To se je dogajalo v prelomnem času sredi 19. stoletja, ko se je fevdalni sistem postopoma zlil v kapitalističnega, kot je to v Glosi slikovito opisal Prešeren: »Lani je slepar starino še prodajal, nosil škatle, meril platno, trak na vatle, letos kupi si grajšino …”
Prekomerno uživanje življenja se je na hitro obogatelim kmalu maščevalo pri zdravju, pa tudi na njihovem zunanjem izgledu, kar jih je, mlade, lepe in bogate, še najbolj motilo. Kot tudi danes, so bili pripravljeni za drag denar stradati in zmrzovati, da bi le bili spet všečni. “Voda seveda koristi, še več zrak in največ svetloba,” je bilo geslo, s katerim je Rikli iz leta v leto privabljal več pacientov.
Od narave k razvratu
Svoj “Naravni zdravilni zavod” je postavil na najlepšem in najbolj prisojnem delu jezerske obale pod grajsko skalo. V preproste koče je nastanil večinoma namišljene bolnike in hipohondre, morda pa tudi kakšne zares bolne bogataše od vsepovsod. Gostom oziroma pacientom je predpisal stroge diete, brez mesa in mesnih izdelkov, popolnoma brez alkohola in prave kave ali čaja. Terapija je obsegala tudi klistirje, kopeli vseh vrst, golo sončenje (ločeno za moške in ženske), bosonogo hojo po jutranji rosi … Za vsako ceno nazaj k naravi.
Te drago plačane kure pa vsi niso zdržali do konca. Že po nekaj dneh sta jih premagali huda “žeja” in lakota. Omamne vonjave in morda tudi razigrani zvoki so jih potegnili v domače gostilne, kjer so se dnevnega in še posebej nočnega dela blejske božje poti k otoški Mariji veselili številni preprosti romarji, ki so po naporni poti z veseljem jedli, pili in se veselili … A bog ne daj, da bi strogi Švicar na vsakodnevnem obhodu teh, po njegovem izprijenih krajev, kakega pacienta zalotil s pečeno piško in kozarcem rujnega. Kdor se ni držal predpisanega reda, je moral takoj zapustiti zdravilni zavod ne da bi mu vrnili že vnaprej vplačan tretma. Hudega režima odrešeni gost pa je želel na lepem Bledu kljub temu ostati in uživati še naprej. Domači gostilničarji so kaj kmalu spoznali, da imajo ti Riklijevi ubežniki višje zahteve, pa tudi več pod palcem kot romarji. Iz preprostih gostišč so tako zrasli penzioni in hoteli. Med najbolj podjetnimi domačini izstopa Vovk, ded blejske slikarke Melite Vovk – Štihove. Riklija je začel, seveda z mnogo blažjim režimom, uspešno posnemati. Zaslužil je toliko, da je hčeri Juli za doto kupil hotel Toplice. Legendarna Jula Molnar je bila skupaj z Janezom Kendo steber medvojnega mondenega Bleda.
Prvi spomenik Prešernu je ob poti, po kateri je Rikli vsak dan hodil na delo, l. 1883 postavilo ljubljansko kulturno – zabavno društvo. Na malem obelisku je v zlatih črkah vrezan verz iz Krsta pri Savici – “Narveč sveta otrokom sliši Slave …” S tem so želeli ponagajati nemškutarskemu Rikliju, ki se kljub 52 poletjem, ki jih je prebil na Bledu, našega jezika ni privadil. S krajevnimi oblastmi in domačini je slabo sodeloval, kar pa žal še danes ni nobena izjema. Vseeno mu je Občina Bled na Straži obnovila spomenik, ki so ga Rikliju postavili njegovi sinovi. Nanj spominjajo tudi Riklijeva cesta, Riklijev hram, Riklijev pohod in še kaj bi se našlo. Na mestu obeh njegovih podrtih vil sta danes zgradbi IEDC, visoke poslovne šole. Že skoraj popolnoma propadli gostinski in upravni objekt ob današnjem Grajskem kopališču, ki se ga je prijelo ime Riklijeva vila, je danes sicer v zasebnih rokah, kar pa ne more oprati vesti države z zakonodajo, ki lokalnim skupnostim ne dopušča prevzema objektov, za katere lastniki ne skrbijo …
Kakorkoli že gledamo na tega nenavadnega Švicarja, njegove zasluge za Bled pretehtajo vse, kar se mu očita. Zato smo se člani blejskega turističnega društva, ki je leta 2009 praznovalo 130 let, še toliko raje odzvali njegovim potomcem, ki so nas konec septembra 2009 povabili na otvoritev obnovljene manufakture svojega očeta.
Utemeljitelj naravnih metod zdravljenja in pisec
Arnold Rikli je svoje paciente zdravil brez klasičnih zdravil in po načelih zdravega prehranjevanja. Temu je dodal tri temeljne terapije. Bled zaradi svoje alpske lege in ostre klime idealen za klimatsko terapijo, hkrati pa leži dovolj nizko, da ni premrzlo in ima veliko sončnih dni, ki so pomembni za drugi steber Riklijevega zdravljenja: za helioterapijo. Že daljni predniki so vedeli, da je sončna svetloba vir življenjske energije. To je bil tudi razlog, da so Riklijevi pacienti veliko svojega časa prebili goli (kar seveda ni bilo po godu konzervativnim Blejcem). Hidroterapija je bila tretji steber zdravljenja in ni vključevala zgolj kopanja v Blejskem jezeru, ampak tudi knajpanje izmenično v dveh hladnih vrelcih in parni kopeli. Tovrstno alternativno zdravljenje klasični medicini seveda ni bilo po godu, kot se tudi Rikli ni strinjal s tradicionalnim puščanjem krvi, kar je bila tedaj splošno sprejeta oblika zdravljenja. Vsekakor je imel Rikli v mnogih svojih teorijah prav. A vendar mu pri delu ni bilo lahko. V starosti 81 let, dve leti pred svojo smrtjo, je izjavil:
"Kot hraber vojak sem se leta in leta boril za naše visoke stvari, pretrpel veliko ugovarjanj, krivic, prav tako preganjanj, po eni strani sem bil imenovan kot stvarnik zdravljenja s pomočjo sončne svetlobe, po drugi strani pa doživel tudi marsikatero priznanje in toplo hvaležnost. Umrl bom z zadoščenjem, da moje delo ni bilo brez razloga."
