Divje jezero – leži tam, kjer se cesti, ki se s hotedrške (logaške) strani spušča proti Idriji, pridruži reka Idrijca – je skrito pod 100-metrskimi kamnitimi stenami. Že ta lega zbuja spoštovanje do vodnega očesa, ki počiva v gozdni senci. Občutek neznane globine, ker bregovom v vodi takoj zmanjka vidne trdne skalne podlage, pa v resnici izvablja v človeku strah, ki ga je od nekdaj spremljal, kadar se je srečal z neznanim in nerazložljivim. Zgodbe, ki jih o jezeru razširjajo govorice in potrjujejo najbolj resne knjige, napisane po raziskavah tega kotla, še podkrepijo in utrdijo spoštovanje do kraškega vodnega očesa.
Kje je zavarovano jezero
Vse območje je zavarovano kot naravni spomenik in je del Krajinskega parka Zgornja Idrijca. Divje jezero pa je naš prvi muzej v naravi. Leži na nadmorski višini 320 metrov, njegova gladina lahko niha od dveh do treh metrov. Najbolj se ga drži ime Divje jezero, čeprav mu pravijo tudi Vodno očesce ali Smaragdno očesce pa še kako, ker so hoteli najti ime, s katerim bi najbolje označili njegovo posebnost. Nekaj sto metrov stran od glavne ceste je velik prostor za avtomobile, kjer razkazujejo učne table podrobnosti o jezeru in okolici.
Slovenska Fontaine de Vaucluse
Naj znanost počne, kar hoče, globine tega jezera še ni zmogla izmeriti človekova roka. To tudi pri sodobnem človeku nikakor ne more pregnati občutka, da je globina jezera povezana z neznanimi silami, ki zlovešče čakajo, kdaj se bodo lahko prebudile in zdivjale človeku delat škodo. Nobene posebne fantazije ni treba imeti za take misli, dovolj je, da stojiš ob bobneči vodi, kadar se kakor voda grozeče vzdiguje iz globin in odteka iz jezera. Najbolj nenavadne zgodbe o jezeru se še vedno spletajo. Kaj se ne bi, če pa jih spodbujajo sveže informacije, kako jezero spet ni spustilo iz svojih globin na površje jamarjev, ki so poskušali ugotoviti, od kod prihaja voda in kaj je v globinah. Človek pa se ne da in kljub smrtnemu davku vsako leto odkriva več skrivnosti tega jezera, čeprav se zdi, da ena razvozlana uganka navrže tri nove.
Zdaj je znano, da voda priteka v jezero iz poševnega potopljenega rova, ki se najprej skozi nekakšen sifon na globini nekaj več kot 80 metrov poševno potegne vstran. Pri globini 124 metrov je rov od jezerskega očesa na površini odmaknjen že za 290 metrov, globina pa še pada in pri doslej že izmerjenih 160 metrih, do koder so potegnili 420 metrov vrvi, še ni dna. Če ga to jezero sploh ima, ker vodo dobiva iz povezanih sistemov podzemeljskih pretokov, v katerih se zbirajo vode iz Črnovrške planote in izpod Javornika, pa morda še od kod. Trdijo, da je tudi izvir Hublja nad Ajdovščino v Vipavski dolini povezan z Divjim jezerom.
Divje jezero ni nič drugega kot močan kraški izvir, ki se razširi v jezero. Ker voda priteka iz potopljenega rova, pravijo, da je izvir – vokliški. Tako se po naše zapiše ime za francosko gorsko gmoto Vaucluse in tamkajšnjo Fontaine de Vaucluse (Vokliška fontana), kakor se imenuje mogočen vodni izvir v Provansi, kjer voda priteka na površje iz velikih globin in pod velikim pritiskom, kadar dež napolni podzemne hrame mokrote.
Reka teče v obe smeri
Kraško in sifonsko jezero ima še eno posebnost – najkrajšo površinsko reko pri nas. Samo 55 metrov dolga Jezernica povezuje Divje jezero z bližnjo Idrijco, ki priteče sem po dolini Strug. Idrijci da več vode samo še izvir Podroteja. Jezernica se obnaša enako čudno kot njen rojstni kraj. Lahko povsem presahne, lahko pa vali ogromne količine vode z jezera v Idrijco. Lahko pa se premisli in vodo iz reke Idrijce, če ta ob morebitni polni poletni nevihti dovolj naraste, vrača v svoje jezero. Reka torej, po kateri teče voda v obe smeri.
Ledena doba ob jezeru
Nevidne sile, ki se igrajo z jezerom in vodami, imajo tukaj tudi svoj botanični in živalski vrt. V jezeru so postrvi, v globini živijo drobne jamske živali, ki jim delajo družbo tudi človeške ribice. Ob jezeru in nad njim zaradi hladu, ki ga dajeta voda (od 7 do 11 stopinj Celzija, le poleti nekoliko več) in skalni kotel, ta leži tako zamaknjen, da ne pusti soncu sprostiti toplote in ga ogreti, rastejo rastline, ki jih najdemo redko kje, morda le še visoko v Alpah.
Z enim korakom torej stopiš iz okolja, kjer rastejo toploljubne rastline, v okolje z značilnimi rastlinami iz zadnje ledene dobe, ki jih je zasadilo še hladno poletje zadnje ledene dobe, obdržal pa jih je naravni hladilnik.
Ledenodobni vrt sta vsak ob svojem času hodila občudovat dva idrijska rudniška zdravnika in znana naravoslovca – Scopolli, napisal je prvo znanstveno knjigo o kranjski flori, in Hacquet, utemeljitelj alpinizma. Janez Anton (Giovanni Antonio) Scopoli je prav tu prvi našel kranjski jeglič (Primula carniolica), ki pa ga ni spoznal za novo vrsto. Šele Balthasar Hacquet je jeglič izkopal in ga poslal na Dunaj, kjer ga je botanik Jaquin opisal kot novo vrsto in ji dal ime po deželi Kranjski. Uspeva samo na Kranjskem (zato pravimo, da je endemit) in je ena najbolj znamenitih kranjskih rastlin. Scopoli je našel tudi strupeno rastlino z lepimi temno vijoličastimi cvetovi, kranjsko buniko (Scopolia carniolica, pravimo ji tudi mala norica ali volčič). Semena je poslal slavnemu Linneju, ki jo je opisal, botanik Jaquin pa jo je uvrstil v samostojen red, ki se prav tako imenuje po Scopoliju. Tu je tudi redko videno tevje pa kar 150 vrst praproti in semenk.
Izletna pot ob Rakah
Do Divjega jezera lahko pridemo z vozilom, kdor pa bi si rad pretegnil noge, naj ga pusti v Idriji in se po pet kilometrov dolgi sprehajalni poti napoti proti Divjemu jezeru. Pot se začne na dvorišču nad kamštjo. Vsak Idrijčan bo znal povedati, kje je njihova kamšt! Do nje priteče voda, ki so jo tja speljali po rakah in je kamšt poganjala 350 let, da je iz rudnika črpala vodo. Voda je speljana tudi do manjših vodnih koles, ki so dvigovala rudo ali poganjala kolesa delavnic. Ob umetno narejenih rakah se dviguje izletniška pot do Divjega jezera.
Komur vsa ta čudesa, zbrana na nekaj metrih, niso dovolj, naj gre navzgor po slikoviti soteski Struge, ki ima bistro šumečo vodo, številne tolmune (žonfe, kakor pravijo tukaj), brzice, previse, mostičke …, in prišel bo do sotočja Idrijce in Belce, kjer se bo v vročih dneh lahko ohladil v pravem kopališču Na Lajštu. Če pa gre še naprej pod Golake, bo našel Smrekovo drago …
