To bo tudi pomenilo, da se bodo zdravstveni delavci soočali s skrbjo za neozdravljivo bolne, katerih težave tako telesne kot psihosocialne in duhovne so lahko precej zapletene. Umiranje danes ni več hiter proces, kot je bilo to včasih. Poleg tega je očitna tudi velika družbena sprememba, ko osnovna celica – družina ni več sestavljena iz več generacij, ampak je značilno življenje ožjih družinskih skupnosti. Prav zato je skrb za starejše, bolne in umirajoče danes z ramen družine prešla na ramena širše družbe. Zaradi novih družbenih razmer in s tem tudi drugačnih potreb je vzniknila povsem nova smer v medicini, paliativna oskrba.
Paliativna medicina oziroma oskrba za neozdravljivo bolne in njihove svojce pomeni celostno oskrbo ne le telesnih simptomov, kot so huda bolečina, slabost, oteženo dihanje, utrujenost in drugih, temveč tudi oskrbo psihosocialnih in duhovnih vidikov za doseganje čim bolj kakovostnega življenja vse do smrti. Paliativna oskrba je organizirana tako, da vzdržuje in stimulira bolnikovo avtonomijo ter podporo okolja. Seveda je predpogoj za to, da bolniku ohranjamo njegove vrednote in spoštujemo njegove potrebe, da mu omogočimo dostojanstveno umiranje. Pri tem je občutljivo komuniciranje in informiranje na način, ki je bolniku najbolj primeren, izrednega pomena. Neozdravljivo bolni in med njimi predvsem starejši imajo drugačne potrebe kot mladi in njihove potrebe so bolj kompleksne: pogosto imajo istočasno več zdravstvenih problemov, katerih učinek se stopnjuje.
Starejši so poleg tega bolj dovzetni za stranske učinke zdravil. Že manjši zdravstveni problemi povzročajo večje vplive na psihološko sliko. Zdravstveni problemi lahko pri starejših hitreje vodijo do izolacije in mentalnega nazadovanja. Pogosto lahko ob nastopu posameznega obolenja druge telesne funkcije hitreje nazadujejo, kot npr.: kontrola vode in blata, sluh, vid, zmedenost, pokretnost. Zato se morajo za dobro oskrbo neozdravljivo bolnih z zapletenimi problemi povezovati medicina in zdravstvena nega ter poleg družinske medicine tudi geriatrija, rehabilitacija in paliativna oskrba.
Zametki paliativne oskrbe pri nas so se začeli šele pred desetimi leti z ustanovitvijo prvega hospica. Že po prvih mesecih delovanja je postalo jasno, da je bil več kot potreben. Danes nudi zdravstveno nego in psihosocialno podporo bolnikom na domu, obiske prostovoljcev in izobraževanje za zdravstvene delavce in javnost. Poleg Hospica pri nas deluje tudi paliativni tim na Onkološkem inštitutu ter v bolnišnici Golnik. Znano je, da v zadnjem stadiju bolezni rakavi bolniki v kar 75 odstotkih trpijo zelo hude bolečine, ki jih je potrebno lajšati. Marsikje bolniki, na koncu po nepotrebnem trpijo neznosne bolečine, težko dihajo, imajo zaprtje ali pa drisko, ki lahko povzroča dodatne bolečine, ne morejo spati, trpijo zaradi zmedenosti. Na videz nepomembne in drobne težave bolniku v resnici povzročajo še dodaten stres in nepotrebno trpljenje, ki ga žal pogosto spregledamo.
Primeri najpogostejših obolenj pri starejših ilustrirajo kompleksnost poteka obolenj: onkološka obolenja, kardiovaskularna obolenja in demenca.
75 % vseh smrti zaradi onkološkega obolenja se dogodi bolnikom nad 65 let starosti. Ženske najpogosteje obolevajo za rakom dojke in pljuč, moški pa za rakom na pljučih in prostati ter na debelem črevesu. Mnogi bolniki niso hudo prizadeti v svoji aktivnosti vse do zadnjega stadija, ki pa lahko vključuje kirurške posege, radioterapijo in/ali kemoterapijo. Šele v obdobju, ko bolezen več ne reagira na aktivno zdravljenje, postajajo bolniki vedno bolj prizadeti tako telesno kot tudi psihološko in potrebujejo mnogo več informacij in podpore. Raziskave kažejo, da bi bolniki v tem obdobju želeli več informacij, želeli bi biti več udeleženi v procese odločanja o nadaljnih postopkih in predvsem bi potrebovali boljšo psihološko oporo.
Odpoved srca prizadane več kot desetino starejših po 70. letu starosti. Potek bolezni je pogosto poslabšan z nenadnimi odpovedmi, ki jim sledijo postopna izboljšanja do nekaj nižjega nivoja kakovosti življenja od prejšnjega. Smrt lahko nastopi ob postopnih vedno večjih poslabšanjih ali nenadno ob novi krizi. Čeprav imamo na razpolago že veliko izboljšav na področju obravnave npr. odpovedi srca, pa bolnikom in njihovim svojcem še vedno predstavlja zelo veliko težavo ravno sodelovanje pri zdravljenju in razumevanju kombinacije zdravil in potrebnih postopkov za preprečevanje novih zapletov. Bolniki z odpovedjo srca imajo običajno manj laičnega znanja o svoji bolezni kot drugi bolniki in njeni prognozi kot povprečna javnost, ob tem pa se zdravstveni delavci pogosto ne pogovorijo dovolj temeljito z bolnikom in njegovimi svojci. Družine starejših z odpovedjo srca pogosto priznavajo težave pri vzpostavljanju odnosa z osebnim zdravnikom. Te ugotovitve kažejo na še slabše stanje starejših z odpovedjo srca kot pri starejših bolnikih z onkološkim obolenjem.
Demenca prizadene približno 4 % ljudi po 70. letu starosti in tja do 13 % ljudi starejših od 80 let. Srednja dolžina preživetja po postavljeni diagnozi je 8 let in medtem se dogaja postopno poslabšanje sposobnosti samostojnega življenja in poslabšanje zavedanja. Glavni simptomi so mentalna zmedenost, inkontinenca vode, kronična bolečina, slabo razpoloženje, zaprtje in izguba apetita. Fizični in čustveni napor družinskih članov ob bolniku je lahko zelo velik.
Dobra paliativna oskrba lahko pripomore pri vseh teh problemih. Oskrba na domu pri neozdravljivo bolnem z več kroničnimi obolenji predstavlja še posebej zahtevno nalogo njegovim bližnjim. Potrebe bližnjih, ki oskrbujejo bolnika na domu, in so večinoma ženske, so malo raziskane in slabo spoštovane. To delo je neplačano in brez prave organizirane podpore za psihološke potrebe ob spreminjajoči osebnosti bolnika in obnašanjih ter omejitvah, ki lahko svojce izčrpajo do izgube zdravja. Kljub temu je za neozdravljive prav oskrba na domu mnogo bolj zadovoljujoča, kot v zdravstvenih institucijah: večina ljudi si želi umreti na svojem domu. Za zdravstveno osebje in svojce, ki sodelujejo v taki oskrbi, je to delo lahko izredno izpolnjujoče.
“Eno najlepših zadoščenj v življenju je, da nihče ne more iskreno pomagati sočloveku, ne da bi s tem pomagal sebi.” (Ralph Waldo Emerson)
