtisnejo še lepšo gorsko, kmečko podobo.
A vendar je na Jezerskem še vedno jezero, to verjetno ve vsak Slovenec. Manj znano pa je, da je Planšarsko jezero v obliki srca, poleti čudovite zelene barve, pozimi pa pogosto zamrznjeno, umetnega nastanka, zajezeno v spomin na nekdaj mogočno stoječo vodo, po kateri so dolina, vas in prelaz dobili ime.
Na start z legendarnim Tamom
Ko smo z Majo, Gregorjem in Rokom varno privijugali iz meglene kotline, se je na Jezerskem med oblaki kazalo tudi nekaj modrine, ki je nismo videli že več kot teden. Dan se je torej dobro začel in še bolje nadaljeval v domačnem kotičku v kavarni Hotela Planinka. Tam se z organizatorji dobijo vsi, ki si zaželijo sankanja na Jezerskem. Ni jih malo, kajti sankaška proga z začetkom pod Malim vrhom velja za eno najlepših v Sloveniji. Ob najboljših dneh fantje sankače vozijo na start praktično brez premora od jutra do poznega večera. Pred nočnim sankanjem udeleženci seveda dobijo čelne svetilke. Mi pa smo bili v ponedeljek dopoldne edini na progi in smo se lahko s sankami izživljali po mili volji.
Za fante je bila nekaj posebnega že vožnja s starim Tamovim vojaškim tovornjakom, pravo legendo med tovrstnimi mrcinami, za katero menda tudi Američani niso mogli verjeti, da je tako dober izdelek prišel iz Jugoslavije. Zavili smo proti Makekovi kočni in se vztrajno vzpenjali do nadmorske višine slabih 1300 metrov. Malo više nad cesto in nad startom sankaške proge je še razgledna točka, s katere se ponuja razgled na Jezersko in vrhove severno od doline. Žal je bilo oblačno, a vsaj megle smo se znebili in jo pustili za seboj v Ljubljanski kotlini!
Akcija!
Fantje smo se, jasno, zavihteli na bolj športne različice sani, Maja je izbrala bolj družinsko. Tehnika sankanja s športnorekreativnimi sanmi je nekoliko drugačna, kot če sedimo na klasičnih sankah, ki jih verjetno vsi dobro poznamo. Težišče je precej nižje, sani so prožnejše, vse skupaj pa pomeni že skoraj neverjetno odzivnost, tako da je za izpeljavo blažjih ovinkov oziroma za popravljanje smeri dovolj že nagibanje telesa v levo (če hočemo desno) oziroma desno (če zavijamo levo). Bolj ostre ovinke pa izpeljemo tako, da z roko potegnemo vajeti sani (ki so tu krajše kot na klasičnih sankah) navzgor, in sicer na notranji strani, torej: če zavijamo desno, potegnemo na desni strani in obratno. Sankač začetnik bo imel najprej nekaj težav že z nagibanjem v pravo smer, saj bi se ob zavijanju podzavestno raje nagnili v smer zavijanja, kot recimo na kolesu. A vendar: v zavojih mora biti obremenjena zunanja stran sani!
Odzivnost je tako dobra, da me je na začetku ves čas vleklo na notranjo stran zavoja. A počasi smo dobili občutek in se navadili tudi kombinacije za najbolj ostre ovinke, torej nagibanja s telesom navzven in vlečenja vajeti na notranji strani – seveda ob iskanju čim manjšega zračnega upora in ob divjem vriskanju. Morda se sliši divje. Saj tudi je. Ampak le, če to sankač želi. Hitrost lahko prilagajamo in sankanje je seveda dovolj varno za družine z manjšimi otroki, saj imajo tudi sanke za dve osebi.
Še nekaj o potrebni opremi. Naj bo zimska: nepremočljive hlače in bunda, kapa, rokavice, hribovski čevlji. Pametno je imeti še gamaše in morda smučarska očala.
Proga je dolga 3 kilometre in ob 10-odstotnem povprečnem naklonu premaga 300 metrov višinske razlike.
Cena 15 evrov na osebo vsebuje dva spusta. V prvem smo se privajali terenu, bolje rečeno sanem; proge si jaz nisem najbolje zapomnil, saj sem imel več dela s pridobivanjem občutka za smer. Drugi spust pa je tisti, ki požene adrenalin: ni manjkalo hitrosti, prehitevanja, zapiranja v ovinkih, skratka, dirkanja na nož. Nas je pa vse presenetila Maja, ki očitno ni nič manj nora od trapastih moških, zato pa dovolj pametna, da je šla na progo zadnja in se ji zato ni bilo treba ukvarjati z iskanjem proste poti mimo počasnejšega sankača oziroma z zapiranjem idealnih linij hitrejšim.
Slap Čedca se je znižal za sto metrov
V cilju nas je obakrat pričakal vroč čaj, prijetno okrepčilo sredi snežne beline. Od tam se dobro vidi Čedca, še pred dvema letoma najvišji slovenski slap, ki je padal kar 130 metrov v globino. Jezerjani so bili zelo ponosni nanj, zato jim je danes toliko teže ob pogledu na rdečkasto pobočje, ki se je julija leta 2008 več tednov bučé plazilo, tako da je Čedca povsem spremenila svoj tok in se močno znižala; danes voda pada le dvajset do trideset metrov globoko. A po drugi strani se je še srečno končalo, saj bi se lahko ponovil tudi Log pod Mangartom, kot so opozarjali domačini iz najbližjih hiš. Danes je pobočje utrjeno, a izlete do Čedce vseeno odsvetujejo, saj je v neposredni bližini še vedno nevarno.
Nas pa izlet niti ni mikal. Polenili smo se. Sankanje ni čisto nedolžen šport niti, če vas na izhodišče pripeljejo. Divjake pa lahko bolijo trebušne mišice, morda celo roke. Zato je prijal počitek na udobnih zofah Hotela Planinka, kasneje pa še kosilo pri Bizjaku, o katerem lahko berete, če obrnete nekaj strani revije.
Dolina, vas, prelaz …
Pogosto v obvestilih o zimski prevoznosti cest beremo, da je za Jezersko potrebna zimska oprema, torej verige, morda pa še kakšna lopatka. A če že tisti, ki podajajo obvestila, tega ne vedo, naj bodo vsaj bralci revije Potepanja seznanjeni, da je Jezersko dolina, Spodnje in Zgornje Jezersko sta vasi, Jezerski vrh pa je prelaz. Cesta je do Jezerskega vedno vzorno splužena, poudarjajo domačini. Težava se pojavi šele na Jezerskem vrhu, pa še to le na avstrijski strani: na slovenski je cesta splužena in posuta, na avstrijski, kjer se pot spusti v Železno Kaplo, pa je sneg le steptan, zato je zimska oprema seveda obvezna. Žal to ve malokdo, trpi pa jezerski turizem, saj marsikdo raje ostane doma, kot da bi se moral prebijati čez snežne ovire … ki jih sploh ni.
Jezersko je gotovo raj za športne navdušence, pa naj bodo to pohodniki, kolesarji, še posebno bodo uživali gorski kolesarji ali pozimi sankači, turni smučarji in drsalci. Prelepi kotiček pod Alpami je že od nekdaj turistično obiskan, a nikoli množično, tudi večji smučarski center mu manjka. Manjka? Morda pa je Jezersko ravno zaradi tega ohranilo pristno podobo tipične slovenske alpske vasi, ki privlači tiste, ki imamo raje neokrnjeno naravo kakor turistični cirkus.
Več o sami organizaciji sankanja na Jezerskem pa si preberite na spletni strani www.raj-jezersko.si.
