Ko je pogumnež spet stal na trdnih tleh, je dogajanje razložil kar se je dalo logično: spodaj da se je usedel na kotel in brž je pritekel hudič, ki mu je hotel podkuriti z ledenim ognjem. Še ko so ga vlekli gor, se je zlodej obešal nanj in trgal z njega kose obleke. Ekspedicijo so tako zaključili s tezo, da spodaj hudič prekajuje meso, verjetno okoliških grešnikov, kar je seveda logično razložilo tudi dim. Od tedaj ime Dimnice, to je namreč drug izraz za prekajevalnico mesa. Kar podrobno smo jo raziskali tudi mi; 100 metrov pod zemljo se je pogumno spustil tudi prvošolec Nejc. Videli smo nekaj žužkov s kompliciranimi imeni, hudiča pa ne.
Zakaj dim?
Matarsko podolje je kraška suha dolina, pravzaprav tektonski jarek, ki se v dolžini 18 kilometrov razteza pod Brkini in se od Kozine do Čičarije dvigne za okoli 100 metrov višinske razlike. Vsa okolica je prepredena s skoraj 250 brezni in jamami, v katere ponikajo brkinski potočki, ki se pod zemljo združujejo in privrejo na plano kot Rižana pri zaselku Zvroček pod Hrastovljami. Izvir edine slovensko-istrske reke je hkrati zajem za pitno vodo, zato ne čudi, da je po Matarskem podolju prepovedan promet za cisterne. Podzemna voda je tu počasna: izpod Brkinov priteče do Zvročka v treh tednih.
Etimologija imena je torej jasna, a danes težko verjamemo, da dim zakuha hudič. Razlaga je preprosta. Jama pod Slivjem ima dva vhoda: Male in Velike Dimnice. Pozimi težek hladen zrak prodira v jamo skozi Velike Dimnice. Spusti se do najgloblje točke jame, do potoka, kjer toplejša voda zrak okoli sto metrov globoko segreje. Ker je lažji, se pod stropom spet dvigne in izhaja iz jame pri najbližji odprtini: skozi Male Dimnice. Zato se iz jame pozimi kadi, vlažen zrak iz jame pa na bližnjih drevesnih vejah odloži slano.
Podzemni bar
V veliki skupini smo v jamo vstopili skozi Velike Dimnice. Polžasta pot se po skalnatem, zgoraj deloma z mahom prekritem obodu brezna, spusti okoli 40 metrov globoko v Perkovo dvorano oziroma v prvo od dveh nadstropij jame. Prvo nadstropje je suho, reka se je od tam umaknila ob zadnji ledeni dobi, po drugem nadstropju pa teče potok. Ampak tja še pridemo. Zrak se na dnu brezna ohladi, sončna svetloba pa se prebija vse do plesišča, pravega plesišča, kjer občasno organizirajo koncerte in podobne prireditve. V bližini je nemogoče zgrešiti 22 metrov visoke kapniške stebre. Imenujejo jih Kiklopi in so med najvišjimi v Evropi. Na poti proti naslednjim dvoranam nas je Franci večkrat opozoril na zanimive pojave, a kaj ko je tam spodaj taka tema, da lahko človek raziskuje le po koščkih, toliko, kot mu dopušča ozek snop svetlobe. Marsikaj sem opazil šele na fotografijah, a fotografiranje je v jamah nadvse zahtevno, ker kadra praktično ne vidiš, bliskavica, ki je nujno zlo, pa pogosto preosvetli del kadra, medtem ko so ostali deli pretemni.
Skozi prehod, vsekan v kopast kapnik smo v dolgi kači vstopili v Vilinsko dvorano, posejano z gozdom stalagmitov. Potem smo se po serpentinah položno, prava avtocesta je bila to, spustili v Marmitno dvorano. Navdušil nas je pa Bar, niša sredi jame, kjer bi lahko po mojem tudi udobno prespal na dobrem zraku. Ta je v jamah namreč nadvse kvaliteten, saj ni onesnažen s smogom in prahom, alergikov pa ne morejo motiti prah, pelod in pršice. Med drugo svetovno vojno so se pred bombnimi napadi v Nemčiji skrivali tudi v naravnih zakloniščih. Tam je dr. Spanangel ugotovil pozitivne učinke na bolnike z bronhialno astmo in kroničnim bronhitisom. Po vojni je postavil temelje speleoterapije, ki je danes splošno priznana oblika zdravljenja bolnikov s pljučnimi boleznimi. Pri nas se s speleoterapijo ukvarja Bolnišnica Sežana; traja tri tedne, vsak dan so bolniki v jami po štiri ure.
Vodovod sto metrov pod površjem
V Podorni dvorani smo občudovali eno od največjih kapniških zaves v Sloveniji. Mnogi ne ločijo stalaktitov in stalagmitov. Da prvi rastejo s stropa, sem si zapomnil zaradi črke “T” (stalakTiti), ki po svoji obliki nakazuje paličico, ki visi s stropa. No, nek primorski učitelj je svojim dijakom za razumevanje obeh pojavov pomagal z reklom “kot tata na mamo”. Mi je bilo pa kar nerodno, da še nisem slišal za kapniško zaveso. Kot sem se podučil, nastanejo kapniške zavese na poševnih stropih, kjer voda, preden kapne in na tleh pomaga ustvarit stalagmit, počasi drsi po stropu in ob tem odlaga sigo. Tako nastanejo izrazito tanke in dolge, kot zavesa nagubane tvorbe prelepih rjavkastih odtenkov, ki jih fotografija nikakor ne more prikazati v vsej njihovi lepoti … Skozi Ponvično, Paletno in Kitajsko smo se priklatili še do Končne dvorane. Naprej ni šlo, obrnili smo se.
Franci je skupino pohodnikov odpeljal ven, mi pa smo poiskali široko pot v drugo nadstropje jame. Precej strmo smo se spuščali ob mogočni steni, dokler nisem presenečeno obstal pred obzidanim obokom. Za vogalom je žuborel potok, ki smo ga slišali že višje ob poti. Počakali smo Francija, ki je odstrl tudi skrivnost zidanega oboka in betonskih blokov. Med drugo svetovno vojno so Nemci v strahu, da bi ostali brez pitne vode, speljali vodovod kar iz jame. Deli vodovoda in električne napeljave za vodne črpalke so še vedno vidni, vode pa domačini že od konca vojne nočejo črpati iz principa. Prav tu smo stali na magični točki sto metrov pod površjem. Drugače povedano, nad našimi glavami je bilo za sto metrov žive skale. To se sliši že malo bolj napeto. Po bolj nizkem kot širokem rovu smo se med vlažnimi kapniki kar po potočni strugi podali do odtočnega sifona, tam pa obrnili in se vrnili eno etažo više.
Končno umazani del
Pod zemljo sem izgubil orientacijo in šele zdaj, ko gledam pred seboj tloris in vzdolžni prerez jame, mi je sistem nekoliko bolj jasen. V prvem nadstropju smo se spet obrnili proti Podorni dvorani, kjer smo se spustili nazaj v drugo nadstropje prav pod kapniškimi zavesami, ki sem si jih lahko tako ogledal še od blizu. Fotoaparat sem hitro pospravil in si roke prvič zamazal, ko smo se spustili skozi Puščavo po mivkasti sipini. Potem smo se kar nekaj metrov plazili med skalami in po sila ozkem rovu, dokler nismo dospeli do struge, ravno prav globoke, da nismo dobili vode v škornje. Nejca si je Franci zadegal prek ramen kot malega backa. Da mu že prej ni zdrsnilo čez skale, je za moje pojme malodane čudež, seveda vreden jamarskega reševalca. Dokazali smo, da se lahko sto metrov pod zemljo spustijo tudi najmlajši. Najstarejši pa je imel menda 84 let … in bistveno mlajši kolk.
Sprehodili smo se do pritočnega sifona, kjer se je jama za nas končala. Člani JD Dimnice so pred dobrimi petimi leti za sifoni odkrili še za slab kilometer rovov. Seveda so se morali potopiti v hladno vodo in upati, da bodo čimprej pogledali ven. Kolega jamar mi je že pred časom povedal, da so jamarji norci, tisti, ki se tudi potapljajo, pa še toliko bolj.
Iz Vhodne oziroma Perkove dvorane smo skozi Belo dvorano skočili pogledat še Male Dimnice, drugo brezno. Franci nam je v Beli dvorani pokazal zanimivo kapniško tvorbo, ki spominja na top s stražarjem, spodnji izrastek pa na buldoga. Ker je bil Nejc priden in pogumen, je videl še posebno presenečenje…
Spet v običajen nemir …
Ko smo se po zavitih stopnicah dvignili na površje, mi je bilo žal. Mnogi imajo radi vodo in morje zato, ker tam zamenjajo svoje običajno okolje, kopno. Tudi mi smo zamenjali okolje. Bili smo v svetu malih slepih žužkov, ko smo ugasnili vse luči in doživeli popolno temo, smo se prestavili v svet slepih. Spodaj je tako drugače, blatno in vlažno, a vseeno krasno, da me je prihod pod vroče sonce šokiral bolj kot spust v temo. Težak zrak se je usedel name, zavonjal sem na stotine vonjav, tudi prijetne, a miru je bilo konec. Tu gori je preveč gneče.
Po turističnih poteh ali na treking?
S primorske avtoceste se je najbolje odcepiti v Kozini in izbrati magistralko, ki skozi Hrpelje vodi proti hrvaški Reki. Po slabih 10 kilometrih pri vasi Materije zavijemo levo, potem pa desno na kolovoz, ki ga krasi drevored stotih lip, imenovan po slivskem učitelju Egidiju Čehu, enemu od prvih raziskovalcev jame in pobudniku za njeno turistično ureditev. Če ne na večjem parkirišču pod Slivjem, lahko parkiramo na koncu kolovoza. V jamo nas je popeljal gospod Franc Malečkar, on je po poklicu taužentkunstler. Turistični obisk v jamo traja uro do dve, s svetilkami opremi obiskovalce Jamarsko društvo Dimnice, ki za jamo skrbi že 40 let. Pogumnejši pa se podajo na jamski treking: za kombinezone, škornje in s svetilkami opremljene čelade je poskrbljeno, malo pa smo se bali, če je treking primeren tudi za otroke. Toda ko je mali dobil Spiderman škornje ga ni moglo nič več ustaviti. V jami je pokazal pogum tudi na mestih, kjer smo morali malo poplezati. Seveda velja velika zahvala Francu, ki je Nejca varno prenesel prek vseh nevarnih mest. Naša pustolovščina, najprej smo si jamo ogledali s skupino pohodnikov, potem pa še sami, je skupaj trajala skoraj tri ure.
