Prve sanke, ki jih otrok dobi, niso namenjene dirjanju in rekordnim športnim dosežkom, ampak pogosteje služijo kot prevozno sredstvo za – pogosto že utrujenega – malega lastnika.
Ko jih kupujete, izberite močnejše – in bolj vzdržljive, da bodo zdržale “več potnikov”, kajti med spustom po bregu bo z otrokom gotovo tudi eden od staršev.
Pozorni bodite predvsem na naslednje:
- Otroka s sanmi nikoli ne pustite samega, saj lahko kaj hitro zaide na smučarsko progo, kjer sankanje ni dovoljeno.
- Za otroka, ki nima klasičnih sani, ampak plastičen UFO krožnik, lopato in podobne rekvizite, izbirajte za spuste brežine s čim manj neravninami. Odskoki pri sankanju s takimi, težje vodljivimi pripomočki po neravnem terenu, lahko poškodujejo hrbtenico!
Sani ne smejo imeti nikjer ostrih robov.- Vrvica mora biti tako močna, da vzdrži transport potnika na saneh.
- Sani naj imajo ročaje ali leseno naslonjalo, na katere se lahko otrok opre ali nasloni, da ne zdrsne nazaj.
- Otrokove noge in stopala lahko varno namestite na sanke.
Če je le mogoče, izberite lesene sani. Če se odločite za plastične, pa naj bodo te iz kakovostnega materiala, ki vzdržijo nizke temperature, tako da se ob prvih neravninah zaradi krhkosti ne razletijo.
Sankanje postaja moderno, zlasti s plastičnimi vrečami, gumami in čolni. Vse več je usodnih poškodb pri sankaških avanturah, predvsem zaradi podcenjevanja nadomestkov za sani.
Posebno nevarna prevozna sredstva na snežni strmini so avtomobilske gume, gumijasti čolni, plastične vrečke, plastične lopate – skratka vse tisto, česar ni mogoče zadovoljivo krmiliti. Klasične sani so vsaj delno vodljive, zaradi sedečega položaja pa je možno z nogami tudi zavirati.
Zakon o varnosti na smučiščih določa, da mora smučar do 12. leta starosti uporabljati zaščitno smučarsko čelado, kar velja tudi za sankanje.
Ne glede na starost smučarja velja upoštevati geslo: Pametno glavo varuje čelada.
Sankanje na smučišču je dovoljeno le na površinah, ki so temu namenjene in so predpisano označene oziroma zavarovane.
Tragičnih primerov iz prakse je sicer kar precej, izstopa pa naslednji:
Nekaj pred polnočjo, 23. februarja 1999, se je na navidezno nedolžnem smučišču Kekec za hotelom Larix v Kranjski gori zgodila huda nezgoda, ki je bila usodna za 18-letnega fanta.
Zgodilo se je kmalu potem, ko se je skupina razigranih ljubljanskih srednješolcev odločila za zabavno nočno sankanje. Odšli so na smučišče in ker niso imeli sani, so se odločili za spust na polivinilastih vrečkah. Tedaj so ob vznožju smučišča opazili dve zaščitni blazini velikosti 1,5 krat 1 meter. Bile so ovite okrog stebrov žičnice kot ščitnik za smučarje. Odvili so ju in se z vrečami v rokah napotili do polovice smučišča in se spustili po gladki, ne prestrmi smučarski progi.
Zabava je bila na vrhuncu in ko sta se 18-letna dijaka že četrtič spustila po progi, ju je pričelo vrteti, tako da sta se nekajkrat zasukala in p
riletela do vznožja smučišča s hrbtoma obrnjena navzdol. Gladka vreča, na kateri je “sankanje” doseglo veliko hitrost, ju je odnesla proti kozolcu in prikolici namenjeni prodaji pijače, ob kateri je postavljena klop in miza s kovinskimi nogami. Ko je eden izmed dijakov opazil, da drvita proti klopi, je zadnji hip skočil z blazine, kar pa drugemu dijaku ni uspelo. Skupaj z blazino se je zaletel v klop, od koder ga je odbilo v dva metra oddaljeno prikolico, kjer je hudo poškodovan obležal. Hude poškodbe so bile take narave, da so terjale operacijo ljubljanske ekipe kirurgov. Ponesrečenec, ki je preživel in bo za vedno ostal paraplegik, je utrpel hude poškodbe glave in hrbtenice na prsnem delu.
