Med oblačenjem majice Zlatih let, sem začutila, kot da pripadam novemu valu. In gremo sledilo je kratko ogrevanje z Romanom in Nino. Pred tekmovanji sem se vedno ogrevala 30 minut ali več, tokrat slabih 10 minut. Ja seveda, saj premorem znanja in veščine Power Pot, kjer se lahko ogrejem tudi brez teka.
Ko smo se začeli pripravljati na štart mi je Nina skoraj ukazovalno rekla naj grem v prvo vrsto. Ja, ok, ubogam in se prekomolčkam v ospredje. Seveda med množico uzrem in pozdravljam ogromno znancev “o živjo, kaj pa ti tukaj” ali “o Maja, a si zmagat prišla”.
Ko sem se postavila v predštartni položaj, me je v trenutku spreletelo “sedaj gre pa zares”… ŠTART!, in množica me je potegnila. Z očmi sem prešla dekleti, ki sta v trenutku bili pred mano. Ok, sem si rekla, njiju bom imela na muhi. Nisem zaznavala moških vseh starosti, ki so me prehtevali, samo punci.
Postavila sem se v zavetrje Petre, odlično trenirane punce, in nato poskrbela zase. Kako zase? Najprej sem misli osredotočila na dihanje. Posledično sem poravnala hrbtenico, nakar je sledilo elegantno prilagajanje tempa terenu in Petri. Nekje na 1/3 proge sem ugotovila, da grem lahko hitreje. Zapustila sem varno zavetrje in prešla v novo, priključila sem se trem fantom, ujela njihov ritem in ponovno poskrbela zase. Dihanje, ravna drža, nasmeh na usta.
Ko smo prišli na asfaltno površino, me je moč navade, da vedno tečem ob robu cestišča, zbudila, naj rajši tečem po asfaltu, saj bom hitrejša. Prej omenjena trojica fantov se je razbila, ostala sem v zavetrju starejšega fanta, ki je imel zares dober tempo. V žargonu je kar “navijal”, na trenutke sem hotela spustiti zavetrje, a sem se rajši pobrigala ponovno zase. Dihanje, ravna hrbtenica, glava gor ter nasmeh na usta.
Nato je ob progi, ko sem sama pri sebi začela ugibati, koliko je še do konca, uzrla tablo še 2 km. Na hitro sem v glavi naredila izračun, koliko minut mi je še na voljo. Krasno še slabih 10 minut. Medtem sva v paru s prej omenjenim starejšim fantom, že tekla ob glavni cesti, kjer so mimoidoči predvsem turisti glasno navijali in s hupanjem v avtomobilih spodbujali nas, ki smo se približevali dnevnemu vrhuncu – cilju Pod skalco.
Še 500 metrov, kratek izračun, dihanje, pospešek korakov, tek mimo “pomočnika” in nato kot bi mignil tek skozi cilj. Uau to je to, jaz bi še.
V moji karieri sem dala čez že nešteto tekmovanj. Neštetokrat sem padla v cilj. Na prste ene roke pa lahko preštejem kolikokrat sem v cilju imela željo po še. Spreminjam se, oziroma se vsi.
Nemogoče je primerjati vrhunska tekmovanja z rekreativnimi. Seveda tudi na rekreaciji poteka boj za minutami in kilometri ter sotekmovalci. A vseeno je tukaj druženje. Druženje po tekmi, ob jedi na žlico ter vrčku piva. Ko si vsi vzamemo čas in poklepetamo, kako nas pelje življenje. Mimo grede dobimo nešteto koristnih informacij, idej, prebliskov kako popestriti vsakdanjik, kako se poveseliti na preprost način. Kam gremo naslednjič? Zaplavajmo s tokom.
Več fotografij s teka si oglejte v fotogaleriji Tek okoli Bohinjskega jezera.
[…] smo takoj našli skupen jezik. Tudi nanjo smo zelo ponosni. Še posebej pa smo ponosni, da je Maja osvojila pokal, saj je bila zmagovalka v svoji kategoriji. Poleg tega pa je zasedla odlično drugo mesto med vsemi […]
[…] smo takoj našli skupen jezik. Tudi nanjo smo zelo ponosni. Še posebej pa smo ponosni, da je Maja osvojila pokal, saj je bila zmagovalka v svoji kategoriji. Poleg tega pa je zasedla odlično drugo mesto med vsemi […]
Bravo Maja!
Lepo,te je bilo spoznati!
Miro
Bravo Maja!
Lepo,te je bilo spoznati!
Miro