Preberite si tudi prvi del prispevka Cvetoče Firence.
Grobnica velikih imen
Bazilika svetega križa ali Basilica di Santa Croce je poleg Palače Vecchio in katedrale še ena zgradba, ki ponosno štrli iz gozda nižjih florentinskih zgradb. Manj kot kilometer oddaljena od katedrale, zaznamuje istoimenski trg Piazza di Santa Croce. Največjo frančiškansko cerkev so zgradili v 13. in 14. stoletju, neogotsko pročelje pa je v drugi polovici 19. stoletja dodal Nicolò Matas. Gotska notranjost bazilike z Giottovimi freskami je vsekakor vredna ogleda. Le redkokje na svetu je na enem mestu pokopanih toliko velikih imen, kot v tej baziliki. Nekatere grobnice so prazne in služijo zgolj simboličnemu spominu na mrtve – imenujemo jih kenotafi.
Svoj kenotaf ima v baziliki tudi Dante, ki je skupaj s Petrarko in Bocacciom največji italijanski literat. Dantejevo rojstno hišo, spremenjeno v muzej, si lahko ogledate nekaj ulic proč, svoj kip pa ima avtor Božanske komedije tudi na trgu tik pred baziliko. Zakaj zgolj prazen kenotaf? Danteja so politične oblasti po krivem izgnale iz mesta in od takrat se ni več vrnil, pokopan je v Ravenni. Še en izgnanec, Niccolò Macchiavelli, florentinski politik, ki je uvedel načelo vladanja po principu, da cilj posvečuje sredstva, ima v baziliki svoj kenotaf in je, tako kot tudi Dante in Galileo, upodobljen med kipi, ki krasijo pročelje galerije Uffizi. Macchiavellija so obtožili zarotništva proti medičejskim oblastem, a med mučenjem mu niso mogli dokazati krivde, zato so ga izgnali in je danes pokopan neznano kje. Za njim je ostal priročnik za vladanje, politološka klasika Vladar (Il Principe).
Tudi Michelangelo je umrl daleč od Firenc. Še en izgnanec, čeprav je v Rim odšel prostovoljno, ko je prišel na oblast mračnjaški Savonarola. Kasneje se je v Firence vrnil, pa spet prostovoljno odšel, ker se ni strinjal s trdo vlado Medičejcev. Umrl je v Rimu, a njegove posmrtne ostanke so kmalu pripeljali v Firence. Umetnikom in politikom pa dela v cerkvi družbo še znanstvenik, astronom in fizik Galileo Galilei. Niso ga pokopali v bogato in z marmorjem obloženo sobo, ampak v preprostejšo kamrico. Cerkvi je šlo pač v nos, da je zagovarjal tezo heliocentričnega sončnega sistema, da torej zemlja ni v središču vesolja, ampak zgolj planet, ki se vrti okoli sonca. Na rimskem procesu je moral ovreči teorijo, a vendar je menda trmasto še pribil: »Pa vendar se vrti!« In potem preostanek življenja, sedem let do svojega 77. leta prebil v hišnem priporu.
Florentinske in cerkvene oblasti so bile v tistem času muhaste, hitro se je kdo zameril, če je preveč mislil s svojo glavo. Med omenjenimi so v grobnicah bazilike pokopana še številna imena, a Dante, Macchiavelli, Michelangelo in Galileo Galilei imajo nekaj skupnega – čeprav izgnanci, so ostali Florentinci.
Mesto užitka
Morda so Firence takoj za Rimom in Benetkami celo najbolj znamenito italijansko mesto. Zgodovinsko središče je razmeroma majhno in površnemu obiskovalcu bi za ogled zadostovali že dve uri. Toliko časa si vzamejo na primer Japonci ali Američani, ki si v dveh tednih ogledajo Evropo po dolgem in počez. Ali drži, da morate, da vam v Firencah ni dolgčas, ljubiti kulturo, umetnost, arhitekturo in zgodovino? Niti ne. Prepričan sem, da vsaj katedrala in Ponte Vecchio, znamenitosti, ki jima podobnih ne najdete nikjer na svetu, ne pustita hladnega nikogar. Poleg renesanse in italijanske gotike, poleg znamenitosti, ki jih tu nisem opisal in jih poiščite sami, pa toskanska prestolnica ponuja še veliko več. Že sprehod mimo tradicionalnih trgovin s produkti, kot jih ne najdemo skoraj nikjer drugje kot samo v Italiji, je nekaj posebnega. Če medtem zavijete še v eno od neštetih gostilnic, potem veste, zakaj ste tu. V majhnih krčmah, ki so hkrati prodajalne toskanskih specialitet, se lahko dodobra nasitite že za nekaj evrov. S florentinskim zrezkom še nisva razčistila, ker sem na to specialiteto, verjeli ali ne, enostavno pozabil.
Medičejske Firence so bile vedno znane kot mesto hedonistov, podobno kot Benetke in povsem drugače kot Rim. Še danes so namenjene uživačem, tistim bolj umirjenim. Tako kot cela Toskana.
Še nekaj malega o javnem prometu
Florentinska javna prevozna sredstva so omejena na avtobusni promet, ki pa je dobro razvejan in vozi tudi globoko v center mesta, kjer bi si mislili, da so ceste za promet zaprte. Ker so razdalje v mestu majhne, pa večina avtobusa ne izrabi, razen seveda za transfer iz kampa. Kupite lahko enkratne ali štirikratne vozovnice, ki veljajo 70 minut od prve potrditve (bodisi na avtobusu bodisi na avtomatu, kjer jo kupite) ali 24-urne in tridnevne. Vozovnice lahko kupite v »tabakerijah« ali na avtobusu, kjer pa je enkratna vozovnica (ki je edina na voljo) nekaj centov dražja. Vse si lahko natančneje preberete tudi na spletni strani www.ataf.net.
Preberite si tudi prvi del prispevka Cvetoče Firence.
